Jedro

Navedba v reviziji, da iz same oporoke zaporedje dogodkov ni razvidno in da ni mogoč zaključek, da je oporočiteljica pred pričami izjavila, da je to njena poslednja volja, drži le na splošno. V skladu s pravilom o dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP) bi tožeča stranka morala dokazati, da ni pogojev za veljavnost pisne oporoke pred pričami. Glede na izveden dokazni postopek in odločitev sodišča pa je razvidno, da tožeča stranka pri tem ni bila uspešna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, uveljavljan v smeri ugotovitve, da je pismena oporoka pred pričami pokojne M. V., razglašene dne 16.4.1998 v zapuščinskem postopku istega sodišča opr. št. I D 162/98, datirana s 30.1.1995 in sestavljena pri odvetniku R. N. iz M., s katero je oporočiteljica svoje premično in nepremično premoženje zapustila toženki, neveljavna. Z v isti odločbi vsebovanim sklepom je vzelo na znanje umik tožbe četrte tožnice I. P. in v tem delu pravdni postopek ustavilo. Ocenilo je, da sporna oporoka v celoti ustreza zakonito predpisanim obličnostim za sestavo pismene oporoke pred pričami. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank (pritožili se nista tožnici A. Č. in I. P.) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta druga in peta tožnica vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidentki navajata, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zaključilo, da ni nobenega nasprotja med vsebino izpovedbe oporočne priče Z. Č. in vsebino sporne oporoke glede zaporedja podpisov oziroma sočasnosti teh. Iz same oporoke naj ne bi bilo razvidno, niti ni mogoče zaključiti, da je oporočiteljica pred podpisom obeh prič in v njuni navzočnosti oporoko podpisala, niti ni mogoče zaključiti, da je pred pričama izjavila, da je to njena poslednja volja. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tako podana, ker je v sodbi sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih (to je glede vsebine oporoke), nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini oporoke in med samo vsebino oporoke. Pritožbeno sodišče pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, ker je potrdilo zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sporna oporoka v skladu z določili 62. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) veljavna ter da je bila sporna oporoka narejena v skladu z določili 64. člena ZD, ki ureja pismeno oporoko pred pričami. Predlagata, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožečih strank ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija z navideznim uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339 člena ZPP, ker da obstaja nasprotje med vsebino oporoke in vsebino izpovedbe oporočne priče Z.Č., v resnici nedovoljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki je prestala tudi pritožbeni preizkus. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 3 in 4 sledi, da je sodišče izpoved oporočne priče kritično ovrednotilo (kot posamezni dokaz in skupaj z ostalimi dokazi) ter pojasnilo, zakaj izpovedi sledi. Priča je izpovedala, da je oporočiteljica v navzočnostih dveh prič lastnoročno podpisala listino potem, ko jo je sestavil in zdiktiral odvetnik, ter da so bili pri sestavi oporoke prisotni oporočiteljica in priči istočasno, prav tako pa sta se potem, ko se je prva podpisala oporočiteljica, podpisali tudi priči. Iz oporoke tudi izhaja (kar je smisleno potrdila oporočna priča), da je pisni sestavek oporočiteljičina poslednja volja. Takšna izpovedba pa v ničemer ne nasprotuje vsebini oporoke, prav nasprotno, zapisano vsebino oporoke potrjuje. Navedba v reviziji, da iz same oporoke zaporedje dogodkov ni razvidno in da ni mogoč zaključek, da je oporočiteljica pred pričami izjavila, da je to njena poslednja volja, drži le na splošno. V skladu s pravilom o dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP) bi tožeča stranka morala dokazati, da ni podanih pogojev za veljavnost pisne oporoke pred pričami. Glede na izveden dokazni postopek in odločitev sodišča pa je razvidno, da tožeča stranka pri tem ni bila uspešna.

Izhajajoč iz zgoraj povzetega dejanskega stanja je pravilna tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi pritožbeni preizkus, da so v skladu z 63. in 64. členom ZD izpolnjene vse obličnostne zahteve za veljavnost pisne oporoke pred pričami (ob istočasni prisotnosti dveh prič je oporočiteljica podpisala pisni sestavek in ob tem izjavila, da gre za njeno poslednjo voljo, zatem pa sta pisni sestavek podpisali tudi prisotni priči).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo druge in pete tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.