Jedro

Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Pritrditi je državni tožilki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno iz spisa izločilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedene dokaze (vključno z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki sploh ne more biti predmet izločitve), saj so bili vsi dokumenti obdolženemu A. A. prevedeni v jezik, ki ga je razumel. Obdolženec je bil pred zasegom predmetov ob prisotnosti tolmača D. D., ki je to jasno potrdil, ustrezno poučen v svojem jeziku, zato formalna pomanjkljivost z umanjkanjem navedbe tolmača na samem zapisniku ne more biti razlog za izločitev predmetnega dokaza. Ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je šlo zaradi izostanka izjave na pisni privolitvi o tem, da je obdolženi C. C. prejel pravni pouk, za nezakonito pridobljen dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, saj je obdolženi C .C. tak pravni pouk pred podajo svoje privolitve nedvomno prejel.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep v točkah I, III in IV spremeni tako, da se predlogi zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. za izločitev dokazov zavrnejo, točka V izpodbijanega sklepa pa se razveljavi.

II. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. zoper točki II in III v zavrnilnem delu se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom pod točko I iz kazenskega spisa II K 56144/2022 izločilo listine, naštete v izreku izpodbijanega sklepa pod to točko. Pod točko II je odločilo, da se v preostalem predlog za izločitev v tej točki naštetih nadaljnjih dokazov obdolženega A. A. zavrne. Pod točko III je delno ugodilo predlogu B. B. in iz kazenskega spisa II K 56144/2022 izločilo zapisnik o zasegu predmetov z dne 3. 9. 2022, naveden v izreku izpodbijanega sklepa pod to točko, izločilo je tudi dele vseh preostalih listin, v katerih je povzeta ali reproducirana vsebina izločenih dokazov, v preostalem pa je predlog obdolženega B. B. za izločitev nedovoljenih dokazov zavrnilo. Pod točko IV izpodbijanega sklepa je delno ugodilo predlogu obdolženega C. C. ter iz kazenskega spisa II K 56144/2022 izločilo privolitev za preiskavo elektronske naprave z dne 3. 9. 2022 in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 4. 9. 2022, navedena v izreku izpodbijanega sklepa pod to točko, izločilo je tudi dele vseh preostalih listin, v katerih je povzeta ali reproducirana vsebina izločenih dokazov, v preostalem pa je predlog obdolženega C. C. za izločitev nedovoljenih dokazov zavrnilo. Pod točko V izpodbijanega sklepa je še odločilo, da se vse izločene listine zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov pod I Kr 56144/2022 pri sodnici posameznici tega sodišča. Izločitev besedila se izvrši s prelepljenjem izločenega besedila, kopija katerega se zapre v poseben ovitek in hrani ločeno od drugih spisov.

2. Zoper sklep so se pritožili: - višja državna tožilka zoper točke I, III in IV, v katerih je bilo ugodeno predlogu obrambe za izločitev dokazov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka ter po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predloge za izločitev dokazov obdolženih A. A., B. B. ter C. C. v celoti zavrne; - zoper točko II zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi obdolženca ugodi, izpodbijani sklep pod točko II izreka „razveljavi in spremeni“, kot je zapisala, tako da zahtevi (pravilno predlogu) obdolženca za izločitev vseh navedenih dokazov ugodi in iz sodnega spisa izloči tudi te dokaze, obdolženca pa nemudoma izpusti na prostost, podrejeno pa je predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep pod točko II izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje, obdolženca pa izpusti na prostost; - zoper točko III v zavrnilnem delu zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, obdolženega B. B. pa oprosti plačila sodne takse.

3. Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila zagovornika obdolženih A. A. in B. B. in se zavzela za zavrnitev pritožbe državne tožilke.

4. Pritožba državne tožilke je utemeljena, nista pa utemeljeni pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. ter B. B. **K pritožbi državne tožilke:**

5. V zvezi s predlogom za izločitev dokazov, ki ga je podala zagovornica obdolženega A. A. državna tožilka uvodoma povzema bistvo razlogov v izpodbijanem sklepu, s katerimi nadalje ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 3. 9. 2022 izhaja zapis, da je bila pridržana oseba v skladu s tretjim odstavkom 157. člena v povezavi s pravicami iz 4. člena ZKP v angleškem jeziku seznanjena z navedenimi pravicami in jih je tudi razumela, nadalje, da je bil osumljenec v angleškem jeziku, ki ga govori in razume, seznanjen s svojimi pravicami in očitanim mu kaznivim dejanjem ter razlogi za odvzem prostosti, pri čemer naj bi navedel, da je seznanitev razumel. Sodišče prve stopnje je navedeno štelo kot dokazano, in sicer da je bil obdolženec poučen o svojih pravicah najprej ob samem odvzemu prostosti na policijski postaji v angleškem jeziku, pri čemer iz spisovnih podatkov izhaja, da mu je bila prostost odvzeta 3. 9. 2022 ob 12.50 uri, odločba o odvzemu prostosti pa mu je bila vročena ob 17.00 uri. Osumljenec je bil nato poučen še v arabskem jeziku s pomočjo prevajalke za arabski jezik, ki je na policijsko postajo pristopila ob 17.35 uri. Obdolženec in njegova zagovornica sta kasneje v postopku zatrjevala, da obdolženec ne razume ne angleškega ne arabskega jezika, temveč samo materin, to je kurdski jezik, kar naj bi obdolženec povedal tudi na policijski postaji. Temu je sodišče prve stopnje sledilo, saj da je njegovo izjavo, da teh jezikov ne razume, slišal tudi soobdolženi B. B. in nanjo opozoril na predobravnavnem naroku, prav tako naj bi tudi tolmačka za arabski jezik E. E. policiste opozorila, da obdolženec potrebuje tolmača za kurdski jezik. Na predobravnavnem naroku je sodišče prve stopnje zaslišalo več policistov, med drugim tudi kriminalistko G. G., ki je obdolžencu vse dokumente prevedla v angleški jezik, kriminalista (vodjo oddelka) F. F. ter tolmačko E. E. in nato zaključilo, da ob vročitvi odločbe o odvzemu prostosti obdolžencu ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, da je bilo obdolženčevo znanje najprej angleškega in kasneje arabskega jezika na zadostni ravni za zagotovitev pravičnega postopka ter da gre za jezika, ki jih obdolženec ne govori in ne razume, saj da je njegov materni jezik kurdski, pravice v kurdskem jeziku pa naj bi mu bile zgolj prebrane, potem ko se je obdolženec že odpovedal vsem pravicam oziroma procesnim jamstvom. Po prepričanju sodišča prve stopnje tako stopnja razumevanja obeh jezikov, v katerih je potekal postopek, ni bila zadostna za zagotovitev predpisanih procesnih jamstev ter bi bila že v tej zvezi v interesu pravičnosti na mestu postavitev zagovornika po uradni dolžnosti.

6. Z navedenimi prvostopenjskimi razlogi državna tožilka utemeljeno ni soglašala. Najprej v zvezi s samo odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki je odločba državnega organa, pritožbeno sodišče poudarja, da predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. To so izpovedba osumljenca oziroma obdolženca, priče ali izvedenca ter zapisniki, predmeti, posnetki, sporočila ali dokazila, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, kot tudi obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP in obvestila oseb, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP) ali oseb, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričanju (236. člen ZKP) ali ki po zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedenca (251. člen ZKP). Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Gre namreč za listino, ki v konkretnem primeru dokazuje, kaj vse so državni organi storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne dokazuje nobenega materialno pravnega dejstva iz kakršnegakoli obtožnega akta. To pomeni, da je zagovornica med drugim predlagala izločitev nečesa, kar po določbi 83. člena ZKP že samo po sebi ne more biti predmet izločitve (tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 23821/2022 z dne 14. 10. 2022).

7. Napačna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje glede razlogov za izločitev preostalih v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedenih dokazov. Kot pravilno poudarja državna tožilka v pritožbi, je kriminalistka G. G. v svojem zaslišanju natančno in jasno povedala, na kakšen način je preverila, da je osumljenec (sedaj obdolženec) razumel angleški jezik, saj jo je sam nagovoril v angleščini. Tudi v nadaljevanju je bila komunikacija z njim v angleškem jeziku uspešna, saj je odgovarjal in govoril v pogovornem in bolj preprostem angleškem jeziku, vendar sta se uspešno sporazumevala. Pojasnila je, da ga je vsakič vprašala, ali razume povedano ter da je ponovila ali spremenila besede, dokler ni vsega razumel. Tudi kriminalist F. F. je potrdil, da je sam slišal, kako je kriminalistka G. G. prevajala obdolžencu v angleški jezik in da so se v tem jeziku z osumljencem sporazumevali tudi policisti, hkrati pa je še pojasnil, da za vsakega osumljenca prevoda v materni jezik ni mogoče zagotoviti, tudi za kurdski jezik policija nima pogodbe z nobenim prevajalcem. To je potrdila tudi G. G., ki je povedala, da prevajalca za kurdski jezik tedaj ni bilo možno dobiti, zato so prevajali v jezik, ki ga je osumljenec razumel, v konkretnem primeru je to bilo najprej v angleščino, nato pa še v arabski jezik, kar so označili tudi na dokumentih. Vsem tem okoliščinam je dalo sodišče prve stopnje premajhno težo. Da je obdolženec razumel postopek s prevajanjem v angleški jezik, je po presoji pritožbenega sodišča potrdila tudi tolmačka E. E. 8. Slednja je namreč povedala, da je na policijsko postajo prišla zaradi tujcev in ne zaradi osumljenca, pri čemer so policisti opazili, da se je z osumljencem pogovarjala v arabščini in so jo zato prosili, naj mu še enkrat prevede odločbe. Povedala je, da mu je v arabski jezik prevedla celotno odločbo o pridržanju, nato pa še privolitev za odvzem telefona ter druge listine, ki jih je tudi podpisala. Tako pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam državne tožilke v pritožbi, da je bil sicer res prevod v arabski jezik opravljen po tem, ko je obdolženec že podpisal sprejem odločbe o pridržanju, zapisnik o zasegu predmetov in privolitev za preiskavo elektronske naprave, vendar so bili vsi ti dokumenti že prvotno obdolžencu prevedeni v angleški jezik, ki ga je v zadostni meri razumel. Kot je pojasnil kriminalist F. F., so s tolmačko za arabski jezik želeli le še potrditi, da ni obdolženec morebiti česa napačno razumel. Da se to ni zgodilo, izhaja iz izpovedbe tolmačke E. E., ki je povedala, da je pri vsakem delu prevoda preverila, ali jo osumljenec razume in je slednji to potrdil. Sestavni del odločbe o pridržanju, ki jo je tolmačka E. E. v celoti prevedla v arabski jezik, je tudi, kot že omenjeno, zapis, da osumljenec govori in razume angleški jezik ter da je bil v tem jeziku seznanjen s svojimi pravicami in očitanim mu kaznivim dejanjem, pri čemer ob dodatnem prevodu v arabski jezik ni zatrjeval, da česar ne bi razumel, kot je to jasno potrdila tolmačka E. E. Ob takšni izpovedbi tolmačke, ki je skladna tudi z izpovedbo kriminalistov G. G. in F. F., ni razumljivo stališče sodišča prve stopnje, ki je enostavno verjelo obdolžencu, da je že na policijski postaji oporekal razumevanju v angleški oziroma arabski jezik, kar naj bi potrdil tudi soobdolženi B. B. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je bil prav B. B. tisti, ki je najprej že ob zaslišanju kriminalistke G. G. v fazi preiskave, nato pa tudi na predobravnavanem naroku podal pripombo glede razumevanja jezika soobdolženega A. A., nakar je začel slednji potem to tudi sam zatrjevati. Pri tem pa je B. B. sprva v fazi preiskave pripomnil, da je A. A. na vprašanje, ali razume angleško, dejal, da ne, kasneje na predobravnavnem naroku, ko naj bi bila s soobdolžencem skupaj v sobi in naj bi policist A. A. vprašal, ali razume angleški oziroma kurdski jezik, A. A. odvrnil, da ne razume ne kurdskega ne angleškega jezika. Na takšno pripombo B. B. je obdolženi A. A. pojasnil, da je podal B. B. napačno interpretacijo, da je sam dejal, da ne razume ne angleškega ne arabskega, temveč le kurdski jezik. Že zgolj navedeno, ob upoštevanju njune zainteresiranosti za izid postopka v njuno korist, omaja verodostojnost obdolžencev, dodatno pa je ta omajana tudi z izpovedbo G. G., ki je povedala, da je bil osumljeni A. A. tedaj sam v pisarni (poleg nje in kriminalista F. F.), ker je bil najprej zaradi varnostnega postopka narejen postopek z njim, šele kasneje pa so policisti pripeljali tudi drugega osumljenca. Sodišče prve stopnje je tako povsem nekritično sledilo pripombama obdolženih B. B. in A. A., pri tem pa poleg izpovedb kriminalistke G. G. in tolmačke E. E. povsem prezrlo tudi izjavo obdolženega A. A. pred preiskovalno sodnico, na kar je utemeljeno opozorila državna tožilka v pritožbi.

9. Obdolženi A. A. je bil namreč 5. 9. 2022 zaslišan pred dežurno preiskovalno sodnico (list. št. 168 in nasl.), ko je izjavil, da razume arabski jezik, da je sicer njegov materni jezik kurdski, vendar da se bo tega dne sporazumeval v arabskem jeziku. Pri tem je bila navzoča njegova zagovornica, ki navedbam obdolženca ni nasprotovala, kar pomeni, da je tudi sama ob sporazumevanju z njim ocenila njegovo razumevanje arabskega jezika za ustrezno. Teh ugotovitev ne more omajati zahteva obdolženca, naj bo v nadaljnjem postopku prisoten tolmač za kurdski jezik, kar je tudi bilo izvršeno, saj je poudariti, da so določila v fazi policijske preiskave glede prevajanja v jezik, ki ga osumljenec razume, ohlapnejša od tistih, ki veljajo v samem kazenskem postopku. V fazi policijske preiskave lahko namreč prevaja vsak, ki pozna oziroma govori jezik osumljenca (tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 39545/2020 z dne 22. 2. 2021), čemur je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno. Sodišče prve stopnje je kljub načelni ugotovitvi, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem za prostosti (tretji odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 4. člena ZKP), vendar je tej okoliščini, da je bil obdolženec poučen v jeziku, ki ga je razumel, dalo premajhno težo. Kot ključno je v točki 17 razlogov izpodbijanega sklepa namreč ocenilo, da sta arabski in angleški jezik jezika, ki jih obdolženec ne govori in razume, saj da je njegov materni jezik kurdski, pravice v kurdskem jeziku pa naj bi mu bile zgolj prebrane, potem ko se je že odpovedal vsem pravicam oziroma procesnim jamstvom. Obdolženi A. A. je sicer zanikal, da bi mu bilo izročeno tudi obvestilo o pravicah v kurdskem jeziku, čeprav sta nasprotno povedali tako tolmačka E. E. kot kriminalistka G. G. Kot je povedala tolmačka E. E. obdolženec sicer ni zahteval tolmača za kurdski jezik, pač pa je sama policistom predlagala, da mu izročijo pisno obvestilo o pravicah v kurdskem jeziku, kar je očitno tudi bilo storjeno glede na njeno izpovedbo in izpovedbo G. G. Slednja je namreč povedala, da imajo takšno obvestilo v kurdskem jeziku v obrazcu (kar je razvidno tudi s spletno javno dostopne brošure policije, ko je eden od prevodov obvestila o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost, tudi prevod v kurdski jezik). Sicer pa sama okoliščina, da je bilo naknadno obdolžencu izročeno tudi obvestilo o pravicah v kurdskem jeziku, niti ni odločilna ob ugotovitvi, da je bilo že ob prevajanju v angleški jezik njegovo razumevanje ustrezno, kar se je potrdilo še z naknadnim preverjanjem obdolženčevega razumevanja s pomočjo tolmačke za arabski jezik, kakšnih ugovorov v smeri nerazumevanja obeh jezikov pa ne obdolženec ne zagovornica nista podajala niti ob privedbi k dežurni preiskovalni sodnici ter na nadaljnjem pripornem naroku, temveč je to začel izpostavljeni obdolženi A. A. šele po pripombi soobdolženega B. B., ki pa se je izkazala za nezanesljivo.

10. Določbi 4. in 8. člena ZKP obdolžencu vse od odvzema prostosti zagotavljata pravico do uporabe maternega jezika ali jezika, ki ga razume, hkrati pa nalagata dolžnost policiji in nadaljnjim organom, da obdolženca o tej pravici pouči, še preden poda kakršnokoli izjavo. V konkretnem primeru je bilo temu v celoti zadoščeno, saj so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolžencu vsi dokumenti že pri prevodu v angleščino prevedeni v jezik, ki ga je razumel. Slednje je obdolženec potrdil tudi ob naknadnem preverjanju pri prevodu v arabski jezik, ko bi lahko izpostavil, da kakšna njegova izjava ne drži, vendar tega ni storil, kot izhaja iz izpovedb kriminalistov G. G. in F. F. ter tolmačke E. E. Da arabskega jezika ne bi razumel, pa ni trdil niti ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico, nasprotno, izrecno je povedal, da ga razume. Ob tem je bilo neposredno v ta jezik prevedeno tudi obvestilo dežurnega preiskovalnega sodnika o nujnih preiskovalnih dejanjih, kar je razvidno že iz samega pisnega obvestila, kjer je na koncu navedeno, da je bilo prevedeno s strani prevajalke za arabski jezik E. E. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je obdolženec državljan Iraka, katerega uradni jezik je tudi arabščina.

11. Kar zadeva zapisnik o zasegu predmetov obdolženemu A. A., pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri zasegu predmetov s strani policije za preiskovalno dejanje, pri katerem policisti ravnajo po drugem odstavku 148. člena ZKP in imajo že na podlagi samega zakona pooblastilo za zaseg predmetov, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku (prim. sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 17904/2019 z dne 20. 6. 2019, sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 37695/2020 z dne 13. 1. 2021). Pri tem preiskovalnem dejanju torej ni potrebna posebna odredba, sestavi se le zapisnik o zasegu, katerega del mora biti tudi pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, če gre za zaseg osumljencu (prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 88506/2010 z dne 15. 10. 2020 in I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020). Glede na to, da konkretni zapisnik o zasegu tak pravni pouk vsebuje in da je bil o vsebini, ki jo zajema navedeni pravni pouk, obdolženec seznanjen tudi že v okviru vročitve odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju neposredno pred tem, kar vse mu je bilo prevedeno v angleški jezik, kot sta potrdila kriminalistka G. G. in kriminalist F. F., kasneje pa je to potrdila še tolmačka E. E., ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je treba navedeni zapisnik kot nedovoljen dokaz izločiti iz spisa.

12. Pritrditi pa je državni tožilki tudi v delu, ko je izpostavila, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo četrti odstavek 4. člena ZKP ter četrti odstavek 157. člena ZKP, ko je v točkah 21 do 26 razlogov izpodbijanega sklepa utemeljevalo, da bi morala policija obdolženemu A. A. postaviti zagovornika zaradi interesa pravičnosti, saj naj obdolženec ne bi zadostno razumel vsebine poukov, zapisanih na odločbi o odvzemu prostosti in pridržanju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je policija dolžna opraviti oceno interesa pravičnosti (ob presoji premoženjskih razmer osumljenca) le v primeru, če slednji, potem ko mu je vzeta prostost, zahteva postavitev zagovornika. Temu pa se je obdolženi A. A. po vseh ustreznih pravnih poukih v tej zvezi izrecno odpovedal, pri čemer svoje izjave vse do privedbe na sodišče ni spremenil, ponovil jo je tudi med podajanjem izjave osumljenca dne 4. 9. 2022, ko mu je procesna dejanja prevajala tolmačka za arabski jezik, glede katerega je, kot že omenjeno, pred preiskovalno sodnico povedal, da ga razume. V fazi policijske preiskave tako obdolženemu A. A. v ničemer niso bile kršene pravice iz 4. člena ZKP, niti glede razumevanja jezika niti glede postavitve zagovornika.

13. Napačni so tudi razlogi sodišča prve stopnje v točki 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko izločitev uradnih zaznamkov o izjavi tujcev na l. št 25 in 26 spisa utemeljuje z navedbami, da je policistka H. H. sestavila citirane uradne zaznamke, ne da bi se s tujci sporazumela s pomočjo tolmača. Takšni zaključki so v očitnem nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je povzemalo izpovedbo tolmačke E. E., češ da je bila klicana na policijsko postajo kot tolmačka za arabski jezik, da bi prevajala migrantom. Da sta bila ob sprejemanju izjav tujcev prisotna tudi tolmača, pa je razvidno ne le že iz samih uradnih zaznamkov na list. št. 25 in 26, na katerih sta oba tolmača podpisana, temveč sta to jasno povedala tudi tedaj prisotna policista I. I. in J. J., ki sta uradna zaznamka sestavila (in ne H. H.). Oba tujca sta svoji izjavi potrdila tudi kasneje v okviru zaslišanja v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi zapisnika o njunem zaslišanju povsem neutemeljeno izločilo kot nedovoljena dokaza. Štelo je namreč, da se je obdolženi A. A. odpovedal navzočnosti na narokih za njuno zaslišanje v posledici nerazumevanja postopka, pri čemer naj zaradi kršitev četrtega odstavka 157. člena ZKP oziroma četrtega odstavka 4. člena ZKP tudi ne bi bil obveščen zagovornik, s čimer pritožbeno sodišče, kot že doslej navedeno, ne soglaša. Ob tem ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje v točki 26 razlogov izpodbijanega sklepa celo v nasprotju z izrekom sklepa zapisalo, da navedena dokaza „v predmetni fazi kazenskega postopka še ne predstavljata nedovoljenega dokaza, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa...“.

14. Ob vsem navedenem je tako pritrditi državni tožilki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno iz spisa izločilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedene dokaze (vključno z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki sploh ne more biti predmet izločitve), saj so bili vsi dokumenti obdolženemu A. A. prevedeni v jezik, ki ga je razumel. 15. Državna tožilka v pritožbi utemeljeno graja tudi zaključke sodišča prve stopnje, ki je iz spisa izločilo zapisnik o zasegu predmetov B. B. z dne 3. 9. 2023 z razlogi, da ta listina ni bila prevedena v jezik, ki ga je obdolženec razumel. Svoje zaključke je namreč gradilo zgolj na tem, da se na navedeni listini ne nahaja pripis, da je bila listina prevedena s pomočjo tolmača. Izpovedbi tolmača D. D. ni sledilo, saj jo je ocenilo za „pavšalno“, prav tako ni sledilo izpovedbi kriminalista F. F. Državna tožilka s takšnimi zaključki utemeljeno ne soglaša, saj je tolmač D. D. v svojem zaslišanju nedvomno povedal, da je zagotovo prevedel vse dokumente, vključno z zapisnikom o zasegu predmetov. Tolmač je torej listine prevajal, četudi njegovo ime ni navedeno na dokumentu. Stališče, da ni mogoče slediti zgolj formalnemu zapisu na listinah, je tudi sodna praksa že sprejela (prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 59477/2021 z dne 24. 5. 2022). Kako poteka postopek s prevajalci ter da so slednji prevedli sproti vse dokumente in procesna opravila, pa sta potrdila tudi policist K. K. in kriminalist F. F., prav tako je kriminalistka G. G. jasno povedala, da je bil pri obeh osumljencih (B. B. in C. C.) prisoten tolmač za srbski jezik D. D. Zgolj to, da je na zapisniku o zasegu predmetov izostal podpis tolmača, tako ne more biti odločilno, saj je slednji povedal, da je bil navzoč pri vseh procesnih dejanjih, ki jih je prevajal, prav tako je kriminalistka v zapisnik jasno zapisala, da je bil ta B. B. prebran in da nanj ni imel pripomb. Kot že navedeno v točki 11 te obrazložitve, gre pri zasegu predmetov s strani policije za preiskovalno dejanje, ko imajo policisti za zaseg pooblastilo že na podlagi samega zakona in je tako nujno le, da je osumljenec pred tem bil ustrezno poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Slednje pa je bilo v konkretnem primeru zagotovo storjeno, kot izhaja tudi iz časovnega sosledja procesnih dejanj, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 41 razlogov izpodbijanega sklepa. Obdolženemu B. B. je namreč bila prostost odvzeta 3. 9. 2022 ob 12.25 uri, nakar mu je bila odločba o pridržanju vročena ob 18.10 uri in na kateri je izrecno navedeno, da je bila, vključno z ustreznimi pravnimi pouki, prevedena s strani tolmača za srbski jezik D. D. Ob 18.15 uri se je postopek nadaljeval z zasegom predmetov, kot izhaja iz zapisnika o zasegu predmeta na list. št. 96, ki je bil zaključen ob 18.34 uri. Obdolženec je tako bil pred zasegom predmetov ob prisotnosti tolmača D. D., ki je to jasno potrdil, ustrezno poučen v svojem jeziku, zato formalna pomanjkljivost z umanjkanjem navedbe tolmača na samem zapisniku ne more biti razlog za izločitev predmetnega dokaza.

16. Pritrditi pa je državni tožilki tudi glede neutemeljenosti izločitve privolitve za preiskavo elektronske naprave C. C. z dne 3. 9. 2022, ki jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno izločilo iz kazenskega spisa, vključno z uradnim zaznamkom o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 4. 9. 2022. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pod točko 38 je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz listine, na kateri je zapisana privolitev za preiskavo elektronske naprave osumljenca C. C. z dne 3. 9. 2022, ni razvidno, da bi vsebovala tudi pravni pouk po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki se glasi, da je osumljenec pred podajo izjave poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, prav tako pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Prvostopenjsko sodišče je namreč ocenilo, da ni objektivnega dokaza, da bi bil tak pravni pouk osumljencu podan in preveden, pri tem pa tudi ni sledilo izpovedbi kriminalistke G. G., da je šlo zgolj za sistemsko napako pri sestavi zapisnika. S takšnim razlogovanjem državna tožilka utemeljeno ne soglaša. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sam izostanek izjave o prejemu pravnega pouka na navedeni privolitvi ne dokazuje, da obdolženec takšnega pravega pouka ni prejel, še zlasti, ker ga je prejel najkasneje ob vročitvi odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju, ki mu je bila vročena ob 17.30 uri. Kot je navedeno na tej odločbi in izhaja tudi iz izpovedbe tolmača za srbski jezik D. D., je obdolženec v svojem jeziku prejel pravni pouk, ki je izostal iz privolitve za preiskavo elektronske naprave, pri čemer je bil o tem poučen tudi ob zasegu predmetov, ki se je vršil od 17.25 do 17.35 ure. Kot pravilno poudarja državna tožilka v pritožbi, je tako bil obdolženi C. C. pred podajo privolitve za preiskavo elektronske naprave, ki jo je podal po tem, ko so mu bile elektronske naprave že zasežene, vsaj dvakrat poučen o svojih pravicah. Privolitev je namreč nedvomno podal šele potem, ko mu je bil telefon zasežen glede na potek dejanj, ki je razviden iz spisovnih listin in ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje pod točko 41 razlogov izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem ne gre prezreti niti izpovedbe policista K. K., ki je povedal, da postopek teče tako, da se pisna privolitev pridobi šele po zasegu predmeta. Kar zadeva pravne pouke, ki jih je obdolženi C. C. pred pisno privolitvijo že prejel, pa velja smiselno enako kot za nadaljnji kazenski postopek, da ponavljanje pravnih poukov pri vsakem od zaporednih procesnih dejanj ni potrebno (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4349/2009 z dne 7. 7. 2011). Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je šlo zaradi izostanka izjave na pisni privolitvi o tem, da je obdolženi C. C. prejel pravni pouk, za nezakonito pridobljen dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, saj je obdolženi C. C. tak pravni pouk pred podajo svoje privolitve nedvomno prejel. 17. Pritožba državne tožilke se tako glede na vse navedeno izkaže za utemeljeno, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa (tretji odstavek 403. člena ZKP).

**K pritožbi zagovornice obdolženega A. A.:**

18. Zagovornica obdolženega A. A. v pritožbi problematizira zavrnitev predloga za izločitev tudi preostalih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izločilo (točka II izreka izpodbijanega sklepa), pri čemer je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da predlog za izločitev dokazov v tem delu ni bil konkretiziran. S tem zagovornica ne soglaša, saj navaja, da je bil njen predlog za izločitev dokazov tudi v tej zvezi jasno in določno opredeljen z navedbo, da izločitev teh dokazov zagovornica terja zato, ker so bile listine pridobljene in posledično temeljijo na predhodno navedenih nezakonito pridobljenih listinah oziroma dokazih. V pritožbi poudarja, da je bila obdolžencu kršena pravica do uporabe svojega maternega jezika, kot tudi pravica od uporabe jezika, ki ga razume, s čimer pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v delu, kjer je predlogu za izločitev dokazov sledilo.

19. Vendar pritožbeno sodišče z njenimi pritožbenimi navedbami ne soglaša, kot je obširno pojasnilo že v zvezi s pritožbo državne tožilke in se na te razloge tudi pri obravnavanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. v celoti sklicuje. Ob tem pa še pritrjuje oceni sodišča prve stopnje v točki 29 razlogov izpodbijanega sklepa, da zagovornica predloga za izločitev v točki II izreka izpodbijanega sklepa navedenih listin dejansko ni podrobneje konkretizirala, kot je razvidno iz njene vloge z dne 27. 2. 2023 na l. št. 1426 do 1430, zato s svojimi pritožbenimi prizadevanji ne more biti uspešna. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. tako ni utemeljena, prav tako pa ni bilo slediti pritožbi zagovornika obdolženega B. B. **K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.:**

20. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zagovornik obdolženega B. B. v pritožbo praktično dobesedno prenesel predlog za izločitev dokazov, kot ga je podal na prvi stopnji (list. št. 1434 do 1437), pri čemer je v dodatnih pritožbenih izvajanjih le pritrdil stališču sodišča prve stopnje, da je izločilo zapisnik o zasegu predmetov iz sodnega spisa, ob tem pa grajal domnevno nerazumljivost izreka sklepa, ko sodišče prve stopnje iz sodnega spisa ni izločilo tudi uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 4. 9. 2022, št. 1 (3F333-02), ki povzema vsebino podatkov, pridobljenih na podlagi odvzetega mobilnega telefona obdolžencu z zapisnikom o odvzemu predmetov, ki je bil izločen. Meni, da bi moral biti iz spisa izločen tudi predmetni uradni zaznamek, česar prvostopenjsko sodišče ni storilo in se do tega predloga za izločitev tudi ni opredelilo, zato zagovornik izpodbijani sklep v tem delu šteje za neobrazložen. Zagovornik s takšnimi pritožbenimi izvajanji meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje namreč navedenega uradnega zaznamka ni prezrlo, saj ga je ne le povzelo v okviru predloga zagovornika za izločitev dokazov, temveč se je do tega predloga zagovornika v točki 34 razlogov izpodbijanega sklepa tudi opredelilo, ko je te navedbe obrambe označilo za neutemeljene. Z razlogi sodišča prve stopnje v tem delu soglaša tudi pritožbeno sodišče, pri čemer se v celoti sklicuje na že navedene razloge v zvezi z ugoditvijo pritožbi državne tožilke, ki je utemeljeno oporekala izločitvi zapisnika o zasegu predmetov obdolženemu B. B. iz sodnega spisa. Upoštevaje neutemeljenost izločitve zapisnika o zasegu predmetov je tako neutemeljen tudi predlog zagovornika za izločitev navedenega uradnega zaznamka, glede na to pa tudi zatrjevana procesna kršitev ni podana. Zagovornik v svoji pritožbi ne polemizira z razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo njegovega predloga za izločitev dokazov, temveč le ponovno povzema svoj predlog, zato lahko pritožbeno sodišče le ugotovi, da so razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga zagovornika za izločitev dokazov pravilni. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 30 razlogov izpodbijanega sklepa jasno ugotovilo, da so imeli policisti ob prijetju obdolžencev zadostno podlago za utemeljene razloge za sum, da so slednji izvršili kaznivo dejanje, zaradi česar so jih tudi pričeli obravnavati kot osumljence in je bila ob izpolnitvi zahtevanega dokaznega standarda tudi izdana odredba o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 4. 9. 2022 (točka 33 razlogov izpodbijanega sklepa). Ob tem se je sodišče prve stopnje ustrezno oprlo še na izpovedbe policistov, zlasti L. L., K. K. in M. M. ter kriminalistke G. G. (točke 30 in 35 razlogov izpodbijanega sklepa), ki so opisali svoja zaznavanja in postopke, kar je utrdilo sklepanje sodišča glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, da so osumljenci izvršili očitano kaznivo dejanje. V zvezi s problematiziranimi razgovori policistke H. H. s tujci na kraju samem zagovornik prezre, da policisti tujcev niso zasliševali, saj te pristojnosti niti nimajo (tretji odstavek 148. člena ZKP), zato prisotnost tolmača v tej fazi predkazenskega postopka niti ni bila potrebna. Kot je bilo že obrazloženo v zvezi s pritožbo državne tožilke (točka 13 te obrazložitve), pa sta tujca N. N. in O. O. kasneje na policiji podala izjavi in bila tudi v fazi nujnih preiskovalnih dejanj pred preiskovalnim sodnikom zaslišana ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, ko sta svoje predhodne izjave potrdila.

21. Sodišče prve stopnje se je ob upoštevanju izpovedbe policista K. K. tudi v zadostni meri opredelilo do tega, da je B. B. ob odvzemu prostosti telefon zgolj odložil na avtomobil (l. št. 1684), medtem ko je bil zasežen naknadno. Pri tem ne gre prezreti izpovedbe K. K. tudi v delu, ko je povedal, da je ob odvzemu prostosti in varnostnem pregledu osumljenca seznanil z razlogi za odvzem prostosti in njegovimi pravicami. Prav tako je obdolženec ustrezne pravne pouke prejel pred samim zasegom predmeta, kot izhaja iz spisovnih listin, in sicer iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju ter iz zapisnika o zasegu predmeta, v katerem je še navedeno, da je telefon izročil B. B., kasneje pa je slednji tudi soglašal z njegovo preiskavo, kot je razvidno iz pisne privolitve B. B. za preiskavo elektronske naprave na l. št. 97. 22. Kar zadeva navedbe zagovornika glede domnevnih posegov policistov v telefon B. B., pritožbeno sodišče poudarja, da ne iz navedenih listin niti iz izpovedb zaslišanih policistov K. K., M. M. in kriminalistke G. G. ne izhaja, da bi policisti pred zasegom posegali v obdolženčev telefon, kot posplošeno zatrjuje zagovornik. Nasprotno, G. G. je v zvezi z uradnim zaznamkom o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 4. 9. 2022 (list. št. 109) izrecno povedala, da je preglede podatkov na telefonu opravila po tem, ko je ta že bil zasežen s pridobljeno privolitvijo za preiskavo ter je bilo opravljeno zavarovanje podatkov iz telefona. Navedbe zagovornika, ki je v pritožbi zgolj ponavljal svoj predlog za izločitev in trdil, da izročitev telefona ni bila prostovoljna s strani obdolženega B. B., tako ne morejo biti uspešne, ob tem ko je sodišče prve stopnje glede na razloge, navedene v točkah 33 do 37 razlogov izpodbijanega sklepa utemeljeno zavrnilo predlog zagovornika obdolženega B. B. tudi glede izločitve preostalih dokazov, za katere je zagovornik predlagal, da se iz spisa izločijo.

23. Po vsem obrazloženem je tako pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. zavrnilo, kot izhaja iz točke II izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP), medtem ko je ugodilo utemeljeni pritožbi državne tožilke in v skladu s tretjim odstavkom 402. člena ZKP izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa.