Jedro

Prvostopenjsko sodišče je med drugim presodilo, da tožnik ni zatrjeval realnega in konkretnega prikrajšanja, saj je trdil le, da je primerna uporabnina, ki naj jo plačuje toženka, 500 DEM oziroma 700 EUR mesečno. Kršitve 285. člena ZPP v zvezi s tem odločilnim dejstvom tožnik ni uveljavljal v pritožbi. Zato uveljavljanje te relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji ni dovoljeno. Tožnik (in ne toženka) je tudi isti, ki bi moral zatrjevati in dokazati utemeljenost zahtevka tudi po višini. Že navedeni zaključki ob upoštevanju 210. in 219. člena ZOR zadostujejo za zavrnitev tožnikovega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 482,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova uporabnine za hišo ... plačevati 500 DEM mesečno v tolarski protivrednosti od 1.11.1994 do 31.12.2001, od 1.1.2002 pa 700 EUR mesečno v tolarski protivrednosti ter tudi v bodoče dospevajoče obroke. Odločilo je, da mora tožnik toženki povrniti odmerjene pravdne stroške. S sklepom z dne 4.12.2006 je popravilo datum na koncu sodbe.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred obema nižjima sodiščema. Trdi, da je obrazložitev obeh odločb v nasprotju z listinami v spisu in zapisniki glavnih obravnav. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi kršilo 285. člen ZPP, kar je imelo bistven vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Posledično sta sodišči napačno ugotovili dejansko stanje in napačno uporabili materialno pravo. Revizija nasprotuje zaključku pritožbenega sodišča, da je tožnik prepozno zatrjeval, da mu je toženka preprečevala uporabo nepremičnine. Že na prvem naroku je ob zaslišanju izpovedal, da mu je toženka preprečevala vstop. Toženka pa ob zaslišanju teh trditev ni zanikala, pač pa je priznala, da je dve leti po tožnikovem odhodu zamenjala ključavnico in da mu po razvezi v letu 1998 ni pustila več v hišo. Navedeno je toženka zatrjevala tudi v tožbenih navedbah v sodnem postopku za razvezo, v katerega vpogled je tožnik predlagal že v tožbi. Tožnik je na prvem naroku v dokaz predlagal tudi zaslišanje prič L. H. in M. H., za kateri je določno navedel, da bosta lahko izpovedala o okoliščini, da tožnik v hišo ni mogel priti oziroma da mu je toženka to preprečevala. Tožnik je na isti obravnavi tudi predlagal poizvedbe na Policijski postaji ... o tem, s kakšnim namenom so policisti prišli na kraj dogodka v decembru 1998 oziroma v januarju 1999. Poleg tega prvostopenjsko sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa in ni odločilo o vseh predlaganih dokazih. Ne na prvem ne na drugem naroku dokaznih predlogov tožnika in toženke, ki jih ni izvedlo, ni zavrnilo (npr. ogled na kraju samem, vpogled v sodni spis I P 288/98 o razvezi). Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, niti ni o njih odločilo in je v celoti pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek. Opozarja, da se je toženka, ki je na prvem naroku ugovarjala višini zahtevka in predlagala poizvedbe pri agencijah o višini uporabnin oziroma najemnin, zavezala, da bo predložila dokaze o tem, kar pa ni storila, niti je sodišče ni pozvalo, da to stori. Ta dokaz, ki je bil pravočasno predlagan s strani toženke, je nato predložil tožnik z vlogo z dne 17.2.2006. Tožnik v reviziji trdi, da so podane vse predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka in tudi navedbe tožnika in dokazni predlogi v zvezi s tem so pravočasni. Tožnik je nedvomno zelo prikrajšan, saj nima svojega prebivališča in ni nikjer prijavljen. Bivanje si rešuje s plačevanjem najemnin, toženka pa ima do njega še druge pravnomočne terjatve iz naslova skupnega premoženja. Obe sodišči sta tudi spregledali okoliščino, da se lahko tožbeni zahtevek nanaša le na uporabnino, ki je zapadla do konca glavne obravnave na prvi stopnji, saj za uporabnino ne velja določba drugega odstavka 216. (pravilno 311.) člena ZPP, ki velja za preživnino. Zahtevek za uporabnino od 20.3.2006 dalje bi zato moralo sodišče zavrniti iz razloga preuranjenosti, kar pa ni storilo. To je pomembno zaradi mej pravnomočnosti, na katere se nanašata izpodbijani sodni odločbi. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbi tožnika ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponoven postopek in odločanje oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo pritožbenega sodišča in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili: - da sta bili pravdni stranki zakonca in da je bila zakonska zveza med njima razvezana s sodbo z dne 9.11.1998, - da sta pravdni stranki vsaka do polovice solastnika sporne nepremičnine - enodružinske hiše v treh etažah, - da nepremičnino uporablja toženka s hčerkama, - da se je tožnik iz hiše prostovoljno odselil, a se je kasneje večkrat vrnil. 7. Nižji sodišči sta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprli na več razlogov. Prvostopenjsko sodišče je med drugim presodilo, da tožnik ni zatrjeval realnega in konkretnega prikrajšanja, saj je trdil le, da je primerna uporabnina, ki naj jo plačuje toženka, 500 DEM oziroma 700 EUR mesečno. Kršitve 285. člena ZPP v zvezi s tem odločilnim dejstvom tožnik ni uveljavljal v pritožbi. Zato uveljavljanje te relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji ni dovoljeno. Prvostopenjsko sodišče je tudi zaključilo, da tožnik ni pravočasno ponudil nobenega dokaza glede višine uporabnine. Tudi tega zaključka tožnik v pritožbi ni izpodbijal, zato niso upoštevne revizijske trditve, da je listino, ki naj bi dokazovala utemeljenost zahtevka po višini, v vlogi z dne 17.2.2006 predložil pravočasno. Tožnik (in ne toženka) pa je isti, ki bi moral zatrjevati in dokazati utemeljenost zahtevka tudi po višini. Že navedeni zaključki ob upoštevanju 210. in 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) zadostujejo za zavrnitev tožnikovega zahtevka. Zato se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do revizijskega izpodbijanja zaključka pritožbenega sodišča, da tožnik ni zatrjeval, da mu je toženka preprečevala uporabo nepremičnine. Ob navedenem so neutemeljeni očitki glede izvedbe dokaznega postopka. Sodišči nista bili dolžni izvesti dokazov, ki se nanašajo na druga dejstva, saj glede na navedeno niso odločilna. Tudi s sklicevanjem na nezapadlost obrokov uporabnine na obdobje po izdaji prvostopenjske sodbe revizija ne more izpodbiti odločitve nižjih sodišč. Odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je pravilna tudi ob upoštevanju prvega odstavka 311. člena ZPP, po katerem sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.

8. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Toženki je priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo, 15 točk (2%) za materialne stroške, 150 točk (20%) za DDV na odvetniške storitve ter 62,59 EUR sodne takse za odgovor na revizijo, skupaj 482,58 EUR. Navedeni znesek mora tožnik plačati toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.