Jedro

Tožnika nista dokazala neutemeljenega vznemirjanja njune lastninske pravice. Zato sta sodišči druge in prve stopnje z zavrnitvijo njunega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno uporabili določbo 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da naj sodišče toženki prepove vsakršno poseganje v nepremičnini parc. št. 840/6 in 840/7, vl. št. 1999, k.o..., zlasti pa hojo in vožnje s traktorjem po skrajnem južnem delu navedenih parcel. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložila tožnika pravočasno revizijo, v kateri nista izrečno uveljavljala nobenega revizijskega razloga. Sodba sodišča druge stopnje je krivična, ugotovitev, da poteka pot po nepremičnini parc. št. 844, pa zgrešena. V nepravdnem postopku izvedenec ni ugotovil prave meje, saj je skica, ki jo je izdelal, v škodo tožnikov. Obe sodbi naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP (1977)).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP (1977)) bistvene kršitve določb pravdnega postopak iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožnika niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjujeta nobene procesne kršitve.

Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da toženka neutemeljeno vznemirja njuno lastninsko pravico s tem, da hodi in vozi po njunih nepremičnineh parc. št. 840/6 in 840/7, vl. št. 119, k.o... Po oceni izvedenih dokazov sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da toženka v navedeni dve nepremičnini ne posega, saj hodi in vozi po nepremičnini parc. št. 844, ki je njena last. Tožnika se sicer s tako dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje ne strinjata, vendar pa predstavlja to njuno nestrinjanje izpodbijanje v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Tožnika tedaj nista dokazala neutemeljenega vznemirjanja njune lastninske pravice. Zato sta sodišči druge in prve stopnje z zavrnitvijo njunega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno uporabili določbo 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožnikov ni utemeljena.

Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).