Jedro

Pobotnica je pisna izjava upnika, da je dolžnik delno ali v celoti izpolnil svojo obveznost. Izdaja se zaradi lažjega dokazovanja in ima kot takšna naravo potrdila. Zato je kljub izdani pobotnici možno dokazovati, da obveznost ni poravnana, pri čemer izdajatelju pobotnice ni potrebno vložiti posebne tožbe, saj gre za enostransko izjavo. Odstop od kreditna pogodbe ne pomeni poziva k izpolnitvi pogodbenih obveznosti (plačilu zapadlih, neplačanih obrokov kredita), temveč uresničitev odstopnega upravičenja in poziv na izpolnitev sankcije zaradi kršitve pogodbe. Zato bi morala dati tožeča stranka tožencu primeren dodatni rok za vračilo celotnega neplačanega kredita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče pod točko 1. izreka sklep o izvršbi istega sodišča z dne 31.01.2004, opr. št. I 2003/01494 vzdržalo v veljavi za znesek glavnice v višini 435.756,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.09.2003 dalje do plačila in za stroške izvršbe v višini 34.488,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.01.2004, pod točko 2. izreka pa je prej citirani sklep o izvršbi v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 435.756,60 SIT za čas od 01.09.2003 do 15.09.2003 razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V 3. točki izreka je še tožencu naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 7.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da kljub izdani pobotnici, po kateri naj bi toženec poravnal ves dolg, ki ga je imel do tožeče stranke na podlagi sklenjene kreditne pogodbe (od katere je tožeča stranka zaradi neplačevanja s strani toženca upravičeno odstopila), tožeči stranki še vedno dolguje znesek, ki ga je tožeča stranka izterjevala v izvršbi na podlagi verodostojne listine, v višini kot izhaja iz te verodostojne listine. Ugotovilo je namreč, da je pobotnica bila izdana pomotoma, zaradi napake pri tožeči stranki, zaradi česar pobotnica ne izkazuje dejanskega stanja. V zvezi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da tožeča stranka do zamudnih obresti od tega zneska upravičena šele od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje in ne od dneva izdelave obračuna obresti, ker je po določilu 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) toženec z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti prišel v zamudo šele, ko je tožeča stranka začela postopek, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, v katerem je zahtevala naj izpolni svojo obveznost. Sklep o izvršbi je v 3. točki izreka v celoti vzdržalo v veljavi zato, ker je štelo, da so vsi ti stroški za izvršbo bili potrebni.

Proti takšni sodbi se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navajal, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo narave pobotnice. Ta naj bi predstavljala enostransko izjavo, za katero pa bi bilo treba smiselno uporabljati pravila o izpodbijanju zaradi bistvene zmote in bi jo morala tožeča stranka preklicati, s čimer pa sicer ne bi uspela, ker pri izdaji pobotnice ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Sodišče v zvezi s tem ni odgovorilo na navedbe, zakaj se ne morejo uporabljati določbe ZOR o zmoti, o preklicu in razveljavitvi pobotnice in ni ugotavljalo dejstev o tem, kdaj in kako je tožeča stranka preklicala pobotnico in ali je pri izdaji pobotnice ravnala z zadostno skrbnostjo. Tožeča stranka toženca ni nikoli obvestila o napaki pri izdaji pobotnice, kar bi bilo v skladu s poslovnim bontonom in zato do prejema sklepa o izvršbi toženec sploh ni vedel, da še kaj dolguje in je bil v dobri veri, da je vse poplačal, saj so mu celo vrnili 60.000,00 SIT preplačila, ki ga tožeča stranka zdaj sploh ne izterjuje. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o temelju in višini tožbenega zahtevka pa je toženec navajal, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je dokazan temelj in višina dolga, da ni upoštevalo pobotnice kot enakovrednega dokaza drugim dokazom, da je sledilo izpiskom iz toženčevega transakcijskega računa, ne da bi preverilo, kako je tožeča stranka sploh prišla do končnega zneska 764.303,00 SIT, da ni preverjalo ali so zneski pravilno izračunani, čeprav je toženec ugovarjal, da izpiski in listine ne omogočajo preverbe pravilnosti izračuna, zaradi česar je sam pozival tožečo stranko, naj predloži ustrezne sklepe o višini pogodbenih obresti, ker so potrebni za to, da bi preverili pravilnost izračunov, saj se kreditna pogodba sklicuje na te sklepe, teh sklepov pa tožeča stranka ni predložila in zato sodišče ni moglo ugotoviti vsebine relevantnega materialnega prava za presojo višine terjatve. Nadalje je toženec še navajal, da bi tožnica morala predlagati izvedenca, če sodišče ne bi znalo samo obračunati višine dolga – obresti, ker je zaradi izdane pobotnice dokazno breme o obstoju terjatve na strani tožnice. Sodišče pa je nekritično zaupalo izračunom banke, da so ti pravilni, ne da bi preverilo pravilnost takšnih izračunov, kar bi moralo sodišče storiti po uradni dolžnosti, saj gre pri tem za uporabo materialnega prava. Zaključki sodišča o tem, da je toženec plačal le 706.922,00 SIT in ne 896.070,00 SIT so nepravilni, saj je celo tožeča stranka sama v odgovoru na ugovor zoper sklep o izvršbi navajala, da je toženec plačal skupno 896.070,00 SIT. Poleg tega so nepravilni dejanski zaključki sodišča o tem, da je tožeča stranka dokazala vročitve opominov in odpovedi kreditne pogodbe. Nepravilni so tudi zaključki sodišča o tem, da toženec ni imel sredstev na transakcijskem računu, saj bi mu jih sicer tožnica trgala z računa, da bi toženec moral pričakovati postopek opominjanja in odpovedi pogodbe. Postopek odpovedi pogodbe bi morala tožeča stranka izvesti po 126. členu ZOR, ker v pogodbi ni predpisan. Ker ne gre za fiksno pogodbo, bi morala banka tožencu dati na voljo primeren rok za izpolnitev, kar je tožeča stranka sicer zatrjevala ni pa tega dokazala, saj ni nobenih dokazil o vročitvi opominov in odpovedi. Napačno je tudi stališče sodišča, da tožeča stranka ni bila dolžna navesti razloga za odstop od pogodbe. Sicer pa je bil odstop od kreditne pogodbe nepravilen, tožeča ni uspela dokazati niti razloga niti datuma odpovedi pogodbe, zato ne morejo nastopiti posledice odpovedi – tj. takojšnja zapadlost v plačilo preostanka kredita in zamudnih obresti. Nepravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da znesek 378.445,59 SIT niso zamudne obresti, pač pa pogodbeno dogovorjena valorizacija in realne obresti, ter da zato uporaba odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 ne pride v poštev. Sama tožeča stranka je navajala, da predstavlja znesek 378.445,59 SIT zakonske zamudne obresti od 764.303,00 SIT od 31.03.2000 do 01.09.2003, to pa pritrjuje tudi 4. člen kreditne pogodbe, pri čemer za uporabo ustavne odločbe ni važno, ali gre za zakonske ali pogodbeno dogovorjene zamudne obresti. Sodišče bi moralo in je štelo za glavnico le 57.311,00 SIT, sicer pa bi moralo znesek 435.756,60 SIT razdeliti na „pravo/osnovno glavnico“ in na del vtoževane glavnice, ki predstavlja zamudne obresti, saj zapadle, pa neplačane zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo višini osnovne glavnice tj. 57.311,00 SIT. Nikakor pa sodišče tožeči stranki ne bi smelo prisoditi kakršnih koli, še najmanj pa zamudnih obresti od dneva izdaje pobotnice tj. 03.05.2002 do dneva preklica pobotnice, saj je ves ta čas tožeča stranka bila v dobri veri, da je celoten dolg iz naslova kredita poravnan. Dobro vero je povzročila tožeča stranka z izdajo pobotnice, dobro vero pa potrjujejo tudi številna dejstva npr. da toženec po izdaji pobotnice tožeči stranki ni plačal ničesar več, da je tožeča stranka sama priznala, da je pobotnica bila izdana, da je do tega prišlo zaradi napake tožeče stranke ter da je tožeča stranka ob izdaji pobotnice tožencu še izplačala 60.000,00 SIT, ker naj bi za toliko preplačal kredit. Izjave prič R. in L., da bi toženec moral vedeti, da je še kaj dolžan, ne morejo biti verodostojne glede na navedena dejstva. Toženec je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka ob pritrjevanju razlogom prvostopenjskega sodišča in poudarjanju pravilnosti izpodbijane sodbe predlagala zavrnitev toženčeve pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje materialnopravne presoje sodišča prve stopnje glede pobotnice. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je pobotnica pisna izjava upnika, da je dolžnik popolnoma ali delno izpolnil obveznost, da se izdaja zaradi lažjega dokazovanja, da ima naravo potrdila, da je zato možno kljub izdani pobotnici dokazovati, da dolg ni poravnan (kar je tožeča stranka dokazovala v tem postopku) in da upniku za to ni potrebno vložiti posebne tožbe, saj pobotnica ni dvostranski akt in bi izdajatelj pobotnice moral tožiti samega sebe, kar pa ni možno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je pri pobotnici treba smiselno uporabljati pravila o izpodbijanju zaradi zmote in da bi morala tožeča stranka preklicati pobotnico ob smiselni uporabi pravil o izpodbijanju zaradi zmote pri izjavi volje (členi 61 ter 111 do 117 ZOR v zvezi s čl. 25/III ZOR). Tudi nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožeča stranka v takšnem primeru ne bi mogla dokazati, da je njena zmota pri izdaji pobotnice bila upravičena, ker ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu oz. s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, so zato nepomembne za to zadevo. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče ni odgovorilo na ugovore in navedbe toženca, zakaj se ne morejo uporabljati določbe ZOR o zmoti, o preklicu oz. razveljavitvi pobotnice in da zaradi tega ni ni ugotavljalo dejstev: kdaj in kako je tožeča stranka preklicala pobotnico, ali je pri izdaji pobotnice ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Odgovor na te ugovore in navedbe je prvostopenjsko sodišče podalo v IV. odstavku na 2. strani sodbe in ker je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da pobotnice ni mogoče sodno izpodbijati s tožbo, mu zaradi ugotavljanja obstoja glavne terjatve tudi ni bilo treba ugotavljati vseh ostalih dejstev v zvezi z bistveno zmoto in skrbnostjo tožeče stranke pri izdaji pobotnice. Kdaj in kako je tožeča stranka preklicala pobotnico, za samo ugotovitev obstoja glavne terjatve tožeče stranke proti tožencu, ni pomembno, lahko pa bi ta dejstva bila pomembna pri presoji od kdaj je toženec v zamudi in od kdaj gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti. Prav tako za samo ugotovitev obstoja terjatve tudi ni pomembno dejstvo ali je tožeča stranka toženca obvestila o napaki pri izdaji pobotnice, kar bi sicer res bilo v skladu s poslovnim bontonom. Opustitev obveznosti obvestiti toženca o preklicu pobotnice oz. o napaki pri izdaji pobotnice torej ne vpliva na obstoj obveznosti vračila dolga, lahko pa bi to bilo pomembno za presojo, ali je in od kdaj je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dolgovane glavnice. Šele v tem kontekstu bi lahko bile pomembne pritožbene navedbe toženca, da do prejema sklepa o izvršbi toženec sploh ni vedel, da še kaj dolguje, da je bil v dobri veri, da je vse poplačal, saj so mu celo vrnili 60.000,00 SIT preplačila, ki ga zdaj sploh ne izterjujejo.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pobotnice kot enakovrednega dokaza drugim dokazom, saj je prvostopenjsko sodišče pobotnico presojalo kot enakovreden dokaz, ga pravilno dokazno ocenilo tudi v primerjavi z drugimi dokazi in je na podlagi vseh izvedenih dokazov (tudi prebiranja pobotnice) štelo, da tisto, kar iz nje izhaja tj. da je toženec dolg do tožeče stranke v celoti poravnal, ni resnično in da torej terjatev tožeče stranke do toženca še vedno obstaja. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP. Sicer je res, da je zaradi izdane pobotnice, dokazno breme glede obstoja terjatve na strani tožeče stranke in ta je tudi dokazovala in po presoji prvostopenjskega sodišča, ki ji v tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje, tudi dokazala, da terjatev še vedno obstoji, ker so podatki v pobotnici nepravilni. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nepravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženec ni imel sredstev na transakcijskem računu. Resda je sodišče tak zaključek utemeljilo z navedbami, da v primeru, če bi toženec imel sredstva na transakcijskem računu, tožeča stranka na takšna sredstva tudi posegla, vendar pa je dejstvo, da toženec svojih trditev ni z ničemer dokazoval, poleg tega pa so ta dejstva za samo odločitev o zadevi nepomembna. Bistven je zaključek sodišča, da toženec kredita ni redno odplačeval, zaradi česar je tožeča stranka utemeljeno odstopila od kreditne pogodbe, takšnega zaključka pa pritožba ne izpodbija.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev prvostopenjskega sodišča o temelju in višini terjatve. V tem delu je namreč sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pravno podlago za odločanje v tem sporu predstavljajo določila Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 07.01.1999, zlasti 4. in 13. člen te pogodbe, ki določata pravice tožeče stranke v primeru zamude kreditojemalca s plačili obrokov. Tako ima tožeča stranka kot kreditodajalec po 4. členu kreditne pogodbe možnost od kreditojemalca, ki ne poravna pravočasno zapadlih obveznosti, zahtevati tudi plačilo zamudnih obresti od neplačanega zneska v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom o obrestnih merah banke. Pogodbo lahko torej vzdrži v veljavi in se zadovolji le s plačilom zamudnih obresti od nepravočasno plačanih obrokov, lahko pa tudi zaradi nerednega odplačevanja kredita odstopi od pogodbe (točka b I. odstavka 13. člena kreditne pogodbe). V slednjem primeru pa ima tožeča stranka pravico zahtevati takoj vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški vred pred potekom roka za vračilo. Ker pa v kreditni pogodbi pravdni stranki nista natančneje uredili posledic odstopa od pogodbe, je potrebno uporabiti tudi ustrezna določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sicer čl. 124 do 132 ZOR.

Iz določila kreditne pogodbe, da ima banka pravico odstopiti od pogodbe, izhaja, da do odstopa ne pride avtomatično tj. že z nastopom samega dejstva nerednega plačevanja, temveč mora banka to svojo pravico uresničiti tako, da svojo voljo nemudoma sporoči kreditojemalcu. Enako izhaja tudi čl. 130 ZOR, ki določa, da mora upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti razdira pogodbo, to nemudoma sporočiti dolžniku. V kolikor je torej podana katera izmed okoliščin, ki jih določa 13. člen kreditne pogodbe kot razloge, zaradi katerih lahko tožeča stranka kot kreditodajalec odstopi od kreditne pogodbe, mora o tem, da odstopa od pogodbe, pisno obvestiti kreditojemalca. Pri tem sicer ni ključnega pomena, da so bili pred tem kreditojemalcu poslani opomini in tudi ni ključnega pomena, da kreditodajalec v pisnem sporočilu navede razlog za odstop, kar neutemeljeno navaja toženec v pritožbi, temveč le, da je kreditojemalec seznanjen z uresničitvijo kreditodajalčevega odstopnega upravičenja. Tudi uporaba 126. člena ZOR, na katerega se v pritožbi sklicuje toženec, po katerem naj bi tožeča stranka tožencu dala dodatni rok za izpolnitev obveznosti poplačati celoten znesek kredita z obrestmi in stroški, po oceni pritožbenega sodišča ne pride v poštev, ker ima v primeru odstopa od kreditne pogodbe tožeča stranka pravico takoj zahtevati vračilo celotnega kredita in pri tem ne gre za poziv na izpolnitev pogodbe, temveč na izpolnitev sankcije, ki je nastopila zaradi kršitve pogodbe. Določitev dodatnega roka za izpolnitev obveznosti bi torej lahko bil le pogoj, da bi tožeča stranka odstopila od pogodbe. Naravo takšnih obvestil bi lahko imeli npr. opomini, saj je z njimi tožeča stranka opominjala toženca, da naj izpolni svoje obveznosti (plača zapadle, neplačane obroke kredita). Glede na to, da v konkretni zadevi uporaba 126. člena ZOR ne pride v poštev, je za odločitev v tej zadevi nujno natančno ugotoviti datum, ko je bil tožencu vročen dopis, s katerim ga je tožeča stranka obvestila, da odstopa od pogodbe. Šele od tega dne dalje namreč lahko nastanejo posledice odstopa od pogodbe po 13. členu kreditne pogodbe in po 132. členu ZOR, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, na kar pa je opozarjal tudi tekom postopka na prvi stopnji. Potrebno je namreč izračunati stanje terjatve na dan, ko je toženec bil s strani tožeče stranke obveščen, da tožeča stranka odstopa od kreditne pogodbe. Prav tako pa je v tej zadevi, glede na izdano pobotnico, to pomembno za ugotovitev, od kdaj tečejo zamudne obresti od dolgovanega zneska.

V zvezi z odstopom od kreditne pogodbe pa je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Prvostopenjsko sodišče je sicer obrazložilo, da dopis tožeče stranke z dne 14.07.2000, naslovljen „odpoved kreditne pogodbe“ (priloga ... spisa) dokazuje, da je bila tožencu vročena odpoved kreditne pogodbe, to pa zgolj zato, ker iz dopisa izhaja, da ga je potrebno vročiti tožencu priporočeno s povratnico, na domači, nikoli spremenjeni naslov toženca. V zvezi z opomini pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so tudi ti bili tožencu vročeni, saj je po izpovedbi priče L., bila običajna praksa tožeče stranke, da neplačnikom pošilja opomine priporočeno s povratnico. Takšni razlogi pa so arbitrarni. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da takšni argumenti ne dokazujejo ničesar o vročanju, še najmanj pa to, da je toženec vse te dopise prejel. Sodišče se namreč sklicuje le na običajno poslovanje tožeče stranke, ki je glede na dejstvo nepravilno izdane pobotnice in glede na dopise, ki jih je tožeča stranka pošiljala toženčevem delodajalcu (priloge ... spisa), očitno nezanesljivo in je zato sklicevanje nanj vprašljivo. Nenazadnje prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da je datum na odpovedi kreditne pogodbe, ki naj bi tožencu bila vročena, 14.07.2000, ko je glede na usklajene trditve toženca in tožeče stranke, toženec (spet) redno odplačeval kredit. Sodišče prve stopnje tako ni ocenilo vseh dokazov v zvezi z odstopom od pogodbe in nastopom toženčeve zamude, ki je pomembna glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ker do sedaj izvedeni dokazi ne dajejo podlage zaključku, da je tožeča stranka dokazala vročitve opominov in odpovedi kreditne pogodbe in so zato dejanski zaključki sodišča o tem so nepravilni, ker so preuranjeni, je pritrditi tovrstnim pritožbenim navedbam. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni presojalo, ali je odpoved kreditne pogodbe bila pravilna, in da zato sodišče ni ugotovilo datuma odpovedi pogodbe, zaradi česar ne morejo nastopiti posledice odpovedi – tj. takojšnja zapadlost v plačilo preostanka kredita in zamudnih obresti. Prav tako je utemeljena pritožba v delu, ko navaja, da je zaradi dne 03.05.2002 izdane pobotnice toženec bil v dobri veri, da je ves dolg poplačal, zaradi česar tožeči stranki ni mogoče priznati pravice do plačila zakonskih zamudnih obresti od 03.05.2002 do dneva, ko je bila pobotnica preklicana. Če je bil toženec v dobri veri, da ni ničesar več dolžan plačati tožeči stranki, in je zato utemeljeno verjel, da njegova obveznost ne obstaja, tudi ni mogel biti v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. V zamudo bi lahko prišel šele z dnem, ko je bil seznanjen, da svojega dolga do tožeče stranke še ni v celoti poravnal in šele od takrat ga lahko zadenejo posledice zamude. Tudi to okoliščino bi sodišče moralo dokazno ocenjevati.

Šele ko bo sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo datum, ko je bila s strani tožeče stranke odpovedana kreditna pogodba tj. datum, ko je bil toženec seznanjen z odpovedjo pogodbe, bo mogoče odločiti o tem, kdaj je zapadel celoten kredit v plačilo in kolikšen je ta znesek. Prav tako je to pomembno za odločitev o tem, od kdaj je toženec v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, saj od tistega trenutka dalje tečejo zamudne obresti od tega zneska.

Utemeljeno pa pritožba prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da je v zvezi z ugotavljanjem višine terjatve nekritično zaupalo izračunom tožeče stranke, da so ti izračuni pravilni. Tožeča stranka mora namreč dokazati tako temelj kot višino svoje terjatve. Če toženec višini nasprotuje, mora dovolj določno opredeliti, v čem je napaka pri izračunu oz. zakaj je izračun nepravilen in to tudi dokazati na ustrezen način. V konkretnem postopku je toženec pravočasno opozoril, da obračuna tožeče stranke ni mogoče preizkusiti, ker ni na voljo vseh podatkov, da bi se opravil tak preizkus, saj naj bi se v skladu s 4. členom kreditne pogodbe zamudne obresti obračunavale v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom o obrestnih merah banke. Teh pa tožeča stranka, kljub opozorilom s strani toženca, vse do konca postopka na prvi stopnji ni predložila. Zato v konkretnem primeru toženec niti ni mogel konkretneje izpodbijati pravilnosti obračuna, prav tako pa sodišče ni moglo preveriti, ali so izračuni tožeče stranke v skladu z njenimi sklepi o obrestnih merah, ki predstavljajo materialno pravo, ki ga je sodišče dolžno uporabljati po uradni dolžnosti. Glede na navedeno bi sodišče moralo šteti, da je toženec dovolj konkretizirano ugovarjal višini tožbenega zahtevka in bi moralo višino tožbenega zahtevka sodišče preveriti in presoditi, ali so izračuni tožeče stranke v skladu z materialnopravno podlago njene terjatve.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec ni plačal 896.070,00 SIT, temveč le 706.922,00 SIT. Po oceni prvostopenjskega sodišča toženec te svoje trditve z ničemer ni dokazal (III. odstavek na 4. strani sodbe). Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče očitno spregledalo, da je sama tožeča stranka v odgovoru na ugovor zoper sklep o izvršbi sama navajala zneske, ki jih je toženec plačal, in da seštevek teh zneskov znaša ravno 896.070,00 SIT, na kar pravilno toženec opozarja v pritožbi. Zato je tudi v tem delu dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Nepravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko pogodbeno določene revalorizacijske in realne obresti tečejo preko glavnice, ker odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 ni mogoče uporabiti v tej zadevi. Citirana odločba Ustavnega sodišča RS se po mnenju prvostopenjskega sodišča namreč nanaša le na zamudne obresti iz 277. člena ZOR, ne pa na pogodbeno dogovorjeno revalorizacijo in realne obresti. V kolikor je že prvostopenjsko sodišče presodilo, da od iztoževanega zneska 435.756,60 SIT glavnico predstavlja znesek 57.311,00 SIT, znesek 378.445,59 SIT pa pogodbeno določene neplačane realne in revalorizacijske obresti, bi moralo upoštevati tudi določbo 401. člena ZOR, po kateri za pogodbene obresti velja, da te nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Iz 24. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 izhaja, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo (tj. 376. člen OZ) ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Povedano drugače to pomeni, da je treba po 01.01.2002 tudi za zamudne obresti (za katere ZOR ni določal pravila ne ultra alterum tantum) uporabljati 376. člen OZ, ki takšno pravilo določa za vse vrste obresti (iz besedila tega člena namreč ni izhajalo, da razlikuje med različnimi vrstami obresti), in ne pravilo iz 277. člena ZOR. Jasno je, da se citirana odločba Ustavnega sodišča nanaša le na zamudne obresti, saj je glede na določilo 401. člena ZOR, za pogodbene obresti vedno veljalo pravilo ne ultra alterum tantum. Smiselno enako določilo vsebuje OZ v 382a. členu. Preden pa se bo prvostopenjsko sodišče odločilo o tem, ali so v predmetni zadevi obresti nehale teči, ko so dosegle glavnico, se bo moralo najprej opredeliti, ali tožeča stranka vtožuje pogodbene ali zamudne obresti, da bo lahko uporabilo bodisi ustrezne člene ZOR ali citirano odločbo Ustavnega sodišča RS.

Glede na zgoraj navedene utemeljene pritožbene navedbe toženca, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do katere je prišlo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti točen datum, ko je bilo tožencu vročeno obvestilo tožeče stranke, da odstopa od kreditne pogodbe, da bi lahko ugotovilo kdaj so nastopile posledice odstopa od pogodbe po 13. členu kreditne pogodbe in 132. člen ZOR tj. preveriti koliko je na ta dan znašala terjatev tožeče stranke do toženca, koliko je toženec plačal in kaj je s svojimi plačili poravnal, da bi lahko ugotovilo, koliko je še ostal dolžan, prav tako pa bo moralo zaradi pravilne uporabe pravil o omejitvi teka obresti ugotoviti, koliko znaša glavnica in koliko znašajo zapadle, pa neplačane obresti in ali so te obresti pogodbene ali zamudne. Glede na izdano pobotnico pa bo moralo ugotoviti tudi, kakšen pomen je imela ta pobotnica na toženčevo dobrovernost in njegovo obveznost plačevanja zakonskih zamudnih obresti.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).