Jedro

Podan je zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, če delavec ne pride na delo in svojega izostanka ne opraviči. Po ZTPDR (3. točka drugega odstavka 75. člena) gre za prenehanje delovnega razmerja brez soglasja delavca, čeprav delavec v bistvu s svojim ravnanjem jasno pokaže svojo voljo, da ne želi več delati. Za presojo ali gre za odsotnost z dela je bistveno, kje mora delavec delo opravljati, ne pa sedež družbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revzijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Posledično je zavrnilo tudi reitegracijski zahtevek in zahtevek za izplačilo plače. Ugotovilo je, da tožnica po 1. 3. 1997 ni več prišla delat, odsotnosti ni opravičila, njeno ravnanje pa je kazalo na to, da pri toženi stranki niti ne namerava več delati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj pritožbena navajanja niso odločilna, zaradi česar nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je sedež tožene stranke še vedno na naslovu stalnega prebivališča tožnice. Dejansko naj bi šlo za prenehanje potreb po delu tožnice in za samovoljno preprečitev nadaljnega dela. Tožena stranka tudi ni odjavila tožnice iz socialnih zavarovanj, zato se ni mogla zaposliti nikjer drugje in več kot dve leti ni bila zdravstveno in pokojninsko zavarovana. Zaradi lastne socialne varnosti sta po prejemu sklepa o prenehanju delovnega razmerja z možem ustanovila drugo družbo. Če bi sodišči prve in druge stopnje presodili vse navedbe tožnice, bi to vlivalo na drugačno odločitev. Predlaga spremembo drugostopne sodbe tako, da se njenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Tožeča stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa, katere določbe postopka naj bi bile kršene. Očitki, da izpodbijana sodba drugostopnega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena v zvezi z drugim odstavkom 385. člena ZPP-77, niso utemeljeni. Obe sodbi obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta tudi jasno dokazno oceno. Ker imata razloge o vseh pomembnih pravnih in dejanskih vprašanjih, ju je mogoče preizkusiti, zato navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Navedbe v reviziji, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah, pomeni uveljavljanje revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP-77. Ta določa, da mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Odločilnega pomena so le okoliščine, ki se nanašajo na ravnanje tožnice po 1. 3. 1997, ko pri toženi stranki neupravičeno ni več delala. V zvezi s to okoliščino sodba sodišča druge stopnje ima obrazložitev o pritožbenih navedbah in o dokazni oceni.

Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ne uveljavlja ne formalno ne po vsebini, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo (386. člen ZPP-77).

Navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da tožeča stranka po 1. 3. 1997 ni prišla več delat in svojih izostankov ni opravičila. Na podlagi take dejanske ugotovitve sta pravilno odločili, da je podan zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) v zvezi s 3. točko drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Po ZTPDR se šteje ta razlog za prenehanje delovnega razmerja brez soglasja delavca, čeprav delavec v bistvu s svojim ravnanjem jasno pokaže svojo voljo, da ne želi več delati. Dejansko gre za enostransko razvezo delovnega razmerja, ki po ZDR preneha s prvim dnem odsotnosti. Sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja iz tega razloga ima le naravo ugotovitvenega sklepa. Delodajalec mora za zakonito odločitev ugotoviti: da je bil delavec odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (kar lahko ugotovi šesti dan ali tudi kasneje) in, da svojega izostanka ni opravičil. Tudi če se delavec ne vrne na delo, mu mora delodajalec vročiti pisni sklep (78. člen ZTPDR), zoper katerega lahko vloži ugovor. Vložitev ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zadrži njegovo izvršitev do sprejema dokončne odločitve (tretji odstavek 80. člena ZTPDR v zvezi s 106. členom ZDR). Ker pristojni organ tožene stranke v roku 30 dni ni sprejel dokončne odločitve (nebistveno je, zakaj je ni sprejel in ali je res ne more sprejeti), je tožeča stranka na podlagi 83. člena ZTPDR zahtevala sodno varstvo. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 23. člena in tretjega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) meritorno odloča o sporni pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja. Dejansko s tem odloča "namesto" delodajalca in tudi odločitev postane v teh primerih dokončna in izvršljiva šele s pravnomočnostjo sodbe.

Vprašanje dokončnosti vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja le, če se delavec do dokončnosti (oziroma v primeru t.i. molka drugostopnega organa do pravnomočnosti) odločitve o prenehanju, vrne na delo. V takem primeru niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 6. točke, temveč na podlagi 5. točke 100. člena ZDR, kar pomeni prenehanje delovnega razmerja z dnem dokončnosti (oziroma pravnomočnosti) sklepa. Zato je tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi 6. točke 100. člena ZDR treba upoštevati določbo 106. člena ZDR, ki govori o izvršljivoti sklepov. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Za presojo ali gre za odsotnost z dela je bistveno, kje mora delavec delo opravljati, ne pa sedež družbe. Tožeča stranka in njen mož sta bila solastnika družbe, v kateri sta bila tudi zaposlena. Sedež firme in poslovni prostori so bili v njuni stanovanjski hiši. Ker je mož tožeče stranke odpovedal najemno pogodbo, so bili poslovni prostori družbe preseljeni drugam, skupaj z vso dokumentacijo in zaposlenimi delavci. Tožeča stranka je za to nedvomno vedela, zato so povsem neutemeljene njene navedbe o tem, da ni vedela kje in kaj naj bi po 1. 3. 1997 delala. Razen kraja opravljanja dela se glede njenih delovnih obveznosti ni nič spremenilo. Sodišče je v izpovedi priče S. G., direktorja tožene stranke in tudi v izpovedi tožeče stranke same, zaslišane kot stranke, imelo zanesljivo podlago za oceno, da po 1. 3. 1997 na delo k toženi stranki ni več prišla. Da takega namena niti ni imela, posredno izhaja iz nespornega dejstva, da sta tožeča stranka in njen mož še pred tem ustanovila svojo družbo na istem naslovu kot je sedež tožene stranke. V tej družbi je bila tožeča stranka v sodni register 21. 1. 1997 vpisana kot direktor družbe.

Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva okoliščina, kdaj je bilo prenehanje delovnega razmerja dejansko realizirano oziroma izvršeno. Datum prenehanja je znan, formalno pravilno pa je stališče tožeče stranke v odgovoru na revizijo, da je izvršljiv le dokončen sklep.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, trpi sama svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77). Navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, zato trpi svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).