Jedro

Razlog za obnovo postopka iz 1. točke 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku ni podan, če stranka kot novo dejstvo navaja dejstvo (razširitev dejavnosti uporabnika uvožene opreme), ki je v smislu 2. odstavka 186. člena zakona o podjetjih nastopilo šele po izdaji dokončne odločbe v prvotnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 20.5.1992, s katero je carinarnica zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka carinjenja po uvozni carinski deklaraciji z dne 31.12.1991. V obrazložitvi je navedla, da kot uporabnik naprave za pripravo premaza za papir, ki je bila uvožena po uvozni carinski deklaraciji, v času carinjenja še ni bil vpisan v sodni register za opravljanje založniške in časopisno založniške dejavnosti in zato ni izpolnjeval pogojev za carinsko oprostitev na podlagi 57. člena carinskega zakona v zvezi s H protokolom k sporazumu o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaja. Tožnica ne more uspešno zatrjevati, da dokazov o izpolnjevanju pogojev za carinsko oprostitev brez svoje krivde ni mogla navesti že v prejšnjem postopku, saj je bil sklep o spremembi uporabnikove dejavnosti izdan šele 16.3.1992, uporabnik pa bi moral pogoje za oprostitev plačila carine izpolnjevati že v času carinjenja blaga. Stvar razmerja med uporabnikom in tožnico je, da jo je uporabnik šele 30.3.1992 obvestil o tem, da uvožena naprava po namenu uporabe sodi med predmete, zajete v H protokolu. Pogoji za obnovo carinskega postopka torej niso bili podani in odločba carinarnice je zakonita.

Tožnica v tožbi navaja, da je predlagala obnovo postopka carinjenja po uvozni carinski deklaraciji potem, ko je prejela dopis inozemskega dobavitelja stroja, ter ugotovila, da je namen uvožene naprave takšen, da v smislu H protokola k sporazumu o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaja ne podleže plačilu carine in ostalih uvoznih dajatev. Tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je v izpodbijani odločbi navajala končnega uporabnika, ne pa tožnice, ki je kot carinska zavezanka stranka v postopku. Tožnica je ugotovila, da je podana zakonska možnost, da se za uvoz obravnavane naprave uporabi določba 57. člena carinskega zakona, šele potem, ko je prejela dopis tujega dobavitelja, iz katerega izhaja specifičen namen uvožene naprave. Dopis tujega dobavitelja pomeni novo dejstvo, ki je bistveno za pravilnost carinjenja. Tožnice ne zadene krivda za to, da tega dejstva ni navedla že v postopku carinjenja, saj ni sodelovala pri sklepanju pogodbe, v pogodbah pa praviloma ni naveden namen uporabe blaga. Uporabnik je zaradi spremenjenih razmer na tržišču razširil svojo dejavnost tudi na izdajanje knjig, publikacij in dokumentov kulturnega značaja. Zaradi velikega navala registrskih zadev je bila sprememba dejavnosti vpisana v sodni register šele po uvozu blaga, to je 16.3.1992. Sklep o spremembi dejavnosti pa je uporabnik sprejel že v času carinjenja, torej je izpolnjeval vse pogoje za oprostitev plačila carine, vendar ni mogel tožnici kot uvozniku predložiti vseh dokazov o tem. Tožena stranka je spregledala, da so dejstva, ki naj bi jih dokazi potrjevali, obstajala že pred pravnomočno končanim postopkom carinjenja, le da tožnica dokazov takrat brez svoje krivde ni mogla predložiti. Pogoj za obnovo postopka je bil torej izpolnjen, tožena stranka pa to neupravičeno zanika. Tožena stranka tudi ni upoštevala kršitve pravil postopka pri organu prve stopnje, ki v odločbi ni zavzel stališča o odločilnem dejstvu, da je tožnica predlogu za obnovo postopka priložila dokaz, da je uporabnik registriran tudi za založniško in časopisno-založniško dejavnost. Tožnica zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter poudarja, da bi morala tožnica po veljavnih predpisih že ob vložitvi carinske deklaracije uveljavljati uporabo določb 57. člena carinskega zakona. Tožnici je bil že takrat znan namen uporabe uvožene opreme, saj je bil stroj pravilno prijavljen v tarifno številko carinske tarife. Iz tega tožena stranka sklepa, da bi tožnica že ob carinjenu lahko uveljavljala carinske ugodnosti, pa tega ni storila.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bila razširitev dejavnosti uporabnika uvožene opreme, podjetja na založniško in časopisno-založniško dejavnost vpisana v sodni register dne 16.3.1992. Uvozna carinska deklaracija za blago, glede katerega tožnica v predlogu za obnovo postopka uveljavlja carinske oprostitve, je bila vložena 31.12.1991. V obravnavani zadevi ni sporno, da lahko uveljavlja carinske ugodnosti iz 57. člena carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), ki se v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, le uporabnik, ki opremo, uvoženo po prilogi H protokola k sporazumu o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaja, uporablja v okviru svoje dejavnosti. Tožnica je v predlogu za obnovo carinskega postopka kot novo dejstvo, na podlagi katerega naj bi bila v carinskem postopku izdana zanjo ugodnejša odločba, navedla tudi dejstvo, da je bila dejavnost uporabnika uvožene opreme razširjena na založniško in časopisno-založniško dejavnost. Po 1. točki 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku se postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi, če se izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožeča stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da razlog za obnovo postopka po tej zakonski določbi v tožničinem primeru ni bil podan. Za nova dejstva se kot razlog za obnovo postopka štejejo le dejstva, ki so obstajala v času vodenja prejšnjega upravnega postopka. Po 1. odstavku 252. člena CZ se blago carini na podlagi vložene deklaracije. Po 1. odstavku 255. člena deklarant vpiše v deklaracijo poleg drugih podatkov tudi podatke, ki so podlaga za uveljavitev olajšav. Iz teh določb izhaja, da bi moralo biti dejstvo, da je uporabnik registriran za opravljanje založniške oziroma časopisno-založniške dejavnosti, podano že v času vložitve uvozne carinske deklaracije. Ta okoliščina pa pri uporabniku v tem času ni bila podana. Za obstoj tega dejstva ni pravno pomembno, kdaj je uporabnik sprejel akt o razširitvi dejavnosti, temveč, kdaj je bila razširitev dejavnosti vpisana v sodni register. Po 2. odstavku 186. člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), ki se je v času upravnega odločanja v skladu z navedenim ustavnim zakonom uporabljal kot republiški predpis, ima namreč vpis v sodni register pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa. Za tretje osebe v smislu te določbe je šteti tudi državne organe. Za odločanje o obnovi postopka ni pravno pomembno tožničino zatrjevanje, da je do vpisa razširitve uporabnikove dejavnosti prišlo z zakasnitvijo zaradi preobremenjenosti registrskega sodišča. Strankina krivda v odnosu do okoliščin, ki so lahko razlog za obnovo postopka, je pravno pomembna le, če so takšne okoliščine v času prejšnjega upravnega postopka že obstajale, pa jih stranka ni navedla. V obravnavanem primeru pa dejstvo, da je končni uporabnik registriran za opravljanje založniške in časopisno-založniške dejavnosti, v času odločanja v prejšnjem upravnem postopku še ni obstajalo in bi ga tožnica sploh ne mogla navesti. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi. Ostale tožbene navedbe ob tem niso pravno pomembne.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Tudi ta zakon je v skladu s 4. členom navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.