Jedro

Dejstvo, da je tožnica pobegnila iz Č. na drugo okupacijsko območje, kjer je bil njen mož redno zaposlen pri železnici, ne izkazuje neposrednega nasilja okupatorja, zaradi katerega bi bila prisiljena pobegniti. Zato je pravilna odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da ni izkazala pogojev za priznanje statusa begunke po ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 168/99-7 z dne 3.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.8.1999, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 3.8.1998. S to odločbo je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunke za čas od 10.8.1944 do 15.5.1945. Zavrnila je tudi njeno pritožbo zaradi zavrnjene zahteve za priznanje istega statusa od 8.8.1941 do 9.8.1944. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in pojasnjuje pogoje, ki jih ta zakon določa za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Meni tako kot tožena stranka, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke ker ni dokazala, da je bila sama ali njen mož izpostavljena takim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Tudi iz zgodovinskih virov, na katere se sklicuje tožnica in tem ugotovitvam ne nasprotuje, izhaja, da je okupator začel z izseljevanjem prebivalcev iz Č. šele po marcu 1942, tožnica pa je Č. zapustila že v avgustu 1941. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, da tožnici za obdobje od 10.8.1944 do 15.5.1945 ni mogoče priznati statusa begunke, ker je bilo za to obdobje ugotovljeno, da je bila tožnica aktivna udeleženka NOV in je bila vključena v K. odred, zato za isto obdobje ne more uveljavljati statusa in pravic po ZZVN. Ker tožnica ni dokazala konkretnih dejanj in prisilnih ukrepov, katerim je bila dejansko izpostavljena bodisi sama oziroma njena družina, ni mogoče sklepati, da je bil razlog za odhod iz Č. strah pred okupatorjem in njegovimi nasilnimi dejanji oziroma prisilnimi ukrepi. Zato je tožbo zavrnilo.

Tožnica v pritožbi navaja, da so okupatorji vojaki prihajali na njen dom in neprestano grozili, da jih bodo odpeljali v koncentracijsko taborišče. Moža so hoteli mobilizirati v italijansko vojsko in ker se je upiral, so na razne načine grozili njej in hčerki. Mož je pobegnil pred njo, ona pa s hčerko dne 15.8.1941 v Š. pri P., ki je bil na nemškem okupacijskem ozemlju. Če ne bi pobegnila, bi jo nasilno odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče kot so to storili z njeno teto in njeno hčerko. V begunstvu je težko živela, stanovala je v zasilnih bivališčih in se prehranjevala s tem, kar je nabrala po gozdu in kar so njeni hčerki dali občasno ljudje od svojih poljskih pridelkov. Živela je v nenehnem strahu pred Nemci. Po koncu druge svetovne vojne se ni mogla vrniti v Č., ker je bil njen dom požgan, kar so povedale tudi priče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ji prizna status begunke v obsegu, kot ji je bil priznan s prvostopno odločbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki jih je prepričljivo ugotovila tožena stranka in odgovorilo na vse odločilne tožbene navedbe. Ugotovitev, da tožnici ni grozilo neposredno nasilje okupatorja podpirajo listine in dokazno gradivo v upravnih spisih. Tožničin odhod na drugo okupacijsko območje ni bil posledica neposrednega nasilja in izkazanih nasilnih aktivnosti italijanskega okupatorja proti njej.

Sama zatrjuje, da je odšla za možem in ni mogoče prezreti dejstva, ki ga je tožena stranka pravilno ocenila, da je bil ta, že v času njenega odhoda iz Č., zaposlen pri železnici od 16.5.1941 do 10.8.1944, ki je bila pod upravo nemškega okupatorja. Ni dvoma o tem, da je tožnica med okupacijo preživela težko življenjsko obdobje, vendar to v vojnih razmerah ni bilo izjema in tudi ni eden od pogojev, ki jih ZZVN določa za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v času, ko je bila udeleženka NOB v Kozjanskem odredu, saj v tem času nanjo ni mogel vplivati nasilni ukrep okupatorja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).