Jedro

Izvenzakonska skupnost razvezanega zakonca z drugo osebo lahko izključi preživninsko obveznost drugega razvezanega zakonca le ob pogoju uporabe dol. 12. člena ZZZDR, torej šele od tedaj dalje, ko je zakonska zveza pravnomočno razvezana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, toženkinemu nasprotnemu zahtevku, da ji mora tožnik prispevati k preživnini po 50.000,00 SIT mesečno od 1.11.1996 dalje pa je delno ugodilo in tožniku naložilo, da navedeni prispevek plačuje v znesku 17.000,00 SIT mesečno, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, toženkini pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku naložilo, da mora od 1.11.1996 dalje k preživljanju toženke mesečno prispevati znesek 25.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožnik, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na plačevanje preživnine. Toženka namreč ni nepreskrbljena, ker živi v izvenzakonski skupnosti z moškim, h kateremu se je tudi odselila. Za delo ni nesposobna. V času zakonske zveze s tožnikom ji je ta celo omogočal zaposlitev v Nemčiji, kjer bi zaslužila najmanj 1.500 DEM na mesec.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 81. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Ur. list SRS, št. 16/89) lahko ob razvezi zakonske zveze nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali nezaposlen, od drugega zakonca zahteva, naj mu plačuje ustrezno preživnino. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje je utemeljeno omogočilo uporabo navedene zakonske določbe. Toženka je nezaposlena in po dejanskih ugotovitvah neuspešna iskalka zaposlitve (tudi zaradi svoje starosti). Zaradi nevzdržnih razmer, ki so pogojevale razvezo zakonske zveze, si je sama poiskala možnost za zasilno preživetje in se preselila v J. na kmetijo I. Ž. Tu si z delom odsluži bivanje in hrano. Elementarne življenjske potrebe si je s tem zadovoljila, zaradi česar se po ugotovitvah izpodbijane sodbe njena nepreskrbljenost nanaša le na izostanek denarja za "potrebno obleko, obutev, toaletne potrebščine, zdravila ter za stroške kake poti ali razvedrila". Pri odmeri preživnine za te potrebe je bilo posebej ugotovljeno, da z I. Ž. ne živi v izvenzakonski skupnosti. Ne glede na revizijsko grajo te - tudi dejanske - ugotovitve, pa obvelja, da bi pravno o izvenzakonski skupnosti bilo mogoče govoriti le v okviru določbe 12. člena ZZZDR. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima namreč zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Eden od teh razlogov pa je obstoječa zakonska zveza, katere razveza je postala pravnomočna šele po sojenju na prvi stopnji in po dejanskih ugotovitvah že po toženkini odselitvi na omenjeno kmetijo. Revizijsko sodišče pa lahko presoja le okoliščine, ki so obstojale do pravnomočnosti izpodbijane sodbe. V tem okviru pa zaradi opisane ovire iz določbe 12. člena ZZZDR o zatrjevani izvenzakonski skupnosti že pojmovno ni mogoče govoriti.

Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ker je tudi višina dosojene preživnine, ki je tožnik posebej niti ne izpodbija, primerna, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).