Jedro

Vse (substancirane) navedbe, s katerimi je tožnik opis(ov)al nedopustno ravnanje svojega delodajalca, so šle v smeri njegove povzročitve mastnih (oljnih) madežev na pešpoti oziroma tega, da jih ni ustrezno in pravočasno odstranil. Sodišči nižjih stopenj sta svojo (materialnopravno) presojo omejili na omenjene tožnikove trditve o tej predpostavki odškodninskega delikta, ki pa se niso izkazale za resnične, kar sta ustrezno in argumentirano obrazložili. Tožnik obstoja mastnega madeža (madežev) na pešpoti ni dokazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 27,63 EUR.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko se je 1. 3. 2001 kot delavec njenega zavarovanca poškodoval na delovnem mestu. V času odmora se je odpravil na malico v jedilnico v drugi stavbi po poti, označeni za pešce, na kateri mu je spodrsnilo, pri čemer si je zvil levi gleženj. Sodišče prve stopnje je (v tretjem sojenju) zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi in tožbenemu zahtevku. Do izpodbijane napačne odločitve je po njegovem mnenju sodišče prišlo zaradi napačne dokazne ocene, zaradi katere je napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da ni dokazal obstoja mastnih tal na mestu svojega padca. Poudarja, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko sta njegovo trditveno podlago presojali le s stališča krivdne odgovornosti, storili bistveno procesno kršitev. Tožnik je namreč trdil, da so pri toženkinem zavarovancu ob montaži nove proizvodne linije zamastili del poti za pešce, ki je bila zaradi dežja še posebej spolzka, zaradi česar je padel. Prav tako je navajal, da hoja po mokrih in mastnih ter zato spolzkih tleh pomeni nevarno dejavnost. Spolzka površina ne omogoča varne hoje, za spolzkost pa ne glede na to, ali je ta posledica mokrote oziroma zasneženosti ali maščobe ali obeh skupaj, odgovarja zavarovanec toženke po načelu vzročnosti. Del tožnikove trditvene podlage sta torej ves čas bila tako mastni madež kot tudi mokrota. Mokra tla je na podlagi poročila Agencije Republike Slovenije za okolje treba šteti za dokazano dejstvo. Prav tako je tožnik s fotografijami kraja dogodka in izpovedbo priče A. A., ki je bila edina očividka dogodka, dokazal svoje trditve o mastnih tleh. To izhaja tudi iz njegovih navedb o tem, da je bil hrbtni del njegovega delovnega plašča neposredno po škodnem dogodku masten, saj je dokazal, da na tem mestu plašč ni mogel biti masten zaradi njegovega siceršnjega dela. Poleg tega je dokazal, da je prav po tej pešpoti potekala selitev strojev, iz katerih je iztekalo olje. Sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno dokazno ocenili izpovedb prič B. B. in C. C.. Predvsem pa ti sodišči nista ustrezno ovrednotili mnenja izvedenca medicine dela, prometa in športa. Iz tega izhaja, da je tožnikova poškodba nastala zaradi stika podplata s spolzko površino in da do zvina gležnja v nobenem primeru ni moglo priti zaradi tožnikove nerodnosti. Vzrok tožnikovega padca je bila spolzka površina, za kar lahko odgovarja samo zavarovanec toženke, ki ni poskrbel, da ta površina ne bi bila spolzka. Edini pravilni materialnopravni zaključek je, da so bila tla na mestu tožnikovega padca mastna, saj toženka ni uspela dokazati, da takrat tam ni bilo maščobe. Toženka bi morala dokazati, da tožnikova škoda ne izvira iz nevarne dejavnosti.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 27,63 EUR, ni dovoljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Tožnik v reviziji izpodbija tako odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo kot tudi odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo (iz naslova prikrajšanja pri plači). Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi takrat, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela obravnavane pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, znaša 27,63 EUR. Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

6. V preostalem (dovoljenem) delu revizija ni utemeljena.

7. Razlogi, iz katerih je mogoče vložiti revizijo (kot izredno pravno sredstvo), so - v primerjavi s pritožbo - zoženi. V celoti nedovoljeno je izpodbijati tako pravilnost kot tudi popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z veliko večino revizijskih očitkov tožnik - v preobleki zatrjevanih kršitev materialnega in procesnega prava - poskuša ravno to, zaradi česar teh (zelo obširnih) navedb1 ni moč upoštevati. Nadaljnje revizijsko razlaganje teh trditev namreč pomeni zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj o tem, kakšna so bila tla na mestu tožnikovega padca. Revizijske navedbe o tem, da je dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje napačna, vsebinsko neprepričljiva in zakaj naj bi bila takšna, (lahko) pomenijo le izpodbijanje (problematiziranje) pred njima ugotovljenega dejanskega stanja, nikakor pa ne uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava - kot povsem zgrešeno trdi revident - ali bistvenih procesnih kršitev. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je od (pravdnega) sodišča odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da. Sodišču je prepuščeno, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, človeškega spoznanja in izkušenj.

8. Delodajalec mora z ustreznimi varstvenimi ukrepi svojim delavcem zagotoviti varno delovno okolje;2 za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom, pa delodajalec odgovarja po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.3 Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)4 ureja dve obliki odškodninske odgovornosti: krivdno ali subjektivno odgovornost in odgovornost po načelu domnevane vzročnosti ali objektivno odgovornost (primerjaj 154. člen ZOR).5 Delodajalec (lahko) odgovarja krivdno, če mu je mogoče v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev očitati nedopustno ravnanje. V procesnem smislu to pomeni, da mora tožnik, na katerem je breme, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago za svoj zahtevek in dokaze zanjo (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), konkretno in natančno opredeliti kršitev delodajalčevih obveznosti v zvezi z varstvom pri delu. Vse (substancirane) navedbe, s katerimi je tožnik opis(ov)al nedopustno ravnanje svojega delodajalca (toženkinega zavarovanca), so šle v smeri njegove povzročitve mastnih (oljnih) madežev na pešpoti oziroma tega, da jih ni ustrezno in pravočasno odstranil.6 Sodišči nižjih stopenj sta svojo (materialnopravno) presojo (pravilno) omejili na omenjene tožnikove trditve o tej predpostavki odškodninskega delikta, ki pa se niso izkazale za resnične, kar sta ustrezno in argumentirano obrazložili. Tožnik obstoja mastnega madeža (madežev) na pešpoti ni dokazal. Pri tem je treba dodati, da iz trditev tožnika ni (bilo) moč razbrati, v čem naj bi bila v konkretnem primeru še podana nedopustnost ravnanja zavarovanca toženke (v čem naj bi bila njegova skrbnost v zvezi z zagotavljanjem varnih delovnih pogojev še nezadostna).

9. Ne drži, da sta sodišči prve in druge stopnje tožnikovo trditveno podlago obravnavali le z vidika krivdne odgovornosti. Sodišči sta (neizpodbojno) ugotovili, da je tožnik padel na mokrih - ne pa (tudi) mastnih - tleh, in presodili (tudi), da mokra tla na zunanjih površinah v zimskih razmerah sama po sebi ne pomenijo ničesar neobičajnega, torej ne gre za nevarno stvar oziroma hoja po teh ne pomeni nevarne dejavnosti, čemur je treba pritrditi. Revizijsko sodišče posebej poudarja, da v našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, zato je objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba - kot vse izjeme - utesnjujoče razlagati. Osnovno izhodišče je, da je nevarna tista stvar oziroma dejavnost, ki predstavlja povečano nevarnost nastanka (znatne) škode za okolico. Objektivna odgovornost mora biti pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka navadno kar obsežne škode (ne pa za običajne nevarnosti, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni in ne pomenijo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi). Vrhovno sodišče opozarja, da tožniku nastala škoda ne pomeni realizacije takšne posebne nevarnosti. Vsako gibanje na mokrih in zato spolzkih tleh je povezano z določenim tveganjem nastanka poškodbe, vendar to tveganje ni neobvladljivo, to je takšno, da se mu z določeno skrbnostjo ne bi dalo izogniti.7 Mokra in zato spolzka tla (na prostem) ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna, in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo gibanje po njih mogoče ovrednotiti kot nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 154. člena ZOR.

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

1 To so tiste, s katerimi revident graja dokazno oceno mnenja izvedenca medicine dela, prometa in športa ter izpovedb tožnika in zaslišanih prič. 2 Primerjaj prvi odstavek 38. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) ter 5., 8. in 15. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). 3 Primerjaj prvi odstavek 73. člena ZTPDR. 4 Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ). 5 Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi odškodninskega delikta, torej nedopustno ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna - krivdna ali objektivna), in sicer hkrati - kumulativno. 6 Tožnik je sicer res opozarjal tudi na mokrost tal, vendar le kot na okoliščino, zaradi katere naj bi bila mastna tla še posebej spolzka, zaradi česar bi jih bilo po njegovem mnenju treba šteti za nevarno stvar. 7 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008.