Jedro

V ZDen ni podlage za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka, ki se glasi na vrnitev v last in posest, četudi gre za ugotovljeno bistveno povečano vrednost po podržavljenju, niti za ugotovitev, da je denacionalizacijski zahtevek s takšno vsebino neopredeljen v smislu 25. člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 21.1.1999, in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2002, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.1.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper tisti del 1. točke izreka odločbe Upravne enote L. z dne 14.5.1998, ki se nanaša na zavrnitev tožničinega denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev podržavljenega dela hiše S.t. (prej Š.), parc. št. 3/1, vl. št. 577, k.o. Š. Prvostopni upravni organ je v ponovljenem upravnem postopku odločil na podlagi ugotovitve, da se tožnica ni opredelila za nobeno od možnosti po 2. odstavku 25. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93, ZDen). Ugotovil je: da je bila navedena hiša delno podržavljena tožničinemu predniku I.L. po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je predpis iz 9. točke 3. člena ZDen; da dva dvosobna stanovanja v I. nadstropju, dva podstrešna kabineta, hodnik v I. nadstropju in pritličju, veranda in stranišče niso bili nacionalizirani (odločba Komisije za nacionalizacijo OLO L. z dne 24.12.1959 in odločba Komisije za nacionalizacijo pri OLO L. z dne 18.5.1960); da je zavezanec za denacionalizacijo Poslovni sistem M., d.d., L. (stranka z interesom); da se je vrednost podržavljenega premoženja povečala zaradi investicijskih vlaganj denacionalizacijskega zavezanca; da znaša povečanje 59,60 % glede na vrednost ob podržavljenju; da je vrednost ob podržavljenju in ob odločanju o denacionalizaciji ugotovljena s cenilnim elaboratom, ki ga je izdelal izvedenec po določbah 44. člena ZDen iz z upoštevanjem normativov Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (Uradni list RS, št-. 25/81); da tožnica ni ugovarjala cenilnemu elaboratu niti ni ravnala po pozivih z 25.11.1997 in 10.3.1998, da določno opredeli denacionalizacijski zahtevek.

Sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam, da gre za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine po podržavljenju zaradi investicij stranke z interesom. To izhaja iz cenilnih poročil, ki ju je izdelal sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke. Tožnica je na ustni obravnavi 10.3.1998 izjavila, da na izvedbo cenitve nima pripomb. Tudi v tožbi ne oporeka izračunom. Izrecno navaja, da se je šele po branju cenilnih poročil zavedla, kako se je podržavljeni del hiše spremenil. Tožbeni ugovor, da za investicije ni bilo izdano dovoljenje, je neupošteven. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bile investicije izvedene v nasprotju s predpisi. Zato jih je upoštevati pri ugotovitvi, ali gre za povečano vrednost v smislu 25. člena ZDen (tudi sodba Vrhovnega sodišča RS U 12321 z dne 14.11.1996). Tožnica ne zatrjuje, da bi kateri organ odredil njihovo odstranitev. Pravilna je odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo, saj tožnica kljub dvakratnemu pozivu (dopis prvostopnega organa z 21.11.1997, ki je bil vročen tožničinemu pooblaščencu 27.11.1997, in na ustni obravnavi 10.3.1998) ni preoblikovala svojega zahtevka v smislu 25. člena ZDen. Po 25. členu ZDen je izbira izključna pravica upravičenca oziroma v primeru njegove smrti njegovih pravnih naslednikov, in brez predloga iz 25. člena ZDen o denacionalizaciji ni mogoče odločiti.

V pritožbi navaja tožnica, da je cenilni elaborat lažen. Vsebuje dve varianti cenitve, eno z upoštevanjem podatkov iz zemljiške knjige in odločbe Komisije za nacionalizacijo pri občinskem ljudskem odboru L. z dne 14.12.1959, drugo z upoštevanjem koristnih površin, ki ob podržavljenju sploh niso obstajale. Zatrjuje, da ni prav, da so bili ocenjeni tudi objekti, ki so bili zgrajeni v letu 1984, saj za gradnje, ki so povečale koristno površino, stranka z interesom ni imela dovoljenja. Zatrjuje tudi, da se v upravnem postopku ni ravnalo po pravilih postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožene stranke. Ne strinja se še z vsebino odločbe Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru L. z dne 18.5.1960, in predlaga njeno razveljavitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom navaja v odgovoru na pritožbo, da so bila investicijska dela pravilno priglašena in da ni nikoli prejela kakšne inšpekcijske odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotovitev, da gre za bistveno povečano vrednost po podržavljenju. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo v upravnem postopku odločeno na podlagi cenilnega elaborata z dne 19.10.1995, ki ga ne sestavljajta dve varianti cenitve, kot to zatrjuje pritožnica, pač pa dve cenilni poročili, eno o vrednosti premoženja v času podržavljenja, drugo o njegovi sedanji vrednosti. Vrednost v času podržavljenja in sedanja vrednost sta okoliščini, ki sta po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen pomembni za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja oziroma obsega denacionalizacije. Tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje vsebina cenilnih poročil, da je bila cenitev opravljena v skladu z določbami 44. člena ZDen in da je bilo pravilno ugotovljeno, da gre za bistveno povečano vrednost, ker je sedanja vrednost za 59,60 % večja od vrednosti v času podržavljenja. Povečanje v takšnem odstotku se tudi po 6. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, ZDen-B), s katerim so bili 25. členu ZDen dodani novi četrti, peti, šesti in sedmi odstavek, šteje za bistveno. Cenilni poročili je izdelal sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke, kar je pravilno, saj je vprašanje, ali je šteti dela za nove investicije, zaradi katerih se je vrednost po podržavljenju bistveno povečala, strokovno vprašanje. Cenilni poročili izhajata iz enake površine koristnih površin (202,55 m2) in ni mogoče pritrditi pritožnici, da ocena sedanje vrednosti temelji na večji koristni površini. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so vlaganja, ki jih ni mogoče upoštevati, samo tisti gradbeni posegi, glede katerih je na podlagi aktov pristojnih organov izkazano, da gre za nezakonito gradnjo, ki je podvržena odstranitvi. Iz upravnih spisov izhaja, da v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za nezakonite posege na podlagi ugotovitve pristojnih organov, niti pritožnica tega ne zatrjuje.

Kot je pravilno navedla že tožena stranka, upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, ni pristojen za presojo aktov o podržavljenju, zato pritožnica ne more uspeti s trditvijo, da ni pravilna odločba Komisije za nacionalizacijo pri OLO L. z dne 18.6.1960. Po presoji pritožbenega sodišča pa sta tožena stranka in sodišče prve stopnje nepravilno razlagala določbe 25. člena ZDen. V 2. odstavku 25. člena ureja ZDen možnost izbire v primeru ugotovitve, da gre za bistveno povečano vrednost po podržavljenju. Upravičenec ima možnosti: da se nepremičnina ne vrne v naravi, da se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti ali da se vrne v naravi pod pogojem, da upravičenec plača odškodnino za razliko v vrednosti. Možnost izbire je pravica, ki jo daje upravičencu ZDen z namenom spoštovanja temeljnega načela iz 2. člena ZDen, da se upravičencem vrne krivično odvzeto premoženje v naravi, če to ni mogoče pa plača odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Ustavno sodišče RS je navedlo v odločbi U-I-129/95, s katero je odločilo, da 2. in 3. odstavek 25. člena ZDen nista v neskladju z ustavo, da daje ureditev navedenega člena ZDen možnost, da tudi ob ugotovljeni bistveno povečani vrednosti po podržavljenju, dobi upravičenec nepremičnino vrnjeno v naravi, ali v lastninskem deležu ali v celoti, s tem, da za razliko vrednosti plača odškodnino. V ZDen ni podlage za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka, ki se glasi na vrnitev v last in posest, četudi gre za ugotovljeno bistveno povečano vrednost po podržavljenju, kot je to v obravnavanem primeru, niti za ugotovitev, da je denacionalizacijski zahtevek z takšno vsebino neopredeljen. Tudi ob ugotovitvi, da gre za bistveno povečano vrednost po podržavljenju, je po ZDen mogoča poravnava o premoženju, ki je predmet denacionalizacije in tudi sporazum o odškodnini oziroma vrnitvi vloženih sredstev. Za primer, če sporazum s takšno vsebino ni sklenjen, je z ZDen-B celo določeno, da lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne v naravi še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti in da v tem primeru odloči pristojni organ o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, naknadno z dopolnilno odločbo.

Ker sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno uporabila materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožničini tožbi ugodilo in odpravilo v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožene stranke. Na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka morala s pravilno uporabo materialnega prava presoditi, ali je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je zavrnil tožničin zahtevek za vrnitev v last in posest iz razloga, da ni mogoče odločiti o njem, ker je neopredeljen v smislu 2. odstavka 25. člena ZDen. Uporabiti bo morala tudi ZDen-B, saj ob njenem odločanju ni več učinkovalo začasno zadržanje izvrševanja.