Jedro

Sodišče sprejme sodbo na podlagi dokaznega postopka, izvedenega na glavni obravnavi, pri čemer mora dokaze oceniti vsakega posebej in v povezavi z drugimi. Seveda mora pri tem upoštevati tudi morebitno nezanesljivost in nemalokrat tudi subjektivno pogojenost personalnih dokazov v primerjavi z objektivnimi podatki, ki jih nudijo materialni dokazi. Šele ko sodišče zanesljivo pretehta vse dokaze, ob upoštevanju zgoraj povedanega, se lahko dokoplje do zanesljivih zaključkov o kaznivem dejanju in o storilcu le-tega. Prav taka ocena pa v obravnavani kazenski zadevi kaže na pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obt. P.R. oprostilo obtožbe, da naj bi storil pod točko 1 opisano kaznivo dejanje ropa po 1.odst. 213.čl. KZ in pod točko 2 opisano kaznivo dejanje tatvine po 2.odst. 211.čl. KZ. Po 1.odst. 96.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče sklenilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1.odst. 373.čl. v zvezi s 3.tč. 370.čl. ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo meni, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zanesljivo ugotovilo in nanj tudi pravilno oprlo materialno pravo, v posledici česar pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

S pritožnico ni moč soglašati v njeni oceni, ko meni, da je sodišče prve stopnje v dokazih, izvedenih na glavni obravnavi, imelo zadostno podlago za izdajo obsodilne sodbe zoper obtoženca zaradi očitanih mu kaznivih dejanj. Obtoženec sam je kaznivo dejanje zanikal, dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča obtoženčevega zagovora, da z obravnavanimi kaznivimi dejanji nima ničesar, ni uspel ovreči. Edini dokaz, ki govori v prid obtožbenih navedb, kar tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je izpovedba priče E.S., ki je povedal, da je prav obt. R. tisti, ki ga je kritičnega dne videl pred pošto v V.D. in ki ga je kot takega ob opravljeni prepoznavi tudi prepoznal. Na nezanesljivost opravljene prepoznave pa opozarja že prvostopenjsko sodišče. Tudi pritožbeno sodišče se je lahko z vpogledom v fotografije s prepoznave samo prepričalo, da so osebe, ki so na prepoznavi sodelovale tolikanj različne od obtoženca, da je na mestu zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi se priča na prepoznavi kaj lahko, tudi napačno, odločila za osebo, ki je bila storilcu najbolj podobna. Iz tega sledi pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je samo ta personalni dokaz prešibka podlaga, potrebna za stopnjo gotovosti, ki bi lahko pripeljala do obsodilne sodbe. To, da izpovedbo priče E.S. ne potrjuje nobeden od drugih izvedenih dokazov pa nenazadnje v svoji pritožbi ugotavlja tudi pritožnica sama, čeprav v isti sapi navaja, da ostali izvedeni dokazi S. izpovedbe tudi ovrgli niso. Taka ugotovitev pa je protispisna. Dejstvo je, da srajca, zasežena obtožencu, ni bila taka, kakršno je imel na sebi storilec pri izvršitvi ropa, v zvezi s čemer pritožnica ugotavlja, da bi se obtoženec srajce, ki jo je imel oblečeno, kaj lahko znebil. Tako namigovanje pa je le hipoteza, ki v spisu nikakršne dokazne podlage nima. Povsem enaka ugotovitev velja tudi za ugibanja pritožnice o fingiranju telefonskega pogovora obtoženca z namenom opravičevanja svojega zadrževanja pred pošto, s čimer pritožnica očitno skuša pojasniti objektivno izkazano dejstvo, da obtoženec v kritičnem času in s kritičnega mesta telefoniral ni. Pritožnica pa v svoji pritožbi praktično obide najpomembnejši dokaz, ki govori v prid obtoženčevemu zagovoru in to je, da je DNK analiza pokazala, da obtoženec zanesljivo (ne pa verjetno, kakor to navaja pritožnica), ni donor večinskega dela mešane biološke sledi, ugotovljene na čeladi, za katero je bilo zanesljivo dognano, da je bila pri kaznivem dejanju uporabljena in da obtoženec tudi zanesljivo (spet ne verjetno) ni donor bioloških sledi, domnevno sline, ki je bila ugotovljena na cigaretnih ogorkih, najdenih na zadrževanju obtoženca pred pošto, ko je slonel na zidu in kadil, kar v svoji izpovedbi tudi omenja že zgoraj omenjena priča E.S.. Ob dejstvu, da zaslišane priče, opozorjene na dolžnost govoriti resnico, tudi potrjujejo obtoženčev alibi, je na dlani, da se pritožnica, glede na razpoložljive dokaze, obsodilne sodbe za kaznivo dejanje ropa nadejati ne more, kar pa je posledično pripeljalo tudi do oprostilne sodbe za kaznivo dejanje tatvine kolesa z motorjem na škodo Ž.Š., pač glede na to, da je storilec kaznivega dejanja ropa to kolo z motorjem pred tem ukradel. Sodišče sprejme sodbo na podlagi dokaznega postopka, izvedenega na glavni obravnavi, pri čemer mora dokaze oceniti vsakega posebej in v povezavi z drugimi. Seveda mora pri tem upoštevati tudi morebitno nezanesljivost in nemalokrat tudi subjektivno pogojenost personalnih dokazov v primerjavi z objektivnimi podatki, ki jih nudijo materialni dokazi. Šele ko sodišče zanesljivo pretehta vse dokaze, ob upoštevanju zgoraj povedanega, se lahko dokoplje do zanesljivih zaključkov o kaznivem dejanju in o storilcu le-tega. Prav taka ocena pa v obravnavani kazenski zadevi kaže na pravilnost izpodbijane odločitve.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383.čl. ZKP nepravilnosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi 391.čl. ZKP pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obt. P.R., zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 1.odst. 98.čl. v zvezi s 4.odst. 95.čl. ZKP kot nepotreben odpade.