Jedro

Odgovornost upravljalca žičnic je praviloma krivdna, tveganje v zvezi s samim smučanjem pa mora prevzeti smučar.

Okoliščine sestave zapisnika o nesreči na smučišču niso odločilne za izkazovanje protipravnega ravnanja upravljalca smučišča. Angažiranje izvedenca ni namenjeno ugotavljanju obstoja dejstev, ki bi jih moral izkazati tožnik, temveč njihovi strokovni oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan drugi toženki povrniti 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 24.000 EUR in mu naložilo, da je dolžan prvi toženki povrniti 69,75 EUR, drugi toženki pa 1.211,68 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik, ki predvsem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem povezano ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da sodišče ni imelo razumnih razlogov, da ne bi verjelo njemu in pričama A. A. ter B. B., pri čemer slednji z njim ni v sorodstvenem ali drugem razmerju. Razlike v njihovih izpovedih niso bistvene in so posledica oddaljenosti dogodka. Kritična presoja sodišča vzbuja dvom v objektivnost razpravljajoče sodnice, ki je nekritično sledila pričam druge toženke, čeprav ob dogodku niso bile navzoče, prav tako tudi niso opravile razgovora s tožnikom ali ogleda. Sodnica po drugi strani ni navedla razlogov, zakaj šteje njegovo izpoved in izpovedi prič A. A. ter B. B. za prilagojene potrebam postopka, neutemeljeno se je oprla na pričo C. C. (zgolj na podlagi podatka o telefonski številki), med zaslišanjem tožniku ni dovolila podajati ugovorov zoper izpovedi D. D. in E. E., pri zaključku o širini proge se je oprla na fotografijo iz leta 2017 in kljub nasprotovanju njegovega pooblaščenca zaslišala nevabljeno pričo E. E. izven delovnega časa sodišča. Dokazna ocena je narejena v nasprotju z 8. členom ZPP, hkrati pa ima takšne pomanjkljivosti, da so podane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ustavnih pravic do enakega obravnavanja in sodnega varstva ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je izpovedi tožnika in njegovih prič obravnavalo posebej kritično. Preozka dostopna pot je bila nedvomno dokazana, saj to dejstvo poleg prič, ki so o tem izpovedale skladno, potrjuje tudi zapisnik o nesreči na smučišču. Celo druga toženka je v odgovoru na odškodninski zahtevek navedla, da situacija na smučišču zaradi pomanjkanja snega ni bila idealna. Neverodostojna je izpoved C. C., da je sestavil zapisnik o nesreči po razgovoru s tožnikom. Tudi sicer je omenjeni pojasnil, da ve o nesreči le tisto, kar je prebral iz zapisnika. Sodišče mu zato ne bi smelo slediti, da je bil izstop s sedežnice, ker je bil narejen s teptalcem, širok 4 m, sploh ker je trdil, da mora biti urejen vsaj v širini 1,5 m, kot je široka dvosedežnica, pa tudi, da so zaradi neurejenosti na izstopni rampi to sedežnico že zapirali. Priče C. C., F. F., D. D. in E. E. so zaposlene pri drugi toženki, kar je razlog, da izpovedujejo v korist delodajalca. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na fotografijo s 27. 3. 2017 in dnevnik obratovanja.

Izstopna pot ni bila ustrezno zavarovana, tam ni bilo zaščitne mreže ali varovalne vrvice. Poleg tega bi funkcijo varovanja lahko opravila le varovalna ograja, če bi bila postavljena. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca smučarske stroke, ki bi podal mnenje o stanju na smučišču v sezoni 2014/2015, morda tudi za konkreten dan. Lahko bi se tudi opredelil do trditev strank. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog, da se pribavi dokumentacija PP, iz katere bi bilo mogoče razbrati, ali so pogovor s tožnikom opravili le policisti ali pa tudi C. C. V dopolnitvi pritožbe tožnik še podrobneje pojasnjuje, zakaj ni verjetno, da bi C. C. z njim opravil razgovor, ter meni, da tej priči sodišče ne bi smelo verjeti.

3. Na pritožbo je odgovorila druga toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnik poškodoval po sestopu z dvosedežnice na smučišču G., sporno pa je, ali je do padca prišlo zaradi neustrezno – preozko urejene povezovalne poti na smučišče. Neposredno po dogodku kljub prihodu policistov ogled kraja nezgode ni bil opravljen1, prav tako nobena od strank ni posnela fotografij mesta padca in dostopa na smučišče. 6. Tožnika kot oškodovanca bremeni dokazno breme glede dokazovanja dejstev, da mu je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja druge toženke, torej zaradi neizpolnitve zahtev, ki jih nalaga zakon. Odgovornost upravljalca žičnic je namreč praviloma krivdna, tveganje v zvezi s samim smučanjem pa mora prevzeti smučar. Po določilu 5. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih je dolžnost upravljalca smučišča, da zagotavlja urejenost odprtih smučarskih prog, povezovalnih, vstopnih in izstopnih poti ter zaščito na posebej nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih na njihovi trasi. V 6. členu istega zakona je določena še njegova obveznost, da zagotovi ustrezno pripravo smučarskih prog, povezovalnih, vstopnih in izstopnih poti za varno uporabo, da je snežna površina obdelana s teptalnikom za sneg, neteptana površina pa označena in urejena na drug primeren način.

7. Ker se sodišče ni moglo opreti na objektivne dokaze, ki bi prikazovali konkretno stanje na terenu v času škodnega dogodka, je trditve tožnika presojalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, ob tem pa zaključilo, da teh ni izkazal s stopnjo prepričanja, čemur sledi tudi pritožbeno sodišče. 8. Do nezgode je prišlo 2. 1. 2015, torej med novoletnimi prazniki, ko je bilo smučišče precej obremenjeno2. Iz trditev tožnika, ki sicer večkrat smuča na G., izhaja, da je padel po sestopu z žičnice zaradi preozke, zgolj 1 m široke izstopne poti, zaradi katere ga je zaneslo v luknjo, globoko vsaj en meter, široko tri metre, ki je bila brez snega. Kot je sodišče ugotovilo z izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika, njegovega zeta A. A. in zetovega prijatelja B. B., zatrjevane luknje na smučišču ni bilo, kar je nedvomno terjalo tudi bolj kritično presojo ostalih trditev tožnika in omenjenih prič. Ob tem je ugotovilo, da se te delno razhajajo glede številnih okoliščin, kot so postavitev znaka za zavijanje levo, mesto padca, ustavitev sedežnice po padcu, povsem enotne pa so si glede preozkega zgolj 1 m širokega sestopa na smučišče. Ko je sodišče te trditve ocenjevalo v luči ostalih izvedenih dokazov glede načina urejanja smučišča, upoštevajoč njegovo obremenjenost, vremenske razmere, čas nezgode in dejstva, da do drugih padcev na tem mestu tisti dan ni prihajalo, je življenjsko zaključilo, da so bile prilagojene potrebam postopka. Ob tem je kot bistveno upoštevalo okoliščino, da so se vsi trije za nekaj minut ustavili na mestu tožnikovega padca na robu snežne površine (izpoved B. B.), ob tem pa žičnica ni bila ustavljena, a so kljub temu drugi smučarji lahko neovirano sestopali. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ta ugotovitev prepričljivo ovrže trditev tožnika, da je bila povezovalna snežna sestopna pot široka zgolj 1 m, ne glede na to, da sta to potrdila njegov zet in zetov prijatelj, ki ga prav tako ni mogoče šteti kot povsem nepristranega opazovalca dogodka.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče dokazno oceno sprejelo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ter se nekritično oprlo na priče druge toženke, ki ob dogodku niso bile prisotne. Priče D. D., F. F. in C. C. sicer res niso izpovedovale o stanju sestopa v trenutku zatrjevane nesreče, saj jih takrat tam ni bilo, so pa prepričljivo pojasnile, kako se žičniški sestop ureja. Leseni podest se s snegom pokriva ročno, nadaljevalni povezovalni dostop pa s teptalcem, zato je ta urejen najmanj v njegovi širini, ki je od 4 do 5,5 m. Tožnik v postopku ni zatrjeval, kakšna je minimalna še dopustna širina sestopa in pri kateri bi že lahko govorili o kršitvi predpisov o urejanju smučišča, nedvomno pa je ureditev tisti dan vsem ostalim smučarjem dopuščala zadosti varen sestop in dostop na smučišče, da do padcev ni prihajalo. Tudi v tej luči je omajana verjetnost trditev tožnika, da je do padca prišlo zaradi preozkega, zgolj meter širokega dostopa, ki bi bil torej celo ožji od širine dvosedežnice in lesenega podesta, temveč je življenjsko prepričljivejša razlaga, da je bil razlog v sferi tožnika, ki je bil pri sestopu premalo pazljiv ter je zato s smučko zapeljal na golo površino.

10. Pritožba obširno graja dokazno oceno izpovedi priče C. C. glede sestave zapisnika o nesreči na smučišču, vendar okoliščine njegove sestave niso odločilne za izkazovanje protipravnega ravnanja upravljalca smučišča. Tudi če je nadzornik zapisnik sestavil naknadno na podlagi podatkov policistov in reševalcev, to ne spremeni ugotovitev o širini dostopne poti. Enako velja za izjavo tožnika, da ga je na vrhu dvosede zaneslo naprej, ker ni bilo snega, kar lahko pojasnjuje zgolj nastanek padca in tožnikovo interpretacijo vzroka. Med strankama ni sporno, da snežne razmere niso bile idealne in je bilo smučišče umetno zasneženo, zato povsod gotovo ni bilo snega, kar pa še ne pomeni, da smučišče ni bilo ustrezno urejeno in dostopne poti pregledane. To izhaja tudi iz dnevnika obratovanja, ki je namenjen pregledu posameznih prog in ga je sodišče pravilno interpretiralo, torej da znak O - obstoj izstopne poti pomeni njeno urejenost. 11. Sodišče prve stopnje je v 11. točki sodbe na podlagi življenjskih izkušenj obrazložilo, zakaj ni verjetna verzija priče A. A., da bi smučarji v dveh urah od odprtja žičnice z ledene smučine ob dvosedežnici pri 5 stopinjah zunanje temperature uspeli izriniti poledeneli sneg s 4 metrov na zgolj 1 meter. S pritožbenim ponavljanjem te možnosti tožnik njene verjetnosti ne izkaže. Neutemeljena je tudi pritožbena graja dokazne ocene zaradi upoštevanja predloženih fotografij, ki niso bile posnete istega dne. Tožnik fotografij, ki bi potrjevale njegovo verzijo dogodka, ni predložil, čeprav bi sam moral zagotoviti dokaze za svoje trditve in je glede na spremstvo tudi imel to možnost, toženka pa je s fotografijami izkazovala običajno urejenost izstopne poti ob podobnih snežnih razmerah in v tej luči jih je sodišče v sklopu celovite dokazne ocene in verjetnosti verzije tožnika tudi ocenjevalo.

12. Tožnik v pravočasni trditveni podlagi odgovornosti toženke ni utemeljeval na pomanjkljivem označevanju izstopa z zaščitno mrežo, varovalno vrvico ali celo ograjo, temveč je navedel, da toženka smučišča ni zavarovala na način, da bi poskrbela, da na izstopališču ne bi obstajala luknja brez snega, v katero je tožnik zaradi pomanjkanja prostora zapeljal. Pritožbeni očitki o neustreznem označevanju in varovanju z ograjo oziroma zaščitnimi mrežami ali vrvicami presegajo trditveno podlago in nanje zato pritožbeno sodišče ne odgovarja.

13. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek glede opustitve dokaznega predloga z izvedencem smučarske stroke in pridobitvijo dokumentacije policijske postaje. Angažiranje izvedenca namreč ni namenjeno ugotavljanju obstoja dejstev, ki bi jih moral izkazati tožnik, temveč njihovi strokovni oceni. Pritožbena navedba, da bi izvedenec glede na poznavanje raznih smučišč iz svojih izkušenj lahko podal mnenje o stanju na tem smučišču, kaže na nepoznavanje funkcije izvedenca v sodnem postopku in z neizvedbo tega dokaza sodišče procesnih pravic tožnika ni kršilo. Prav tako je sodišče v 3. točki sodbe ustrezno pojasnilo, zakaj ni dodatno pridobivalo policijskega zapisnika. Trditve, da bi iz njega lahko razbrali, da je C. C. zapisnik o nesreči na smučišču sestavljal naknadno, tudi če bi se izkazale za točne, na ugotovitev protipravnosti ravnanja upravljalca smučišča ne bi vplivale.

14. Tožnik v pritožbi zatrjuje več okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom v objektivnost razpravljajoče sodnice. Večina se jih nanaša na dokazno oceno in se je do njih pritožbeno sodišče že opredelilo. V zvezi z ostalimi pa dodatno še ugotavlja, da iz zapisnika z naroka 14. 1. 2020 ne izhaja, da sodišče ne bi dopustilo pripomb tožnika v zvezi z izpovedjo prič, tožniku je bila dana možnost, da pričama D. D. in E. E. postavlja vprašanja, procesne kršitve, da bi bil pri tem oviran, ni grajal. Drži sicer, da je pooblaščenec nasprotoval izvedbi zaslišanja priče zaradi poteka delovnega časa sodišča, a je bil ob zaslišanju vseeno prisoten, predlog za izločitev sodnice pa je umaknil. Tudi drugačna navedba ure zaključka naroka, ki je bila kasneje popravljena3, dvoma v objektivnost sodnice ne vzbuja. Tožnik zato pritožbenih navedb ni uspel podkrepiti niti z očitki o nekorektnem obravnavanju, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo pavšalno zatrjevanih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic do poštenega sojenja.

15. Pritožnik na več mestih izpostavlja, da je sodišče stranki neenako obravnavalo, ker ni upoštevalo povezanosti med drugo toženko in njenimi pričami, medtem ko je znanstvo tožnika z njegove strani predlaganimi pričami kritično presojalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pavšalen očitek, saj pritožnik ne pojasni, katere trditve toženkinih prič bi bile zato nezanesljive. Poleg tega priči C. C. in D. D. nista ne v delovnem ne v pogodbenem razmerju s toženko in sta (kot tudi ostali zaslišani priči toženke) izpovedovali le o običajnem načinu ureditve izstopa, tožnik pa bi moral izkazati, da se je situacija na dan poškodbe bistveno razlikovala. Tega dokaznega bremena po povedanem ni zmogel. 16. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

17. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan drugi toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, in sicer 825 točk za sestavo vloge, kar povečano za materialne stroške in DDV ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 653,31 EUR (1. odst. 154. v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).

1 Po podatkih policistov ogleda ne opravljajo, kadar gre za lahko telesno poškodbo, na kar so sklepali v tožnikovem primeru. 2 Izpis iz sistema SKIDATA, priloga B12. Tisti dan je bilo 5942 vstopov in izstopov. 3 O tem uradni zaznamek na listovni 37 spisa.