Jedro

Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je sicer eno od načel odškodninskega prava. Vendar pa tožnika kot oškodovanca proti njegovi volji ni mogoče siliti v medicinski poseg, katerega rezultat bi morda ne pomenil izboljšanja, prinesel pa bi vrsto neprijetnosti in bolečin, pa tudi tveganje, povezano z vsako operacijo v splošni anasteziji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 400.000,00 SIT ter za premoženjsko škodo v znesku 6.037,81 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (za 200.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je znesek dosojene odškodnine za premoženjsko škodo znižalo za 6.000,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi, kolikor je odločeno o odškodnini za nepremoženjsko škodo, vlaga revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb višjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni v delu, ki povzema in razlaga mnenje izvedenca dr. J. Z. Ni povedano, da je uspešnost kirurškega posega v nosni kanal zelo verjetna. Mnenje tega izvedenca tudi ni v celoti upoštevano, zaradi česar obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbenih razlogih in med tem kar je povedal izvedenec. Operacija, ki naj bi se ji tožnik podvrgel, je rutinska, posledice te operacije so lahko le pozitivne. Ob eventualnem neuspešnem izidu bi se obstoječe stanje ne poslabšalo. Sicer pa je tudi oškodovanec pri odklanjanju škode dolžan postopati tako, da se obseg nastale škode zmanjšuje. To je temeljno načelo odškodninskega prava, ki pa ga nižji sodišči nista upoštevali. Vsak povprečen človek bi se torej odločil za operativni poseg, ki ga predlaga izvedenec.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitek nejasnosti in notranjih protislovij v razlogih izpodbijane sodbe (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) se v reviziji prepleta z očitkom zmotne uporabe materialnega prava. Ker naj bi načelo odškodninskega prava, da je oškodovanec dolžan storiti vse, da bo škoda manjša, terjalo ob ugotovljenem dejanskem stanju, (predvidena operacija naj bi tožnikovo zdravstveno stanje kvečjemu izboljšala) od vsakega povprečnega človeka - torej tudi od tožnika - da se odloči za operacijo, bi bilo treba po mnenju revizije izvedensko mnenje presoditi s stališča poudarka, da je nameravana operacija rutinska in da ni nevarna. Ker sta kljub temu nižji sodišči ugotovili, da se tožnik operaciji ni dolžan podvreči, naj bi po eni strani bili razlogi o tem nejasni, po drugi pa z izvedenskim mnenjem v nasprotju. Vendar pa to ne drži. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (250. člen ZPP). Mnenje izvedenca pa sodišče presoja tako kakor druge dokaze (načelo proste prosoje dokazov - 8. člen ZPP). V tem primeru zato ni mogoče utemeljeno trditi, da razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenskemu mnenju, ker sodišče sprejema dejansko in pravno presojo, po kateri se sicer po izvedencu ugotovljeni rutinski operaciji tožnik ni dolžan podvreči. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi ni.

Bistvo revizijskega očitka je torej v zmotni uporabi materialnega prava. Rutinski operaciji naj bi se bil tožnik dolžan podvreči, ker bi se ji glede na pričakovani izid podvrgel vsak povprečen človek. S tem naj bi prispeval k zmanjšanju škode. Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je sicer eno od načel odškodninskega prava. Vendar pa tožnika kot oškodovanca proti njegovi volji ni mogoče siliti v medicinski poseg, katerega rezultat bi morda ne pomenil izboljšanja, prinesel pa bi vrsto neprijetnosti in bolečin, pa tudi tveganje, povezano z vsako operacijo v splošni anesteziji. Izpodbijana sodba je pravilno ocenila, da predvidena operacija glede na rezultat in spremljajoče nevšečnosti ni tak poseg, kateremu bi se podvrgel vsak človek v rednem teku stvari. Siljenje tožnika v operacijo bi tako pomenilo poseg proti njegovi volji v temeljne ustavne pravice in telesno integriteto. Ob takšnih razlogih torej tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni uspešen. Višina dosojene odškodnine, ki sicer revizijsko ni posebej izpodbijana, pa je glede na obseg ugotovljene škode primerno odmerjena.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 7/77-27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnsoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).