Jedro

Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je upravičen do višjega dodatka zato, ker je opravljal naloge patruljiranja po 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da teh nalog ni opravljal.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje delno spremeni v odločitvi o stroških postopka (točka IV izreka) tako, da se v celoti na novo glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.011,09 EUR v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 3.209,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila, višji zahtevek do vtoževanih 3.230,20 EUR je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova dodatka za nevarne naloge plačati neto znesek 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov navedenih v točki II izreka od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka II izreka). Zaradi delnega umika tožbe za znesek 50,00 EUR, je postopek v tem delu ustavilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 880,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II izreka) in posledično zoper odločitev o stroških postopka (točka IV izreka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, kršitve določb Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu sklicevalo na izpoved priče A.A., ki je bil zaslišan kot predstavnik tožene stranke. Opozarja na to, da tožena stranka navedb, ki jih je podal A.A., v svojih vlogah ni podala, zato je sodišče prve stopnje, ki je pričino izpoved sprejelo v obrazložitev, kršilo določila ZPP, da je sodišče pri odločitvi vezano na trditvene navedbe strank. S tem je sodišče prve stopnje dejansko izdalo sodbo presenečenja, kršilo je razpravno načelo in načelo kontradiktornosti sodnega postopka ter tožniku odvzelo možnost, da se do tega opredeli. Prikrajšalo ga je tudi do pravice izjavljanja, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To ravnanje pa predstavlja tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da naj bi priča A.A. izpodbil izpovedi tožnika in prič B.B. ter C.C., vendar temu ni tako, saj priča na bistveni vprašanji sodišča ni podala odgovorov. Poleg tega pa pritožba poudarja, da izpoved osebe, ki je zaposlena pri toženi stranki, ne more biti objektiven dokaz, saj je normalno, da taka oseba izpove v korist tožene stranke kot delodajalca. Zato tudi ustna pojasnila in razlaga take osebe, zakaj naj tožnik ne bi bil upravičen do višjega dodatka, ne more predstavljati objektivnega dokaza. Ob tem pa sta obe priči, ki ju je predlagal tožnik, torej B.B. in C.C. ter tudi tožnik pojasnili, da je del njihovih nalog opravljanje patruljiranja in da so tako tudi razumeli svoje naloge. Sodišče je navedbe tožnika v tem delu neargumentirano zavrnilo. Ker je sodišče v obrazložitvi navajalo nekaj, česar priča A.A. ni izpovedala, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Navaja še, da sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi nadrejenega D.D., ki je prav tako potrdil, da je tudi on odhajal na patrulje. Tudi tožena stranka tekom postopka ni konkretno in določno zatrjevala, da tožnik na misiji ni opravljal nalog patruljiranja, v odgovoru na pritožbo pa je celo navedla in priznala, da tudi predstavniki VP opravljajo nalogo patruljiranja. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri pravni podlagi je štelo, da tožnik ni opravljal nalog patruljiranja in zagotavljanja navzočnosti so podane bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15 točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve določb Ustave RS in sicer 14., 22., 23. in 25. člena ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odločitev pa je tudi v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča RS (Up-298/16).

Prav tako ni mogoče sprejeti stališča prve stopnje, da mora tožnik kot šibkejša stranka v delovnem razmerju v postopku dokazovati, da je opravljal naloge patruljiranja, saj je to naloga tožene stranke kor delodajalca, ki mora dokazati, katere naloge je opravljal tožnik. Neobrazložena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naloge patruljiranja, kot so navedene v predloženih mesečnih sporočilih poveljnika kontingenta KFOR ... in Tedenskih načrtih dela, ni mogoče razumeti v smislu patruljiranja, kot ga predvideva 3. točka prvega odstavka 9. člena Uredbe. Tožena stranka ni prerekala, da je bilo v mesečnih poročilih in tedenskih načrtih navedeno, da je tožnik opravljal patruljiranje, ki izhaja iz opisov delovnih nalog za VP. Zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je v točki 18 obrazložitve sprejelo zaključek, da se dodatek za nevarne naloge določi glede na območje, kjer se naloga opravlja, saj tega uredba ne določa. Prav tako sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za zaključek, da se dodatki določajo na podlagi metode povprečja nalog tako, da se upoštevajo vse naloge, ki jih posameznik opravlja, nato pa se višina dodatka določi glede na povprečno višino dodatka za večino nalog. Uredba samo taksativno določa naloge, ne določa pa nobenih drugih pogojev ali kriterijev. VDSS je v zadevi opr. št. Pdp 563/2013 z dne 20. 9. 2013 že odločilo, da za priznanje nevarne naloge zadošča že opravljanje ene izmed del in nalog, ki so v Uredbi taksativno naštete za višji dodatek, v zadevi opr. št. Pdp 79/2015 z dne 24. 9. 2015 pa, da se v odločitvi pripadnika na misijo zgolj predvidi, kakšne naloge bo opravljal na misiji, zato se lahko kasneje v času delovanja misije, lahko predvidena višina dodatka zviša ali zmanjša, odvisno od okoliščin. Tudi s tem v zvezi sodišču očita vse že večkrat zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka, ustavne kršitve in kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V zvezi s pojmom patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja pa pritožba navaja, da je tožnik ves čas v smislu opravljanja policijskih nalog opravljal naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti zaradi varnostne problematike. Patrulja opravlja patruljiranje na misiji 24 ur na dan in 7 dni v tednu in to v bazi ali izven nje kjerkoli na območju Kosova in mora reagirati, če se kaj zgodi, zato je potrebno razlikovati dela in naloge vojaškega policista ter dela navadnega vojaka. Sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na Navodila za štabno delo, ki jih v sodnem spisu ni, prav tako pa v spisu tudi ni Akta o delovanju. Zato ti dve listini ne moreta biti podlaga za odločitev sodišča. Sodišče tudi ni raziskalo, kaj pomeni definicija patruljiranja in kaj definicija premika. Tako je sodišče znova storilo že očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka, ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa pritožba navaja, da sodišče tožniku ni priznalo stroškov za vlogi z dne 30. 8. 2017 in 14. 6. 2018, pri čemer ni navedlo, zakaj ti dve vlogi nista bili potrebni. Prav tako je napačno stališče, da pooblaščencu tožnika stroški kilometrine in odsotnosti iz pisarne ne pripadajo. Pooblaščenec ima namreč sedež znotraj območja Delovnega sodišča v Mariboru.

Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v izpodbijanem preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno v odločitvi o stroških postopka.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo: - da je bil tožnik z ukazom o napotitvi na opravljanje nalog v tujini št. ... z dne 10. 11. 2015 in popravkom št. ... z dne 6. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo za čas od ... do ..., razporejen je bil v skupino vojaške policije in da zoper odločbo o plači z dne 13. 11. 2015, s katero mu je bila določena plača in dodatki, ni vložil ugovora; - da je bil tožniku določen dodatek za nevarne naloge v znesku 750,00 EUR, kar je v skladu z 2. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) in spremembo odredbe Ministra za obrambo št. ... z dne 16. 12. 2013; - da tožnik ni dokazal dejanskega opravljanja nalog, ki bi ustrezale opredelitvi nalog v skladu s 3. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe, zato je zahtevek za plačilo dodatka za nevarne naloge za znesek 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zato je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje je ustrezna in v skladu s prakso Ustavnega sodišča RS. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedi zaslišanih prič (tudi majorja A.A.) in tožnika, zato tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in ni izdalo sodbe presenečenja. Iz trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo (točka 6) izhaja, da so pripadniki vojaške policije podrejeni poveljniku kontingenta, da sodelujejo pri izvajanju nalog povezanih s kaznivimi dejanji, disciplinskimi prekrški, prometnimi nesrečami in drugimi dogodki, kjer se zahteva intervencija oziroma pomoč vojaške policije, in v katere so vpleteni pripadniki Slovenskega kontingenta. Pripadniki vojaške policije iz sestave kontingenta na mirovni misiji KFOR ne izvajajo nalog patruljiranja po območju delovanja KFOR, saj ima za takšno delovanje KFOR mednarodno enoto vojaške policije in druge enote ter organe, kamor pa slovenski pripadniki vojaške policije ne sodijo in zato tudi ne izvajajo patruljiranja v območju KFOR. Premik patrulje vojaške policije iz ene v drugo bazo ali pa iz baze do mesta dogodka npr. prometne nesreče, pa ni patruljiranje, ampak zgolj premik. Kot nacionalna enota morajo pripadniki vojaške policije zagotavljati stalno dežurno službo in podporo pomoč poveljniku slovenskega kontingenta v primerih, ko so pripadniki slovenskega kontingenta udeleženi v prometnih nesrečah oziroma so storili dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Drugih nalog vojaška policija slovenskega kontingenta ne sme izvajati in jih tudi ne izvaja. Kot dokaz tem svojim trditvam je tožena stranka predlagala zaslišanje majorja A.A.. Tako so pritožbene navedbe o pomanjkljivih trditvah tožene stranke, ki naj bi bile nadomeščene z izpovedjo predlagane priče A.A., neutemeljene, zato v pritožbi očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, prav tako pa tudi ne kršitev določb Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/1994 - v nadaljevanju Konvencija).

8. Izpoved A.A. potrjuje trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je v točki 19 pravilno ugotovilo, da iz izpovedi zaslišanih prič B.B., C.C. in D.D. izhaja, da je šlo v primeru patruljiranja, ki so ga vojaški policisti opravljali znotraj vojaške policije, zgolj za premik iz matične vojaške baze na drugo območje za opravljanje rednih nalog vojaške policije. Tako to ni bilo na podlagi ukaza poveljnika kontingenta odrejeno patruljiranje, da bi se opravila konkretna naloga ob opredeljenih indicih o vplivu na varnostno situacijo, ki se zaključi s posebnim poročilom, kar je pojasnil major A.A.. Tako sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi priče B.B., da naj bi vsak nastop vojaškega policista v uniformi in vse delovanje pripadnikov vojaške policije že pomenilo patruljiranje.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je v predloženih mesečnih poročilih poveljnika ... KFOR za obdobje od novembra 2015 do aprila 2016 in tedenskih načrtih dela navedeno tudi patruljiranje in sicer predvsem v okolici samostana v E. (tujina) ter nadzor nad izvajanjem samostana, vendar gre za opravljanje nalog stalnega nadzorovanja objektov in ne za patruljiranje v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v zadevah Pdp 563/2013 z dne 20. 9. 2013 in Pdp 79/2015 z dne 24. 9. 2015. Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je upravičen do višjega dodatka zato, ker je opravljal naloge patruljiranja po 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da teh nalog ni opravljal. Zato ni primerjave z navedenima zadevama, v katerih je bilo ugotovljeno, da sta tožnika opravljala vsaj eno izmed del in nalog, ki so v Uredbi naštete za priznanje višjega dodatka. Sodišče tudi v tem delu ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev določb Ustave RS in 6. člena Konvencije.

11. Sodišče prve stopnje se ni sklicevalo na Navodila za štabno delo in tudi ne na Akt o delovanju, ampak je v točki 18 povzelo izpoved priče majorja A.A., ki je izpovedal tudi, da mora biti v primeru patruljiranja določeno območje in kaj se pričakuje od patrulje, da morajo biti opredeljeni določeni indici o vplivu na varnostno situacijo ter kaj konkretno je potrebno v tej zvezi preveriti. Prav tako pa je izpovedal, da se patrulja izvede na podlagi ukaza poveljnika kontingenta in se po vsaki opravljeni patrulji izdela poročilo. Zato sodišče prve stopnje tudi v tem delu ni storilo kršitve ustavnih določb in tudi ne kršitve 6. člena Konvencije.

12. Dejansko je tožnik kot vojaški policist opravljal naloge stalnega varovanja objektov in zaščite sil, za kar pa mu je bil na podlagi 2. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe določen pravilni dodatek.

13. Kljub temu, da je delavec v razmerju do delodajalca šibkejša stranka, mora v individualnem delovnem sporu dokazati, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen, razen v primeru, ko je z zakonom izrecno določeno obrnjeno dokazno breme, to pa v tem sporu ni. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

14. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripada višji dodatek, kot mu je bil priznan in izplačan po odločbi št. ... z dne 13. 11. 2015, in je pravilno tožbeni zahtevek za priznanje dodatka po 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe kot neutemeljen zavrnilo.

15. Delno pa so utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Ker ima tožnikov pooblaščenec sedež v Murski Soboti, ki se nahaja znotraj območja, ki ga pokriva Delovno sodišče v Mariboru, je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove priglašene stroške potovanja iz Murske Sobote v Maribor. Skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in 155. členom ZPP so tako potrebni stroški tudi stroški kilometrine za tri pristope na naroke za glavno obravnavo in sicer za 330 km (3 x 55 km x 2), kar ob upoštevanju zneska 0,37 EUR za kilometer znaša 122,10 EUR in za odsotnost v času potovanja za te tri naroke 6 x 40 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 110,16 EUR, skupaj z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV na odvetniške storitve, torej 289,00 EUR. Ker je tožnik v postopku uspel 70 %, mu je tako tožena stranka dolžna v roku 15 povrniti še 202,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude do plačila. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi s potrebnostjo pripravljalnih vlog, saj je ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

16. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je pritožbi le delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa, saj je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik je s pritožbo uspel v tako majhnem delu, da sam krije svoje pritožbene stroške.