Jedro

Ker tožnik ni imenoval začasnega zastopnika niti ob vložitvi tožbe in tudi ne v danem tridesetdnevnem roku, je sodišče tožbo zavrglo, saj zakon velja za vse tožnike v upravnem sporu enako ne glede na njihovo državljanstvo. Relevantna je zgolj okoliščina, ali se v času vložitve tožbe nahaja njihovo prebivališče v Republiki Sloveniji ali ne in v tem primeru je na strani tožnika, četudi državljana Republike Slovenije, EU ali tujega državljana kot tudi osebe brez državljanstva, da ob vložitvi tožbe imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. To pravilo velja za vse vrste sporov enako (načelo nediskriminatornosti z vidika prava EU).

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka, z naslovom stalnega prebivališča v tujini, je z lastnoročno podpisano tožbo z dne 17. 10. 2010 zahtevala sodno varstvo v upravnem sporu. Vendar pa z uvodoma navedeno tožbo tožnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ni ob vložitvi tožbe imenoval niti pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji v skladu s 1. odstavkom 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) v povezavi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odl. US ter 62/2010, dalje ZUS-1). Tako je sodišče sploh ni moglo meritorno obravnavati in je zato tožniku s posebnim sklepom št. I U 1466/2010-3 z dne 22. 10. 2010 naložilo, da v danem tridesetdnevnem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji v skladu s 1. odstavkom 146. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje ZPP).

Hkrati je sodišče tožnika opozorilo, kot to določa 1. odstavek 146. člena ZPP, da bo, če v danem roku tožnik ne bo postopal skladno z zahtevami sodišča, predmetno tožbo zavrglo.

Vročitev navedenega sklepa je bila opravljena po tožniku s strani sodišča postavljeni začasni zastopnici oziroma pooblaščenki za vročitve dne 25. 10. 2010, vendar pa tožnik v danem tridesetdnevnem roku ni imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji niti ni zaprosil za morebitno podaljšanje sodno določenega roka. Sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, saj po podatkih tožbe, opremljene z datumom 27. 10. 2010, živi tožnik v tujini in ob vložitvi tožbe v Republiki Sloveniji ni imel pooblaščenca. Zato bi moral na podlagi 1. odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji že ob vložitvi tožbe, ki jo je tožnik lastnoročno podpisal. Ker tožnik ni imenoval začasnega zastopnika niti ob vložitvi tožbe in tudi ne v danem tridesetdnevnem roku po vročitvi sklepa, s katerim ga je sodišče pozvalo, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 1. ostavka 146. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, saj navedeni zakon (1. odstavek 146. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) velja za vse tožnike v upravnem sporu enako ne glede na njihovo državljanstvo, pač pa je relevantna zgolj okoliščina, ali se v času vložitve tožbe nahaja njihovo prebivališče v Republiki Sloveniji ali ne in v tem primeru je na strani tožnika, četudi državljana Republike Slovenije, EU ali tujega državljana kot tudi osebe brez državljanstva, da ob vložitvi tožbe imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji v skladu s 1. odstavkom 146. člena ZPP). To pravilo velja tudi za vse vrste sporov enako (načelo nediskriminatornosti z vidika prava EU). Poleg tega sodišče ugotavlja, da v danih okoliščinah konkretnega primera pravilo iz 146. člena ZPP tudi ni bilo uporabljeno tako, da bi dejansko onemogočilo ali zelo otežilo uresničitev tožnikovega zahtevka (sodbi Sodišča Evropske unije v zadevah Comet, 45/76 ter Rewe, 33/76).