Jedro

Ker v času tožnikove podaje predloga za odlog izvršbe izvršilni postopek v zvezi z inšpekcijsko odločbo še ni bil uveden (kar je med strankama nesporno), je bil tožnikov predlog tudi po presoji sodišča utemeljeno zavržen. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj, je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov predlog za odlog izvršbe (1. točka izreka), navedel, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka), ter ugotovil, da pri odločanju o vlogi niso nastali stroški (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku, kot inšpekcijskemu zavezancu, izdal inšpekcijsko odločbo, št. 06122-1411/2018-11 z dne 28. 2. 2019 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), s katero mu je odredil ustavitev nelegalne pritlične dozidave objekta ..., odstranitev dozidave ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnik je v vlogi, podani s pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo, podredno podal predlog za odlog izvršbe na podlagi 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prvostopenjski organ je ugotovil, da je predlog preuranjen, saj izvršilni postopek še ni bil uveden, zato je tožnikovo vlogo zavrgel. 3. Toženka je kot drugostopenjski organ s svojo odločbo deloma ugodila tožnikovi pritožbi ter spremenila 1. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da se glasi: „Predlog inšpekcijske zavezanke pravne osebe A., za odlog izvršbe za pritlično dozidavo objekta ... v tlorisni velikosti 2,1 m x 7,5 m, na zemljišču s parc. št. 839/8, k. o. ..., se zavrže“ (1. točka izreka). V preostalem je toženka tožnikovo pritožbo zavrnila (2. točka izreka), ravno tako pa je zavrnila tudi tožnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

4. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožnikova pritožba utemeljena v delu, v katerem je ta uveljavljal, da izrek izpodbijanega sklepa ni dovolj določen, saj iz njega ne izhaja, na kateri predlog za odlog izvršbe se nanaša. Toženka je na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP zato spremenila 1. točko izreka izpodbijanega sklepa. Ostali pritožbeni očitki so neutemeljeni, zato je toženka pritožbo v preostalem delu zavrnila. Odločitev o stroških je toženka oprla na 118. člen ZUP – ocenila je namreč, da tožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel. 5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) ne strinja in vlaga tožbo. Izpostavlja, da je pritožbo zoper izpodbijani sklep vložil le za primer, če bi upravni organ štel, da je inšpekcijska odločba v kateremkoli delu in na kakršenkoli način izvršljiva, za ta primer je bil podan tudi predlog za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe. Ker je bil zoper inšpekcijsko odločbo sprožen upravni spor, je tožnik mnenja, da je o izvršljivosti te sicer preuranjeno govoriti. Ker pa je prvostopenjski organ odločil o predlogu za odlog izvršbe, toženka pa o pritožbi zoper izpodbijani sklep, tožnik (ker je to očitno potrebno) vlaga tudi tožbo.

6. Tožnik je s pritožbo zoper izpodbijani sklep uveljavljal nedoločnost izreka, čemur je toženka sledila in izrek dopolnila. Čeprav je toženka pritožbi v celoti sledila ter ji iz tega razloga v celoti ugodila, pa je odločila, da tožnik ni upravičen do stroškov postopka. Tožnik zato zahteva spremembo izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe v stroškovnem delu, saj stranka, ki s pritožbo uspe, pridobi tudi pravico do povrnitve stroškov s pritožbo. Tožnik zato zahteva, da se izpodbijani sklep in drugostopenjska odločba odpravita ter se zadeva vrne v ponoven postopek in odločanje, zahteva pa tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

8. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 469/2021 z dne 21. 2. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, in sicer v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnik v tožbi uveljavlja, da je uspel s pritožbo zoper izpodbijani sklep, zato je upravičen tudi do povrnitve stroškov.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v okviru inšpekcijskega postopka vložil predlog za odlog izvršbe, o njegovem zahtevku pa je bil prvostopenjski organ dolžan odločiti. Prav tako je tožnik zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, o tej pa je bila dolžna odločiti toženka. Argumentacija tožnika, da je predlog in pritožbo vložil zgolj za primer, če bi bila inšpekcijska odločba „v kateremkoli delu in na kakršenkoli način izvršljiva“, je neupoštevna in na obveznost upravnih organov, da odločijo o njegovih zahtevkih, ni mogla vplivati.

12. Sodišče pritrjuje presoji upravnih organov, da je odlog izvršbe po 293. členu ZUP že pojmovno mogoče predlagati zgolj v okviru uvedenega izvršilnega postopka. Ker v času tožnikove podaje predloga za odlog izvršbe izvršilni postopek v zvezi z inšpekcijsko odločbo še ni bil uveden (kar je med strankama nesporno), je bil tožnikov predlog tudi po presoji sodišča utemeljeno zavržen.

13. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki mu je toženka, kot pravilno izpostavlja tožnik, delno ugodila, in sicer tako, da je dopolnila 1. točko izreka izpodbijanega sklepa. Vendar pa navedeno po presoji sodišča ne pomeni, da je tožnik uspel s pritožbo. Tudi po vložitvi te je ostal tožnikov pravni položaj namreč nespremenjen – njegov predlog za odlog izvršbe je ostal (četudi z nekoliko bolj konkretiziranim izrekom, kar po presoji sodišča sicer niti ni bilo potrebno) zavržen, tožnik pa v bistvenem delu s pritožbo tako tudi po presoji sodišča ni uspel. 14. Ne glede na navedeno pa sodišče kot ključno izpostavlja: po prvem odstavku 118. člena ZUP organ v odločbi odloči o stroških postopka, kdo jih trpi, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Po prvem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka (to pa so tudi stroški za pravno zastopanje) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval povrnitev stroškov sestave predloga za odlog izvršbe ter stroškov s sestavo pritožbe. Gre za stroške za pravno zastopanje po Odvetniški tarifi, ki nedvomno predstavljajo stroške upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP. V zadevi tudi ni sporno, da se je postopek s predlogom za odlog izvršbe začel na zahtevo tožnika.

15. Tožbeno razlogovanje, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov, ker so mu ti stroški nastali zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega organa, ni pravilno. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa ZUP ne daje tudi nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Drugačna interpretacija navedenih določb ZUP ne izhaja niti iz sodne prakse tukajšnjega sodišča (prim. npr. sodbe v zadevah, IV U 155/2010, I U 356/2011, ter, I U 1401/2012). Ravnanje upravnih organov, ki tožniku priglašenih stroškov postopka (stroškov za pravno zastopanje) nista priznala, je bilo po presoji sodišča torej pravilno.

16. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik ni uspel izkazati nezakonitosti izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. Sodišče je zato, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo zavrnilo.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih aktov, med tožnikom in toženko ni sporno, sodba pa temelji na presoji pravilne uporaba prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

18. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je posledično odločilo tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.