Jedro

Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev, da je bila prekinitev delovnega razmerja tožnici z dne 31. 12. 2016 nezakonita in se razveljavi; da ima tožnica s toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas; da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2016, ampak še traja in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo ter ji ponovno vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji ob upoštevanju izplačanega nadomestila za čas brezposelnosti izplačati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da bi sodišče moralo preizkusiti procesne predpostavke že ob vložitvi tožbe in odgovora na tožbo, česar pa ni storilo. Meni, da se je pri svoji odločitvi oprlo zgolj na Zakon o javnih uslužbencih1, ki v 24. členu določa dvostopenjski postopek pravnega varstva javnega uslužbenca, vendar v konkretnem primeru ne gre za neizpolnjevanja obveznosti ali kršitev pravic iz delovnega razmerja, ampak za prenehanje delovnega razmerja, zato je sklicevanje na navedena določila ZJU napačno. Navaja, da je tožena stranka kot delodajalec tožnici podala obvestilo o prenehanju delovnega razmerja in jo o morebitni možnosti pritožbe zoper navedeno obvestilo ni poučila. Zatrjuje, da je glede na postopanje tožene stranke povsem utemeljeno in pravočasno vložila tožbo za zavarovanje svojih pravic, ki jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo. Meni, da bi bilo sodišče dolžno o tožbenem zahtevku odločiti meritorno skladno z veljavno sodno prakso pritožbenega sodišča, na katero se sklicuje in da je sodišče v konkretnem primeru napačno uporabilo določila ZJU ter s tem kršilo pravico tožnice do učinkovitega pravnega varstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V predmetnem sporu je tožnica uveljavljala spremembo (transformacijo) pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je menila, da ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas od 17. 10. 2013 do 31. 12. 2016; - da je tožnici delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2016, s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 8. 12. 2015; - da je tožena stranka tožnico z dopisom z dne 1. 12. 2016 obvestila, da ji bo z 31. 12. 2016 prenehalo delovno razmerje, obvestilo pa je bilo vročeno tožnici dne 19. 12. 2016; - da tožnica pri toženi stranki ni podala zahteve za odpravo kršitev.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožnica morala, v primeru, da je ocenila, da tožena stranka krši njene pravice iz delovnega razmerja z nezakonitim veriženjem pogodb za določen čas, pri toženi stranki uveljavljati pravno varstvo že v času trajanja delovnega razmerja oziroma po njegovem prenehanju, če je štela, da je to nezakonito. Ker pred vložitvijo tožbe ni uveljavljala notranjega varstva pri toženi stranki in ni upoštevala določb 24. in 25. člena ZJU, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodno varstvo.

8. Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja2. 9. Od tožnice po tem, ko ji je delovno razmerje že prenehalo in je bila torej že bivša delavka tožene stranke, ni bilo smiselno pričakovati, da bo zahtevala odpravo kršitve in čakala na sklep bivšega delodajalca, vlagala pritožbo in šele nato uveljavljala sodno varstvo. Tožnici pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala na podlagi sklepa oziroma odločitve delodajalca, zato je lahko po prenehanju delovnega razmerja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavljala v skladu s 55. členom ZJU neposredno na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Po citiranem določilu lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Gre za zahtevo po direktnem sodnem varstvu, v predpisanem prekluzivnem roku, kateremu pa je tožnica zadostila, saj je vložila tožbo pravočasno dne 25. 1. 2017. 10. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sklepa o zavrženju tožbe in posledično odločitev o stroških postopka v delu, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), ki bo moralo o zadevi odločiti po vsebini.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZJU. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 532/2008 z dne 25. 5. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 515/2007 z dne 11. 5. 2009.