Jedro

Dejstvo, da je upnik predlagal izvršbo na podlagi notarskega zapisa upoštevaje zapadlost po dodatku k pogodbi, na pravilnost dovolitve izvršbe ne vpliva. Takšen upnikov predlog, ki upošteva dogovor strank o podaljšanju roka vračila kredita, je v dolžnikovo korist in je pritožbeno uveljavljanje, da dodatki k pogodbi niso bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa oziroma overjeni, neupoštevno.

Izrek

I. Pritožba dolžnice N. B. se zavrne in se sklep z dne 3. 10. 2012 potrdi.

II. Pritožbi dolžnika L. S. d.o.o., se delno ugodi in se sklep z dne 20. 11. 2012 v razmerju do pritožnika: razveljavi v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev ugovora v delu, ki se nanaša na izterjavo terjatve iz notarskega zapisa SV 420/04 (kapitalizirana glavnica v višini 304.835,38 EUR in zakonske zamudne obresti od glavnice 265.660,29 EUR od 19. 5. 2012 do plačila), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; delno spremeni tako, da se ugovoru ugodi v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 59.545,24 EUR od 20. 8. 2012 do plačila, in se sklep o izvršbi z dne 5. 9. 2012 v tem delu spremeni tako, da se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu v razmerju do pritožnika potrdi.

Odločitev o dolžnikovih stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep o ugovoru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 10. 2012 zavrglo ugovor dolžnice N. B. (v nadaljevanju dolžnica) z dne 21. 9. 2012. S sklepom z dne 20. 11. 2012 pa je zavrnilo ugovor dolžnika L. S. d.o.o. (v nadaljevanju dolžnik) z dne 17. 9. 2012. O pritožbi dolžnice zoper sklep z dne 3. 10. 2012:

2. Dolžnica se je zoper sklep z dne 3. 10. 2012 po pooblaščenki pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek, upniku pa naj se naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdi, da je sklep o izvršbi prejela 13. 9. 2012 in ne 12. 9. 2012, zaradi česar je napačen zaključek, da je ugovor vložen prepozno. Prepričana je, da se pri zapisu datuma na sklepu o izvršbi ni zmotila. Povratnico je pošta sodišču poslala z žigom z dne 13. 9. 2012. Opozarja pa tudi, da je v ugovoru navedla okoliščine, ki bi jih sicer sodišče prve stopnje moralo upoštevati po uradni dolžnosti, in jih tudi podrobneje navaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je datum prejema sklepa o izvršbi dne 12. 9. 2012 ugotovilo na podlagi vročilnice, pripete k sklepu, na kateri je lastnoročno izpisan datum 12. 9. 2012, podpis prejemnika, pa tudi poštni žig z datumom 12. 9. 2012. 5. V skladu s 149. členom in 224. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ima vročilnica naravo javne listine in torej dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dopustno je dokazovati, da so dejstva v njej neresnično ugotovljena ali da je nepravilno sestavljena, vendar pa le s konkretnimi dokazno podprtimi trditvami. Dolžnica v pritožbi trdi, da je sklep o izvršbi prejela 13. 9. 2012, ne navaja pa nobenih konkretnih dejstev, niti ne ponudi dokazov, da je vročilnica nepravilno sestavljena in da zato ne dokazuje vročitve dne 12. 9. 2012. Ne drži pritožbena trditev, da je pošta povratnico poslala sodišču z žigom z dne 13. 9. 2012, saj je na poštnem žigu datum 12. 9. 2012, datum 13. 9. 2012 pa je na dohodnem zaznamku sodišča. 6. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj vsebine prepozno vloženega ugovora ni mogoče upoštevati.

O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 20. 11. 2012:

7. Dolžnik je v pravočasno vloženi pritožbi po pooblaščencu predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za izvršbo, upniku pa naj se naloži plačilo dolžnikovih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo. Uveljavlja, da sodišče ni pazilo na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka istega člena. Uveljavlja, da dodatki k pogodbi niso bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa, niti niso bili overjeni in upnik za trditev zapadlosti 11. 6. 2010 ni predložil dokaza, kot ga zahteva ZIZ. Sklicuje se na načelo stroge formalne legalitete. Sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti izvršilnega naslova ni ugotovilo in o tem ni odločalo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka in je sklep nezakonit. Nadalje navaja, da upnik ni predložil dokazov o zapadlosti obresti in stroškov kredita. Sodišče je pri odločanju o ugovoru nepravilno uporabilo 58. člen ZIZ, pri čemer je dolžnik v ugovoru izrecno ugovarjal zapadlosti upnikove terjatve in bi moral zato upnik predložiti ustrezen dokaz, da je njegova terjatev zapadla. Sklicuje se na drugi odstavek 20.a člena ZIZ. Upnik za svojo navedbo, da naj bi terjatev zapadla 11. 6. 2010 in po drugi kreditni pogodbi 19. 4. 2012, ni predložil dokaza v predpisani obliki, zaradi česar je šteti, da ni izpolnil obveznosti iz tretjega odstavka 58. člena ZIZ. Zato se že po samem zakonu navedbe dolžnika štejejo za resnične. Opozarja tudi na splošnost upnikovega odgovora, v katerem niti ne prereka navedb dolžnika, temveč le načelno nasprotuje dokazni vrednosti podanih navedb in dokazov. Tako ne zanika sklenitve zatrjevanega dogovora, trdi le, da do njega ni moglo priti na podlagi enostranskih dopisov dolžnika, česar v ugovoru niti ni zatrjeval. Kot izhaja iz ugovora, je dolžnik dopise navajal kot rezultat sklenjenega dogovora in ne kot njegovo podlago. Nadalje trdi, da sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da predlagane priče in dolžnik „ne bi mogli zatrjevati ničesar drugega, kot je to navajal dolžnik v svojem ugovoru“. Zato ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Očita kršitev določb postopka, ki imajo za posledico nezakonitost sklepa. Zaključuje, da upnik uveljavlja terjatev iz naslova verodostojne listine, česar v postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova ne more. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

8. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

9. Pritožba je delno utemeljena.

10. S sklepom o izvršbi z dne 5. 9. 2012 je sodišče prve stopnje na podlagi upnikovega predloga za izvršbo dovolilo izvršbo na podlagi dveh izvršilnih naslovov, in sicer notarskega zapisa SV 420/04 z dne 25. 8. 2004 in SV 39/06 z dne 20. 12. 2005. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZIZ je izvršilni naslov izvršljiv notarski zapis, kdaj je notarski zapis izvršljiv, pa je določeno v 20.a členu ZIZ za notarske zapise, ki so sestavljeni tako, kot ta člen predpisuje (uveljavljen je bil z novelo ZIZ-C, ki velja od 4. 3. 2006), oziroma v 20. členu ZIZ, ki je veljal pred novelo ZIZ-C, za prej sestavljene notarske zapise. V konkretnem primeru sta bila notarska zapisa sestavljena pred novelo ZIZ-C, torej je treba pogoje za izvršljivost notarskega zapisa presojati v skladu z 20. členom takrat veljavnega ZIZ. Ta je predpisoval, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (drugi odstavek 20. člena ZIZ). V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 20. člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino, če pa je ni mogoče na ta način dokazati, pa s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji izvršljivosti notarskega zapisa SV 420/04 (prvi notarski zapis) nepravilno izhajalo iz 20.a člena ZIZ, ki v tretjem odstavku predpisuje, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in z dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, če zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu. To določbo je mogoče za dokazovanje zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa, sestavljenega pred uveljavitvijo ZIZ-C, uporabiti le, če notar ob sestavi notarskega zapisa stranki na ta način dokazovanja opozori, kar pa iz prvega notarskega zapisa ne izhaja.

12. Sodišče na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ pazi med drugim po uradni dolžnosti tudi na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka istega člena in ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 20.a člen ZIZ, ni ugotavljalo dejstev glede izvršljivosti notarskega zapisa v skladu z 20. členom ZIZ, veljavnim v času njegove sestave. Višje sodišče je zato v tem obsegu pritožbi ugodilo, sklep v razmerju do pritožnika razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo, ali je podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ glede dovoljene izvršbe po sklepu o izvršbi v 1. alinei I. točke izreka glede kapitalizirane glavnice v višini 304.835,38 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice 265.660,29 EUR od 19. 5. 2012 do plačila.

14. Višje sodišče je ob preizkusu sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje v 3. alinei I. točke izreka sklepa o izvršbi dovolilo izvršbo zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 59.545,24 EUR za čas od 20. 8. 2012 do plačila. Navedeni znesek, od katerega tečejo obresti od vložitve predloga za izvršbo, pomeni vsoto rednih in zamudnih obresti, ki jih je upnik izračunal na dan 18. 5. 2012 od glavnic po obeh notarskih zapisih. Gre torej za dovolitev izvršbe zaradi izterjave procesnih obresti, ki jih upnik v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova ne more zahtevati, procesne obresti lahko uveljavlja le v pravdnem postopku (381. člen OZ). V izvršilnem postopku se po načelu formalne legalitete terjatev iz izvršilnega naslova izvrši tako, kot se ta glasi. Višje sodišče je tako ugotovilo obstoj ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ v tem delu, zaradi česar je izpodbijani sklep v razmerju do pritožnika spremenilo tako, kot izhaja iz 2. alinee II. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Višje sodišče pa zavrača pritožbene navedbe glede dokazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu SV 39/06 (drugi notarski zapis). Iz notarskega zapisa izhaja zapadlost terjatve 15. 12. 2006 in torej zapis glede tega izpolnjuje pogoje iz 20. člena ZIZ. Dejstvo, da je upnik predlagal izvršbo upoštevaje zapadlost po dodatku k pogodbi, na pravilnost dovolitve izvršbe ne vpliva. Takšen upnikov predlog, ki upošteva dogovor strank o podaljšanju roka vračila kredita, je v dolžnikovo korist in je pritožbeno uveljavljanje, da dodatki k pogodbi niso bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa oziroma overjeni, neupoštevno. Dolžnik ne trdi, da bi z dodatkom k pogodbi stranki določili novo terjatev oziroma da bi se spremenila glavnica ali obresti. Dodati je treba še, da dolžnik v ugovoru v zvezi z dokazom zapadlosti terjatve iz drugega notarskega zapisa ni podal nobenih trditev, le na splošno je ugovarjal dokazu zapadlosti, pri čemer se je nepravilno skliceval na določbo 20.a člena ZIZ.

16. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sklep v razmerju do pritožnika potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče pa ne razume pritožbenih trditev, ki se nanašajo na dopise kot rezultat sklenjenega dogovora, saj niti iz ugovora niti iz odgovora ne izhaja, da bi stranki zatrjevali kakršnekoli dopise. Prav tako dolžnik v tej zadevi ni predlagal zaslišanja prič in sodišče v izpodbijanem sklepu ni zapisalo, da priče in dolžnik ne bi mogli zatrjevati ničesar drugega, kot je to navajal dolžnik v svojem ugovoru.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.