Jedro

Odklonitev delovnega naloga predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti le, če so naloge, ki jih je delavec odklonil, sodile v opis delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, sicer pa odklonitev nalog ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti in zaradi tega delavcu ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. 2 in 3 izreka sodbe) razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 420,00 CHF z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge z valuto CHF na vpogled od 1.3.1993 pa do plačila, preračunano v SIT po menjalniškem tečaju na dan plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Kar je tožnica zahtevala več je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi povrniti stroške postopka v znesku 51.541,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

V odprtem pritožbenem roku se zoper zavrnilni del zgoraj navedene sodbe pritožuje tožnica osebno in po svojem pooblaščencu in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je disciplinski postopek zastaran na podlagi 1. odst. 67. člena ZTPDR, ker se postopek ni začel v roku treh mesecev od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca. Zmotna in nepopolna je tudi ugotovitev, da je tožnica samovoljno odklonila dela in naloge za vodenje finančno-knjigovodskega poslovanja z dnem 3.5.1993 in pismeno 11.5.1993. Že večkrat prej je namreč zaprosila za razrešitev, kljub pisni odklonitvi pa je še naprej opravljala ta dela, vse dokler jo ni veleposlanik razrešil in te naloge predal šoferju - varnostniku. Glede odsotnosti z dela z dne 10.4.1993, ki naj ne bi bila odobrena, pa je potrebno ponovno zaslišati in soočiti pričo dr. A. B. in tožnico. Sodba je tudi neupravičeno zavrnila zahtevek za izplačilo 197 oz. 185 nadur v skupnem znesku 6.895,00 CHF in priznala le izplačilo 12 nadur v skupnem znesku 420,00 CHF.

Sodišče v obrazložitvi navaja, da ostalih 185 ur ni moč šteti za nadure, sodišče pa tožnici verjame, da je te ure opravila. Sodba je tako nerazumljiva in nelogična ter v nasprotju sama s seboj, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 354. člena ZPP. Nadalje pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, ker na zadnji obravnavi dne 16.4.1997, katere se tožnica zaradi bolezni ni udeležila, obravnave ni preložilo, temveč jo je opravilo ter zadevo zaključilo. Tožeča stranka meni, da je sodba brez pravnega učinka, saj mora biti po določbi 1., 7. in 9. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu tožena stranka zastopana po Državnem pravobranilstvu. Po določbi 15. člena tega zakona mora sodišče vročiti vsa pisanja Državnemu pravobranilstvu, v kolikor tega ne stori, pa vročitev nima pravnega učinka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Prereka pritožbene navedbe o zastaranju disciplinskega postopka in navaja, da je bila kršitev storjena v maju 1993, disciplinski postopek pa sprožen že 19.5.1993. Nesmiselna je trditev tožeče stranke, da je prvo dokazilo o uvedbi disciplinskega postopka prejela šele 21.9.1993 z vabilom na disciplinsko obravnavo. Glede na pritožbene navedbe, da je sodba brez pravnega učinka, ker tožena stranka ni imela zakonitega zastopnika v skladu s členom 1, 7 in 9 Zakona o Državnem pravobranilstvu, pa opozarja na določbi 18. in 19. člena navedbenega zakona, ki taksativno našteva krajevno in stvarno pristojnost pravobranilstva. V navedenih členih delovna in socialno sodišče niso navedena, kajti omenjena sodišča razrešujejo spore med subjekti, ki se nanašajo na delovne in socialne spore. V konkretnem primeru pa gre za delovni in ne za premoženjski spor, ki je bil sprožen že leta 1994, citirani zakon pa je stopil v veljavo šele aprila 1997. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu je toženo stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvo za zunanje zadeve zastopal odvetnik, kateremu je pooblastilo za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu dne 18.4.1996 dal generalni sekretar Ministrstva za zunanje zadeve. Kot tožena stranka je bila pravilno navedena Republika Slovenija, Ministrstvo za zunanje zadeve, pooblastilo za njeno zastopanje pa je dal generalni sekretar, ki zato ni pooblaščen, saj po določbi 29. člena Zakona o upravi (Ur. l. RS, št. 67/94) generalni sekretar pomaga ministru pri vodenju organa ter zagotavlja usklajevanje in kontinuiteto dela. Republiko Slovenijo, kot pravno osebo, glede na določbe Zakona o Vladi Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 4/93, 71/94, 23/96 in 47/97) po določbi 5. člena oz. po noveli iz leta 1996 7. člena zastopa Vlada Republike Slovenije, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Generalni sekretar ministrstva torej ni bil pooblaščen za zastopanje tožene stranke in je tako njegovo pooblastilo za zastopanje odvetniku neveljavno. Zato se je postopka na strani tožene stranke udeleževal pooblaščenec, ki ni imel veljavnega pooblastila, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 10. tč. 2. odst. 354. člena ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopne v izpodbijanem delu razveljavilo v skladu z določbo 3. odst. 369. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče za toženo stranko vabiti njenega zakonitega zastopnika to je Državno pravobranilstvo, ki na podlagi zgoraj navedenih določb zastopa državo pred sodišči, med sodišča pa spadajo tudi delovna in socialna sodišča. Zmotno je namreč razlogovanje tožene stranke, da v delovnih sporih tožene stranke ne zastopa Državno pravobranilstvo.

Glede ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, kdo je bil upravičen vložiti zahtevo za začetek disciplinskega postopka (49. člen Zakona o delavcih v državnih organih - ZDDO, Ur. l. RS, št. 30/90 - 4/93).

Začetek disciplinskega postopka se namreč začne z vložitvijo zahteve za začetek disciplinskega postopka po upravičenem predlagatelju. Nadalje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali je bila oseba, ki je odločila o disciplinski odgovornosti tožnice na prvi stopnji oseba iz 47. člena ZDDO. Sodišče mora namreč najprej ugotoviti, ali je bil disciplinski postopek pri toženi stranki izveden v okviru zastaralnih rokov iz 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in ali je bil izveden pred pristojnimi organi, šele nato presoja disciplinske kršitve po vsebini. Pri presoji očitanih disciplinskih kršitev pa bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti opis del in nalog, na katere je bila razporejena tožnica oz. drug akt, iz katerega bo nedvomno razvidno, da je bila njena delovna dolžnost tudi vodenje računovodskih opravil. Odklonitev delovnega naloga, kot je navedeno v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (B 20), je možna samo v okviru del delovnega mesta. Po oceni pritožbenega sodišča iz dosedaj izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje še ne izhaja, da je med delovne naloge delovnega mesta korespondenta v mesecu maju 1993 sodilo tudi opravljanje finančnega in knjigovodskega poslovanja.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja na neskladje med odločitvijo sodišča prve stopnje in obrazložitvijo, da sodišče prve stopnje verjame, da je tožnica opravila nadure, za katere zahteva izplačilo, vendar ji ne prizna zanje zahtevanega plačila. V kolikor je tožnica dejansko opravila dela, ki niso spadala v njeno delovno področje izven delovnega časa, je za to delo, po stališču pritožbenega sodišča, upravičena tudi do plačila po določbah aktov tožene stranke.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi ugoditi predlogu pooblaščenke tožnice in obravnavo preložiti. Pooblaščenka tožnice je imela namreč veljavno odvetniško pooblastilo za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu, zato prisotnost tožnice ni bila potrebna, saj imajo dejanja pooblaščenca enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama (91. člen ZPP). Sodišče pa tožnice na navedeno obravnavo tudi ni vabilo v smislu 268. člena ZPP, da bi jo zaslišalo kot stranko, niti ni na prejšnji glavni obravnavi takega dokaznega predloga dala pooblaščenka tožnice, zato navzočnost tožnice ni bila potrebna.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nepopolen oz. nepricizen, ker iz njega ni razvidno, kateri del zahtevka tožnice zavrača. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da tožnica zahteva razveljavitev sklepov disciplinskih organov in vrnitev na delo ter plačilo nadur, iz izreka sodbe sodišča prve stopnje pa samo, da se višji zahtevek zavrne, pri čemer je očitno v tem delu izreka obsežena tako zavrnitev zahtevkov za razveljavitev sklepov disciplinskih organov, kot zahtevka za vrnitve na delo in višjega zahtevka za plačilo nadur.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo, prav tako pa je razveljavilo tudi izrek o stroških postopka, da bo sodišče prve stopnje lahko v ponovljenem postopku o tožničinem zahtevku ponovno odločilo.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).