Jedro

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica.

Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper odločbo, ki jo v obravnavanem primeru izpodbija pritožnica, ni predvidel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je s sklepom I U 1457/2020-11 z dne 8. 3. 2023 na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo (I. točka izreka) zoper odločbo toženca o ugotovitvi kršitev prepovedi diskriminacije, št. 0700-67/2019/23 z dne 2. 9. 2020, ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). S to odločbo je toženec v postopku, začetem po uradni dolžnosti, v zadevi ugotovitve obstoja diskriminacije zoper domnevno kršiteljico tožnico ugotovil, da tožnica obsojenkam, ki zaporno kazen prestajajo v ZPKZ, Ig, v zvezi s pravico do prebivanja na prostem, ne krši prepovedi diskriminacije po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD) (1. I. točka izreka), ter da krši prepoved neposredne diskriminacije po prvem odstavku 6. člena ZVarD v zvezi s pravico do obiskov v zakonskem minimumu (1. II. točka izreka), v zvezi z ugodnostjo do zasebnih obiskov (1. III. točka izreka) in v zvezi z ugodnostjo uporabe mobilnih telefonov in interneta (1. IV. točka izreka), ter da stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče tožbo zavrglo kot nedopustno zato, ker je v konkretnem primeru upravni spor sprožil državni organ (po višji državni odvetnici) zoper ugotovitveno odločbo o obstoju diskriminacije po 37. členu ZVarD, ki jo je izdal drug državni organ v zadevi, v kateri ZVarD upravnega spora ni predvidel. Sodišče je presodilo tudi, da v obravnavani zadevi ni možen upravni spor po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, ker gre za spor med dvema državnima organoma in ker je v konkretnem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožbo zoper odločbo Zagovornika načela enakosti bi lahko vložil zastopnik javnega interesa, vendar tožba iz razloga, ker naj bi bil zakon kršen v škodo javnega interesa, v predmetni zadevi ni bila vložena.

3. Zoper navedeni sklep tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da so upravni akti vsi akti, ki jih sprejmejo organi v okviru izvrševanja upravne funkcije in so rezultat njihovega enostranskega in oblastvenega odločanja. Toženec je samostojen in neodvisen organ, ki je po končanem postopku izdal ugotovitve o konkretnem primeru, ki se nanašajo na določeno pravno osebo. Toženec je postopek ugotavljanja diskriminacije začel po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZVarD. Postopek je upravni postopek, pri čemer ima položaj stranke domnevni kršitelj, diskriminirana oseba pa se ima po tretjem odstavku 34. člena ZVarD pravico udeleževati postopka. Akt, s katerim se postopek pri tožencu zaključi, je upravni ugotovitveni akt, ki kot tak ni izvršljiv, je pa ugotovitev obvezna in tako pomembna za nadaljnja ravnanja, ki so vedno usmerjena v odpravo učinkov diskriminacije in njeno nadaljnje preprečevanje. Odločba toženca ima tudi pravni pouk, da je zoper njo dovoljen upravni spor. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v katerem bo sodišče obravnavalo tožbene razloge tudi vsebinsko.

4. Odgovor toženca na pritožbo je vložila oseba, ki ni izkazala niti zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), zato navedenega odgovora Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.1

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Upravni spor je namenjen zagotavljanju varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem organov oblasti (1. člen ZUS-1).

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pritožnica, ki ji je toženec izdal odločbo o ugotovitvi kršitev prepovedi diskriminacije, aktivno legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, in sicer, ali je izkazala, da je z izpodbijanim aktom poseženo v njen pravni položaj, pravico ali pravno korist. V Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) namreč prevladuje koncept subjektivnega upravnega spora.2

8. Institut, ki je utemeljen na konceptu objektivnega upravnega spora, pa je urejen v tretjem odstavku 17. člena ZUS-1. Gre za možnost, da kot tožnik nastopa zastopnik javnega interesa, to je državno odvetništvo. Koncept objektivnega upravnega spora temelji na sodni presoji aktov z namenom ohranjanja objektivne zakonitosti in celovitosti pravnega reda, zato se poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist tožnika v tem primeru ne zahteva ali ugotavlja.3

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je toženec po končanem postopku izdal odločbo - ugotovitev o konkretnem primeru, ki se nanaša na določeno pravno osebo, ter da je akt, s katerim se postopek pri tožencu zaključi, upravni ugotovitveni akt, ki kot tak ni izvršljiv, je pa ugotovitev obvezna in tako pomembna za nadaljnja ravnanja, ki so vedno usmerjena v odpravo učinkov diskriminacije in njeno nadaljnje preprečevanje.

10. Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper odločbo, ki jo v obravnavanem primeru izpodbija pritožnica, ni predvidel. 11. Glede pritožbenega očitka, da je v izpodbijani odločbi toženca naveden pravni pouk, da je zoper njo dovoljen upravni spor, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že Upravno sodišče pravilno in jasno obrazložilo, da je v konkretnem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer, da bi tožbo zoper odločbo toženca lahko vložil, zgoraj že omenjeni, zastopnik javnega interesa. Na podlagi drugega odstavka 18. člena ZUS-1 mora na zahtevo vlade državno odvetništvo vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa. Ugotovitvi Upravnega sodišča, da taka tožba v obravnavani zadevi ni bila vložena, pa pritožnica niti ne nasprotuje. Ker sodišče ne vodi upravnega spora po uradni dolžnosti, temveč je vezano na tožbo in na tožbeni zahtevek, je torej kot take, vložene zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa, tudi ne sme obravnavati.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS- 1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep Upravnega sodišča. 1 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 305/2015 z dne 15. 3. 2016. 2 To pomeni, da je upravni spor dopusten samo, če stranka utemelji, da je z izpodbijanim aktom ali dejanjem poseženo v njen pravni položaj, pravico ali pravno korist. Navedeno izhaja iz Ustave RS (23., 25., 120. in 157. člen) in ZUS-1 (prvi in drugi odstavek 2. člena, prvi odstavek 4. člena, četrti odstavek 5. člena) ter tudi iz sodne prakse, to je odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010 in več odločb Vrhovnega sodišča RS (npr. I Up 405/2008 z dne 18. 9. 2008, I Up 53/2013 z dne 18. 12. 2014). 3 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 53/2013 z dne 18. 12. 2014.