Jedro

Odločanje o zahtevi za sodno varstvo (ZSV) ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve ZSV, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in se opredeli do bistvenih navedb, prav tako pa je dolžnost sodišča, da izvede tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva, katerih pravna relevantnost je izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma, ki so substancirani.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Kranj Policijske uprave Kranj je dne 18. 10. 2015 zoper storilca P. N. izdal plačilni nalog št. 0000109661680 zaradi prekrška po 23. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru-1 (v nadaljevanju ZJRM-1). Storilcu je na podlagi navedenega zakonskega določila izrekel globo v višini 83,46 EUR. Okrajno sodišče v Kamniku je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo in potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kršitve enakega varstva pravic in pravnih jamstev v kazenskem postopku po 22. in 29. členu Ustave Republike Slovenije ter pravic obdolženca v okviru prekrškovnega postopka po prvem odstavku 90. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških-1 (v nadaljevanju ZP-1) in v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, vse v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti graja delovanje prvostopenjskega sodišča, ki je po njegovem mnenju storilcu prekrška kršilo njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja s tem, ko je opustilo izvedbo razbremenilnih dokazov, ki jih je storilec predlagal že v zahtevi za sodno varstvo in v svojem zagovoru, pri tem pa prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj je zavrnilo dokazni predlog storilca. Vrhovni državni tožilec smatra, da bi sodišče moralo ugoditi storilčevemu dokaznemu predlogu po predvajanju posnetkov tako obeh telefonskih klicev, ki jih je opravil storilec na številko 113, kakor tudi posnetka, ki ga je storilec ponudil kot dokaz, ko je z lastnim mobilnim telefonom posnel hrup. S tem bi se ugotovilo bistveno dejansko stanje, in sicer navedba storilca, da je obstajal hrup v času, neposredno pred telefonskim klicem oziroma celo med klicem, ne pa šele v času policijske intervencije. Ko prvostopenjsko sodišče teh dokazov ni izvedlo, niti se do njihove zavrnitve ni opredelilo, je po zagovornikovem mnenju kršilo tako pravico do poštenega sojenja, kakor tudi 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o zavrnitvi predlaganega dokaza. Zaradi navedene kršitve do poštenega sojenja in pravice storilca do pravnega sredstva vrhovni državni tožilec predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev prekrškovne zadeve v ponovni postopek pred pristojnim sodiščem.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu, ki se v izjavi z dne 21. 9. 2016 v celoti pridružuje navedbam vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na strankine navedbe se je v več svojih odločbah izjavilo Ustavno sodišče(1) in poudarilo, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

5. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe zahteve loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko odgovori. Stranke v postopku, s tem pa tudi storilec v prekrškovni zadevi, imajo pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov (6. člen EKČP, 22. člen in 3. alineja 29. člena Ustave in prvi odstavek 90. člena ZP-1), temu nasprotno pa stoji zaveza sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma dokaze tudi izvede. Ta pravica oziroma dolžnost ni absolutna in sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč zgolj tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, oziroma tiste, ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen oziroma je za ugotovitev nekega dejstva popolnoma neprimeren.

6. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ dne 18. 10. 2015 izdal na podlagi 57. člena ZP-1 plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 23. členu ZJRM-1 (lažna naznanitev prekrška) zoper storilca P. N. in mu izrekel globo v višini 83,46 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec prekrška vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da njegova prijava kratenja pravice do nočnega počitka in miru zaradi obratovanja gostišča V. ni bila neupravičena. Storilec je nadrobno opisal sosledje dogodkov, pri čemer je v zvezi s hrupom navedel, da se je pričel pred gostiščem V. dne 17. 10. 2015 ob približno 20.00 uri in je trajal do 6.00 ure naslednjega dne. Zaradi preglasne glasbe in vpitja je po 23.30 uri odšel do gostišča V. (oddaljena od njihove stanovanjske hiše približno 20 metrov, s tem da se spalni prostori nahajajo nasproti jugozahodnega vhoda zaprte terase gostišča) in v zunanjosti objekta, pred vrati zaprte terase, videl goste, ki so vpili in se krohotali. Prav tako je na objektu videl odprta okna na strani gozdne ceste in občasno odprti obe vrati do prostora z glasno glasbo, ker pa se je slišal hrup tudi pri zaprtih vratih, je sklepal, da so bila tudi na zaprti terasi okna in/ali zračniki odprti, a tega ni mogel preveriti, ker mu gostinec ni dovolil dostopa. Hrup je posnel s telefonom, ta posnetek pa je tudi predlagal v dokazni namen. Ob 23.45 je prvič poklical na 113, se pritožil zaradi kaljenja nočnega miru in počitka ter opisal stanje pred okni spalnih prostorov in po 15 minutah je prišla policija, vendar sta policista parkirala 80 metrov stran od gostišča in se peš počasi približevala vhodu gostišča, tako da so gosti v tem času odšli v gostilno, s tem pa je ponehal tudi hrup, kar sta oba policista zaznala in predočila storilcu, da nista zaznala nobenega hrupa. Po odhodu patrulje se je hrup ponovno pričel in storilec je okoli 00.30 ure naslednjega dne ponovno poklical 113 ter se pritožil nad neukrepanjem policijske patrulje. Storilec je klical iz svoje spalnice, med telefonskim pogovorom pa je opazil, da je hrup pojenjal, gosti so odšli v notranjost gostilne, prav tako pa takrat ni bilo glasbe, kar vse je povedal tudi v telefonski prijavi. V dokazne namene je storilec v zahtevi za sodno varstvo predlagal tudi posnetek obeh njegovih telefonskih prijav na 113, iz katerih bi bilo razvidno, ali je bil v času prijave slišen v ozadju hrup. Do ponovnega prihoda policijske patrulje ob 00.50 uri (torej 20 minut za telefonsko prijavo) ni bilo hrupa, pred jugozahodnimi vrati zaprte terase je stal zgolj gostinec I. Č., ki je z zunanje okenske police zaprte terase pospravil kozarce in embalažo pijače, ki so jo gostje pili zunaj. Storilec nadalje v zahtevi za sodno varstvo navaja, da sta policista zgolj pristopila do njega, ki je stal pred garažo svoje stanovanjske hiše, ne da bi preverila stanje pred jugozahodnimi vrati zaprte terase in ne da bi ga legitimirala, sta mu izdala plačilni nalog, ker naj bi prijavil neresnico, saj policista hrupa nista zaznala. V nadaljevanju zahteve za sodno varstvo storilec opisuje preteklo delo policije in obratovanje gostišča V. ter pristojnosti policije in ostalih inšpekcijskih služb, pri tem pa izpostavi, da je do navedenih dogodkov prišlo že večkrat in je policijska patrulja prišla vedno v času odmora prireditev z glasbo, medtem ko je v trenutku ugotovitve hrupa in telefonske prijave nikoli ni bilo.

7. Okrajno sodišče v Kamniku je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek in prebralo opis dejanskega stanja prekrška ter pripombe storilca, poleg storilca pa je zaslišalo še storilčevo ženo M. N. in oba policista PP Kranj A. A. in B. B. Storilec je v zagovoru po vsebini ponovil navedbe iz zahteve za sodno varstvo, je pa poudaril, da ni prijavil prekrška po ZJRM-1 v smislu kršitev javnega redu in miru, temveč je prijavil motenje nočnega počitka in miru v smislu nezakonitega obratovanja gostišča V., kar je omogočeno zaradi nepravilnosti pri pridobivanju dovoljenj in/ali nadzoru obratovanja gostišča (to pa je verjetno posledica korupcije in/ali zlorabe položaja), vsled česar je storilec od policije pričakoval dokumentiranje stanja hrupa in posredovanje zbranega gradiva pristojnim državnim organom. Storilčeva žena M. N. je izpovedala, da sta navedene noči oba s storilcem slišala v spalnico glasno glasbo in hrup ljudi, storilec je obakrat klical iz njune spalnice, pri čemer se je ob drugem telefonskem klicu glasba umirila, hrup je pojenjal, to je povedala med telefonsko prijavo tudi storilcu, ki je ta podatek takoj posredoval osebi na telefonski številki 113. Sodišče je zaslišalo tudi oba policista, ki sta povedala, da sta intervenirala dvakrat, pri čemer v nobenem primeru nista zaznala hrupa. Sodišče po končanem dokaznem postopku ni verjelo zagovoru storilca in izpovedbi njegove žene, temveč izpovedbama obeh policistov, da hrupa nista slišala in zaključilo, da je storilcu očitani prekršek dokazan in je zanj odgovoren. Pri tem sodišče z ničemer ni obrazložilo zavrnjenih dokaznih predlogov storilca, niti se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z glasno glasbo in hrupom ljudi, ki naj bi obstajali v trenutku telefonske prijave, kar je storilec skušal dokazati s svojim posnetkom ter posnetkom obeh telefonskih prijav na 113. 8. Na podlagi 23. člena ZJRM-1 se kaznuje z globo od 83,46 EUR do 208,65 EUR kdor z obvestilom o kršitvi javnega reda po tem zakonu povzroči interveniranje policije, občinskih redarjev, reševalcev ali gasilcev, čeprav ve, da take kršitve ni bilo. Po presoji Vrhovnega sodišča so v konkretnem primeru storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo in njegov zagovor, s katerim je zatrjeval, da je prihajalo do kršitev nočnega počitka in miru zaradi glasne glasbe in hrupa ljudi, to pa se je dogajalo pred telefonsko prijavo oziroma v času telefonske prijave, ne pa po tem, ko je na kraj dogodka prispela policijska patrulja, dovolj konkretizirane in glede na zakonsko določbo o lažni naznanitvi prekrška tudi bistvene, saj se nanašajo na sam obstoj prekrška in odgovornost zanj. Sodišče se je zato dolžno do njih konkretno opredeliti, prav tako pa tudi do dokaznih predlogov storilca, ki je v zahtevi za sodno varstvo predlagal predvajanje lastnega posnetka glasbe, vpitja, krohotanja, petja in pospravljanja opreme ter predvajanje posnetka obeh njegovih telefonskih prijav na 113. Iz obrazložitve sodbe nikjer ne izhaja, da se je sodišče opredelilo do teh storilčevih navedb v zvezi z obstojem hrupa v času telefonske prijave niti ni sodišče na predlog storilca izvedlo razbremenilnih dokazov, ki jih je bilo mogoče izvesti in glede katerih je storilec z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokazov ter možnost njegove izvedbe, prav tako pa iz obrazložitve sodbe nikjer ne izhaja pojasnilo, zakaj sodišče teh dokazov ni izvedlo. S tem je sodišče kršilo načelo poštenega postopka (fair trial) in podana obrazložitev sodbe, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, tudi ob upoštevanju, da je standard obrazložitve ins tančne odločbe nižji, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadošča zgoraj opisanim merilom.

9. Ugotovljena kršitev ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je ta kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku(2). V konkretnem primeru zato ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj sodišče v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1) in je bila storilcu v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja.

C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Kamniku v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V novem odločanju se bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo in ponovno odločiti, ali so podani vsi elementi prekrška lažne naznanitve prekrška in odgovornosti zanj.

(1) Tako npr. v odločbi Up-399/2005 z dne 15. 5. 2008 in v odločbi Up-1266/2005 z dne 7. 6. 2007. (2) Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011.