Jedro

V primerih, ko je zahtevek tožnika že zapadel in je možna vložitev dajatvene tožbe, tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato taka tožba sploh ni dopustna.

Izrek

Pritožbi tožene stranke T. d.o.o. (tožeče po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se v izpodbijanem delu (1.tč izreka) odločba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se v 4.alinei besedilo »do dneva plačila« nadomesti z besedilom: » do 1.1.2002 oziroma v primeru, da do tega datuma vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti še ni dosegla glavnice, do datuma, ko ga doseže, kar tožeča stranka iz naslova obresti zahteva več pa se zavrne«.

Pritožba tožene stranke T. d.o.o. (tožeče po nasprotni tožbi) zoper zavrnilni del njenega tožbenega zahtevka (2.in 3.odst. 2.tč.izreka) pa se z a v r ž e. Predlog tožene stranke T. d.o.o. za priznanje pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razsodilo : 1. da je tožena stranka T., d.o.o., dolžna plačati tožeči stranki M. d.o.o. znesek 1.199.966,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini obresti, kot jih S. d.d. obračunava pri plačevanju kratkoročnih kreditov v tekočem obdobju od 31.5.1996 do plačila; 2. a.) da je tožena stranka po nasprotni tožbi M. d.o.o. dolžna plačati tožeči stranki T. d.o.o. 613.085,82 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi 21.3.2005 dalje do plačila; b.) tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev (obstoja) terjatve tožene stranke T. d.o.o. v višini 478.973,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1996 dalje do plačila, do tožnika M. d.o.o. je zavrnilo; c.) zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke T. d.o.o. v višini 991.845,30 SIT in podrejeno 858.815,76 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1996 dalje do plačila, do tožnika M. d.o.o.; in sklenilo; d.) da se zaradi delnega umika tožbenega zahtevka, ki se glasi na ugotovitev terjatve tožene stranke T. d.o.o. v višini 183.529,45 SIT, podrejeno v višini 49.416,23 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1996 dalje do plačila, do tožnika M. d.o.o. v tem delu postopek ustavi in 3. tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 174.157,81 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) glede odločitve o tožeči stranki prisojenih zamudnih obresti na glavnico 1.199.966,00 SIT in odločitve o zavrnitvi dela njenega tožbenega zahtevka uveljavljenega z nasprotno tožbo in v izpodbijanem delu predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo.

V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki ji je naložilo v plačilo znesek 1.199.966,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 31.5.1996 dalje do dneva plačila nezakonita, saj sodišče ni upoštevalo določila 376. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato v tem delu predlaga razveljavitev oz. podrejeno spremembo izpodbijane sodbe.

Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) podala prepozno izjavo, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tožena stranka je tako izjavo podala že dne 7.10.1995, ko je tožeča stranka zamujala z izročitvijo poslovnega prostora in navedla, da si bo pridržala sorazmeren del kupnine zaradi poračuna pogodbene kazni, kot posledico zamude in sicer skladno s pogodbo, vendar največ 5% pogodbene vrednosti. Glede zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo po nasprotni tožbi in ki se nanaša na obračunane obresti na že vplačano kupnino pa je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka, saj tožena stranka ni zahtevala plačila obresti od dneva vplačila dela kupnine, kar sta pravdni stranki s pogodbo dejansko res izključili, temveč plačilo obresti od prvega naslednjega dne, ko je bila tožeča stranka v izpolnitveni zamudi, to je od 30.09.2005 do dneva dejanske primopredaje poslovnega prostora toženi stranki, to je do 08.01.1996. Sodišče je povsem napačno obrazložilo zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki po nasprotni tožbi naložilo v plačilo 613.085,82 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.3.2005 dalje, pri tem pa odločitve o začetku teka zamudnih obresti sploh ni obrazložilo. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni imelo nikakršne pravne podlage, da je zamudne obresti priznalo šele od dneva cenitve.

Pritožba tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) je le deloma utemeljena, v obsegu kot je to razvidno iz izreka sodbe, v preostalem delu pa pritožba ni dovoljena.

Prav ima pritožba, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede obrestnega dela zahtevka po osnovni tožbi dejansko ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006. Po tej odločbi prepoved ultra alterum tantum (376. člen OZ) ne velja zgolj za obveznosti iz razmerij nastalih po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (OZ) in za obrestovanje po uveljavitvi OZ, pač pa obresti prenehajo teči s 01.01.2002 tudi kadar se nanašajo na obligacijska razmerja, ki so nastala še v času veljavnosti ZOR, če so dosegle oz. presegle glavnico do 01.01.2002. V primeru pa, da do 01.01.2002 še niso dosegle glavnice, tečejo do datuma, ko jo dosežejo, če prej ne pride do plačila. Ker pa gre v obravnavanem primeru zgolj za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče to odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke po osnovni tožbi ugodilo zgolj do višine nateklih zamudnih obresti do 1.1.2002; v primeru če vsota zapadlih pa ne plačanih obresti še ni dosegla glavnice do tega datuma, pa do datuma, ko jo bo dosegla. Višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

V preostalem delu pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča pritožba tožene stranke ni nedovoljena. Glede na določila 3. odst. 343. člena ZPP pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala, ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. V obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča pritožnik sploh nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka.

Pritožnik se v obravnavanem primeru dejansko pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, o katerem je odločeno v 2. in 3.odst. 2.tč. izreka izpodbijane odločbe. V tem delu izreka je sodišča prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, ki se glasi na : a.) ugotovitev njegove terjatve v višini 478.973,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1996 dalje do plačila (2. odst. točke 2. izreka sodbe) in b.) ugotovitev obstoja njegove terjatve v višini 991.845,30 SIT in podrejeno 858.815,76 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1996 do plačila (3. odst. 2. točke izreka sodbe).

Da sodišče tožniku nekaj prisodi morata biti izpolnjena dva pogoja; 1.) tožnik mora biti po materialnem pravu do tega upravičen in 2.) izpolnjen mora biti tudi procesnopravni pogoj, da mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom. V tem delu, ki ga pritožnik izpodbija, je ta vložil ugotovitveno tožbo in sodišče prve stopnje je njegov ugotovitveni zahtevek zavrnilo. V primerih, ko je zahtevek tožnika že zapadel in je možna vložitev dajatvene tožbe, tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato taka tožba sploh ni dopustna. Res je sicer, da je tožnik v obravnavanem primeru nameraval uveljavljati tako imenovano »kompenzacijsko (ali pobotno) nasprotno tožbo«. Toda tudi v takem primeru je tožnik dolžan svoj zahtevek oblikovati v kondemnatorni obliki saj se tudi taka tožba obravnava kot vsaka druga kondemnatorna tožba. Zato tudi pritožnik, ne glede na morebitno vsebinsko utemeljenost njegovih pritožbenih razlogov, ne more biti s pritožbo uspešen, ko izpodbija zavrnitev ugotovitvenega zahtevka. Ob morebitni razveljavitvi te odločitve, bi sodišče prve stopnje lahko odločalo še vedno zgolj o ugotovitvenem zahtevku, za katerega pa pravni interes ne obstaja. Zato tudi taka pritožba ni dovoljena.

Po nasprotni tožbi je tožnik T. d.o.o. uveljavljal z dajatvenim zahtevkom le znesek 270.852,60 SIT, podrejeno 137.823,06 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.05.1996 do plačila (glej l.št.109 spisa). Sodišče prve stopnje mu je prisodilo znesek 613.085,82 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.05.2005 dalje do plačila. Nasprotna stranka se zoper tako odločitev ni pritožila. Že v neizpodbijanem delu sodbe je torej sodišče prve stopnje zahtevku dejansko ugodilo v večjem obsegu, kot pa je bil ta sploh uveljavljen. To pa pomeni, da pritožnik sploh ne more imeti pravnega interesa, da še karkoli več uveljavlja, ko pa mu je sodišče že z neizpodbijano odločitvijo prisodilo več, kot je dejansko znašal njegov zahtevek. Zato tudi pravnega interesa, da bi se pritoževal nad dejstvom, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo zahtevka iz pogodbene kazni, plačila obresti na plačan del kupnine za obdobje od 30.09.1995 do 08.01.1996 in da mu zakonite zamudne obresti niso bile priznane od 31.05.1996 ne more imeti. Glede slednjih še zlasti, ker je zakonite zamudne obresti na ta datum uveljavljal le na glavnico 137.823.06 SIT. To pa pomeni, da njegova pritožba ni dovoljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrglo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik v obravnavnem primeru uspel le s sorazmerno majhnim delom pritožbe (deloma le v odločitvi glede prisojenih obresti tožeči stranki), medtem, ko je s pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki je dejansko predstavljal bistvo pritožbe, propadel. Zato mu pritožbeno sodišče pritožbenih stroškov ni priznalo.