Jedro

Pri presoji, ali je bilo tožencu res onemogočeno sodelovanje v postopku, sodišče v državi, v kateri se zahteva razglasitev izvršljivosti, ni vezano na formalna pravila o vročanju. Sodišče je dolžno glede na okoliščine konkretnega primera oceniti le, ali je toženec bil pravočasno seznanjen z začetkom postopka tako, da je imel možnost pripraviti obrambo. Pri tej oceni je najpomembnejše iskanje pravičnega ravnotežja med varovanjem pravice obrambe na eni strani ter preprečevanjem slabovernega izogibanja postopku na drugi strani. V primeru, ko pa se je toženec seznanil z sodbo in jo je imel možnost izpodbijati, pa te možnosti ni izkoristil, ugovora, da ni bil seznanjen z začetkom postopka, nima več.

Izrek

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 8. 2012. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 9. 2011 v drugi točki spremeni tako, da je nasprotni udeleženec predlagateljici dolžan povrniti stroške postopka v znesku 1122,21 EUR. Sicer se pritožba predlagateljice zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 9. 2011. Nasprotni udeleženec mora v 15 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti predlagateljici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 33,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je dne 6. 7. 2011 vložila dopolnjen predlog za razglasitev izvršljivosti avstrijske zamudne sodbe po 54. členu Uredbe Sveta (ES), št. 44/2001 (v nadaljevanju Uredba). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 9. 2011 priznalo pravno veljavnost in razglasilo izvršljivost te sodbe, odločilo pa je tudi o povrnitvi stroškov predlagateljici.

2. Zoper odločitev o stroških se pritožuje predlagateljica. Navaja, da sodišče ne bi smelo zavrniti njenega predloga za povrnitev stroškov postopka za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa po tar. št. 3465 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v skupnem znesku 146,76 EUR. Meni tudi, da bi ji moralo sodišče v zvezi s pritožbama z dne 22. 4. 2010 in 31. 12. 2010 priznati pavšalni znesek za materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 2,45 EUR za prvo in 24 EUR za drugo in stroške prvega in drugega odgovora na ugovor, obakrat v znesku 269,52 EUR, skupaj torej še 712,25 EUR.

3. Zoper sklep z dne 9. 9. 2011 je nasprotni udeleženec vložil ugovor in sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 8. 2012 ugovor zavrnilo.

4. Zoper to odločbo pa je nasprotni udeleženec vložil pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je bila tožba, ki je bila temelj izdane zamudne sodbe, vročena dne 27. 8. 2007 na naslovu Lipica ..., da pa je imel od 26. 5. 2006 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Dol ... Pritožnik tako poudarja, da mu nobeno pisanje ni bilo vročeno na naslov stalnega prebivališča, prav tako tudi ne v slovenskem jeziku in preko sodišča, čeprav bi mu po dvostranski pogodbi, ki sta jo sklenili Republiki Slovenija in Avstrija moralo biti (glej sklep VS RS Cp 11/2001). Pritožnik meni, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da je vročitev pravilna. Pritožnik navaja, da je iz povratnice razvidno, da je zamudno sodbo prejela J. J. in ne on in da zato ni imel možnosti izpodbijanja sodbe pred pristojnim sodiščem v Celovcu. Navaja, da tudi tožbe ni prejel, saj vročilnice ni podpisal. Poudarja, da bi morali biti tožba in sodba vročeni njemu osebno, ker pa nista bili in je bila kljub temu izdana zamudna sodba, bi moralo sodišče priznanje takšne sodbe zavrniti, saj bi bila drugačna odločitev v nasprotju z javnim redom, ker mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Opozarja, da ni prejel vloge predlagateljice in potrdila z dne 30. 8. 2011, na katere se sklicuje sodišče v sklepu o priznanju, tako da se o tem ne more konkretneje izjasniti in mu je s tem kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS. Navaja, da je bila prva sodba avstrijskega sodišča izdana zoper neobstoječo osebo S. J., na podlagi te sodbe je predlagateljica celo vodila izvršbo zoper pritožnika, vendar je višje sodišče odločilo, da gre za odločbo, ki je izdana zoper neobstoječo osebo. Z drugo zamudno sodbo pa je deželno sodišče odločilo, da je zahtevek iz prve zamudne sodbe z dne 2. 10. 1997 izvršljiv proti nasprotnemu udeležencu. Taka odločba je v nasprotju s slovenskim javnim redom, saj v Sloveniji ni dovoljeno izdajati odločb tako, da se le ugotovi, da ta velja tudi zoper neko drugo osebo. Če pa je sodišče to odločbo štelo le kot popravo prve sodbe, potem pa ne bi smelo uporabiti Uredbe, saj se je postopek začel in končal pred začetkom njene veljavnosti. Pritožnik opozarja, da je za dokazovanje teh dejstev predlagal izvedbo več dokazov, katere pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da predlagateljica živi v Nemčiji on pa v Sloveniji in da je sodišče kršilo določbe Uredbe o pristojnosti. Opozarja tudi, da je terjatev zastarala. Meni, da gre tudi za res iudicata, saj je bilo o tej terjatvi že pravnomočno odločeno zoper S. J. 5. Pritožba je bila vročena v odgovor predlagateljici. Predlagateljica v odgovoru opozarja, da je edino pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti na Vrhovno sodišče, revizija in da bi moralo zato Vrhovno sodišče vlogo nasprotnega udeleženca zavreči, ker ji ni priložil posebnega pooblastila. Opozarja, da se po 44. členu Uredbe odločitev lahko izpodbija le še zaradi zmotne uporabe materialnega prava ne pa zaradi ugotovitev glede dejanskega stanja. Glede vročanja pa poudarja, da ni pomembno, ali je bilo vročanje pravilno ampak je pomembno, ali se je pritožnik seznanil z vsebino pisanja. Poudarja, da je bil z vsebino pisanja seznanjen najkasneje z začetkom tega postopka, pa ni nikoli začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe. Opozarja tudi, da v obravnavani zadevi ni dovoljeno preverjati pristojnosti.

6. Pritožba nasprotnega udeleženca je neutemeljena, pritožba predlagateljice pa je delno utemeljena.

O pritožbi nasprotnega udeleženca

7. Uredba je v Republiki Sloveniji pričela veljati 1. maja 2004 in je po določbi 76. člena v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi evropskih skupnosti, vendar z omejitvijo iz njenega 66. člena. V obravnavanem primeru predlagateljica zahteva razglasitev izvršljivosti za zamudno sodbo Deželnega sodišča v Celovcu z dne 15. 4. 2008. Nasprotni udeleženec ne navaja nobenih omejitev iz 66. člena Uredbe, zato so neutemeljeni vsi ugovori, da v obravnavani zadevi sodišče Uredbe ne bi smelo uporabiti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v postopku razglasitve izvršljivosti nikakor ni mogoče preverjati tuje sodne odločbe glede vsebine, zato so neutemeljeni vsi ugovori, ki jih nasprotni udeleženec navaja v tej smeri in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Enako velja tudi glede ugovora o pristojnosti, saj lahko, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, do zavrnitve predloga za razglasitev izvršljivosti pride le zaradi neupoštevanja določb o pristojnosti oddelkov 3,4 ali 6 II poglavja ali v primeru iz 72. člena Uredbe, takšnih ugovorov pa nasprotni udeleženec ne uveljavlja.

9. Vrhovno sodišče tudi pojasnjuje, da je Republika Slovenija v prilogi IV Uredbe kot pravno sredstvo navedla, da gre za pravno sredstvo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, res pa ni navedla, ali gre za pritožbo ali revizijo. Ker po 43. členu Uredbe o ugovoru zoper sklep o priznanju odloča isto sodišče, je v sodni praksi prevladalo stališče, da je pravno sredstvo zoper odločitev o ugovoru pritožba, kar pa seveda pomeni, da zanjo ni potrebno posebno pooblastilo in da stranke s to pritožbo lahko izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka.

10. Po 34. členu Uredbe se sodba ne prizna, če je bila izdana v odsotnosti, če tožencu ni bila vročena listina o začetku postopka ali enakovredna listina pravočasno in na tak način, da bi ta lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodbe, čeprav je imel to možnost. Pri presoji, ali je bilo tožencu res onemogočeno sodelovanje v postopku, sodišče v državi, v kateri se zahteva razglasitev izvršljivosti, ni vezano na formalna pravila o vročanju(1). Sodišče je dolžno glede na okoliščine konkretnega primera oceniti le, ali je toženec bil pravočasno seznanjen z začetkom postopka tako, da je imel možnost pripraviti obrambo. Pri tej oceni je najpomembnejše iskanje pravičnega ravnotežja med varovanjem pravice obrambe na eni strani ter preprečevanjem slabovernega izogibanja postopku na drugi strani(2). V primeru, ko pa se je toženec seznanil z sodbo in jo je imel možnost izpodbijati, pa te možnosti ni izkoristil, ugovora, da ni bil seznanjen z začetkom postopka, nima več. Zato predlagateljica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je v obravnavanem primeru pomembno, da je bil nasprotni udeleženec najkasneje z začetkom tega postopka seznanjen z avstrijsko zamudno sodbo, vendar ni izkazal niti, da je začel postopek za izpodbijanje te sodbe, niti ni ugovarjal, da mu je bilo to onemogočeno. Tako so vsi njegovi ugovori, ki se nanašajo na nepravilnost vročanja neutemeljeni, posledično pa so neutemeljeni tudi vsi njegovi ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov v zvezi z ugovorom nepravilnega vročanja.

O pritožbi predlagateljice

11. Vprašanja povrnitve stroškov v postopkih razglasitve izvršljivosti Uredba ne ureja, zato je treba uporabiti domače pravo. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sodišče o razglasitvi izvršljivosti po Uredbi odloča v nepravdnem postopku, da pa se po analogiji uporabljajo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in pristojnosti (v nadaljevanju ZMZPP), torej se stroški odmerjajo po načelu uspeha.

12. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 56/2011 že zavzelo stališče, da po Zakonu o odvetniški tarifi samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za povrnitev stroškov v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilnega sklepa. Res pa je, da gre predlagateljici v postopku v zvezi s pritožbo z dne 22. 4. 2010 po tarifni št. 6002 pavšalni znesek v znesku 2,45 EUR, v zvezi s pritožbo z dne 31. 12. 2010 pa iz istega naslova znesek 24 EUR, prav tako pa ji gredo tudi stroški odgovora na ugovor z dne 29. 6. 2010 in za odgovor na ugovor z dne 17. 9. 2010, obakrat v znesku 269,52 EUR, skupaj torej še 565,49 EUR. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi predlagateljice ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 9. 2011 v drugi točki spremenilo tako, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti 1122,21 EUR stroškov postopka.

13. Ker je predlagateljica s pritožbo delno uspela (za znesek 565,49 EUR) ji mora nasprotni udeleženec povrniti še stroške tega pritožbenega postopka v znesku 33,72 EUR (18 EUR po tar. št. 3468, 20 % mat. stroške in od vsega še 20 % DDV).

Op. št. (1): A. Ekart, V. Rijavec, Čezmejna izvršba v EU, GV, Ljubljana 2010, str. 100 in A. Galič, N. Betetto, Evropsko civilno pravo I, GV,Ljubljana 2011, str. 104. Op. št. (2): K. Kramberger, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, LXV. letnik, 2005, str. 269.