Jedro

K tožnikovi škodi sta prispevali v enaki meri tožnikova dispozicija za duševno bolezen in stres, ki ga je povzročil pripor. Odškodnine 250,00 EUR dnevno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2006 do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek glede zneska 303.834,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega datuma. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.186,47 EUR v 15 dneh. Dosojeni znesek se nanaša na odškodnino zaradi neupravičenega pripora, tožnik pa je v priporu zbolel tudi za duševno boleznijo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka se pritožuje glede zavrnilnega dela. Navaja, da je neupravičeni pripor na tožnika deloval travmatično. Ko so ga priprli 17.10.1995, je bil zdrav, vitalen in delovno sposobno. Po 4 mesecih je bil spremenjen in drugačen, brez volje do življenja, razmišljaj je o samomoru. Ugovarjal je izvedenskemu mnenju dr. K.. Pripor je znatno pospešil bolezen. Dosojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Primerna odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih funkcij bi bila 150.000,00 EUR. Ni sprejemljiva trditev, da tožniku ne pripada odškodnina zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka. Dolg postopek je tožniku povzročil psihične travme in stres. Že v letu 1996 bi sodišče lahko postopek zaključilo. Brez potrebe je zahtevalo nova izvedenska mnenja. Postopek se je nerazumno vlekel 10 let. Odškodnina je minimalna in neprimerna.

Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje. Zato gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe in vsebino listin, kar je kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba se sklicuje na izvedensko mnenje, kjer je zapisano, da je bila pri tožniku bolezen prisotna, vendar ne odkrita in ne zdravljena že v času, ko je bil zanj odrejen pripor. Odreditev pripora je bil za tožnika stres, ki je pospešil nadaljnji potek speče bolezni. Ni moč trditi, da bi se bolezen ne razvila tudi sicer, kakor tudi ne, da bi se v brezstresnem življenju ne pojavila. Izvedenec je izrecno navedel, da je bila pri tožniku podana dedno pogojena nagnjenost in bi se brez predhodne dispozicije ne mogla razviti. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče ocenilo, da je podana vzročna zveza med priporom in boleznijo tožnika. Znesek 30.000,00 EUR je previsok, ker je sodišče poleg trajanja neutemeljeno odvzete prostosti upoštevalo tudi bolezensko stanje tožnika, ki ni v vzročni zvezi s priporom. Višina odškodnine ni objektivizirana.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, v pretežni meri pa tudi razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje deloma ugodilo zahtevku, deloma pa ga je zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pravilno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje. Tudi materialnopravno je odločitev sicer pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov.

Povsem pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za plačilo odškodnine zaradi predolgega kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja, da o protipravnosti ni mogoče govoriti, to pa pomeni, da manjka eden od elementov odškodninskega delikta po 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki je veljal v času spornega razmerja. Psihično stanje tožnika je bilo razlog za ustavitev kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče ne soglaša s tožnikovo pritožbo, češ da je bilo že ob prvem mnenju leta 1996 ugotovljeno, da gre za trajno prizadetost tožnikovega zdravja in da bi že tedaj postopek lahko bil zaključen. Ravnanje sodišča, ki je zahtevalo več izvedenskih mnenj, ni bilo protipravno – ravno obratno – več mnenj je pomenilo tudi večjo zanesljivost pri odločitvi o ustavitvi postopka. Ker torej elementa protipravnosti ni, tudi ni več odločilno, ali je tožnik zaradi tega trpel psihične bolečine, kot pravi. Povedano drugače: tudi če je trpel, mu zaradi tega ne gre odškodnina, ker v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti. Tožbeni zahtevek v tem delu je torej pravilno zavrnjen.

Kolikor gre za vprašanje, ali je podan temelj odškodninske odgovornosti glede neupravičenega pripora oziroma ali je pri višini odškodnine mogoče upoštevati bolezen, ki se je razvila v času pripora (pritožba tožene stranke), je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov. Ne gre za nasprotja med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe in vsebino listin, kot trdi pritožba. V točki (11) obrazložitve je to mnenje korektno povzeto, v točki (12) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pripor tisti element, ki je sprožil doslej neprepoznavno bolezen. Izvedensko mnenje, na njegovi podlagi pa tudi sodišče prve stopnje, ugotavljata, da je bil zapor povod, ne pa vzrok bolezni, kajti dispozicija za bolezen mora obstajati in pripor sam po sebi ne more biti vzrok. Pritožba tožene stranke poudarja del izvedenskega mnenja, kjer je zapisano, da nikakor ni moč trditi, da bi se bolezen ne razvila tudi sicer, kakor tudi ne, da bi se v brezstresnem življenju ne pojavila. Pritožbeno sodišče ne glede na te poudarke v pritožbi tožene stranke v sodbi ne vidi nasprotja med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe in vsebino listin, kar naj bi predstavljalo kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je tožnik imel dispozicijo za duševno bolezen, zbolel pa je v priporu, ki je zanj predstavljal stresno situacijo. Ta ugotovitev ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar velja tako v zvezi s pritožbo tožeče kot v zvezi s pritožbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da duševna bolezen ne more nastati zgolj zaradi stresne situacije, pač pa mora biti tudi dedno pogojena. Za tak primer gre pri tožniku.

Po rednem teku stvari torej pripor ne pripelje do duševne bolezni. Pripornik, ki nima dispozicije za duševno bolezen, torej zaradi pripora ne more duševno zboleti. K nastanku večje škode, kot jo praviloma trpi neupravičeno priprti, je torej v obravnavanem primeru pripomoglo stanje oškodovanca, njegova „speča“ bolezen. Pripor je povzročil, da se je bolezen pojavila.

Po 1. in 2. odstavku 542. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP ima tožnik pravico do povrnitve škode. Gre za objektivno odgovornost države. Odškodnina torej tožniku brez dvoma gre, le da bi bila bistveno nižja, če bi šlo zgolj za neupravičen pripor. Glede višje odškodnine, kot se za neupravičen pripor praviloma dosojajo, je po prepričanju pritožbenega sodišča treba upoštevati deljeno vzročnost, saj sta k večji tožnikovi škodi v enaki meri prispevala tako tožnikova dispozicija za duševno bolezen kot stres, ki ga je tožnik doživel zaradi pripora (glej Pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, stran 12 do 15). Gre torej za dva enakovredna vzroka. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je v celoti podana vzročna zveza zato, ker je pripor sprožil bolezen in je na tej podlagi določilo odškodnino v znesku 30.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbo tožene stranke šteje, da je pripor le do polovice vzrok za škodo, ki je nastala tožniku; v zvezi s pritožbo tožeče stranke pa ugotavlja, da je znesek 30.000,00 EUR kljub temu primeren. Skratka, čeprav je vzrok za bolezen le do polovice na strani tožene stranke, znesek 30.000,00 EUR ustreza glede na razloge, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje.

Tožnik v pritožbi pravi, da ni moč sprejeti trditve, da bi se bolezen pojavila tudi sicer. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta tožnikova pritožbena trditev brez pomena. Sodišče prve stopnje je namreč štelo pojav bolezni v priporu kot vzrok. Na tej podlagi je določilo tudi bistveno višjo odškodnino, kot bi mu sicer šla po ustaljeni sodni praksi zaradi neupravičenega pripora (odvisno od okoliščin primera med 50,00 in 80,00 EUR dnevno, glej II Ips 623/2008, II Ips 316/2005, II Ips 531/2007). Polemiziranje z izvedenskim mnenjem s strani tožnika je torej odveč.

Kolikor gre za višino odškodnine (pritožba obeh strank) je v točkah (14.), (15.) in (16.) obrazložitve sodišče prve stopnje zapisalo izčrpne in povsem zadostne razloge. Pravilno je poudarilo, da mora biti odškodnina v realnih okvirih. Znesek 30.000,00 EUR je, upoštevaje, da je tožena stranka odgovorna le do polovice, v takih okvirih. Predstavlja 32,5 povprečnih plač na dan odločanja (921,69 EUR) ali približno 250,00 EUR dnevno. Višji zneski, ki jih tožnik zahteva, niso združljivi z njeno naravo in namenom (2. odstavek 200. člena ZOR, 2. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če bi bila minimalna plača v Sloveniji 600,00 EUR, tedaj bi moral delavec z minimalno plačo delati dobrih 42 let, da bi zaslužil znesek 303.834,08 EUR, kolikor znaša zavrnjeni del tožbenega zahtevka.

Z gornjimi razlogi je tako odgovorjeno na pritožbene trditve ene in druge stranke. V zvezi s pritožbo tožene stranke velja opozoriti le, da sodišče prve stopnje ni prisodilo stroškov tožeči stranki, pač pa toženi (3. točka sodbe).

Neutemeljeni pritožbi je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.