Jedro

Strojne metle, na kateri je tožnik delal, ni mogoče šteti glede na predvideni način vstopa in sestopa za nevarno stvar, kot tudi ni mogoče trditi, da sestopanje z vozila stroja predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek J. M. na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe na delu v L. (stranskemu intervenientu), ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki zavarovalnici T.. Odločitev je utemeljilo s tem, da strojne metle, s katere je tožnik ob škodnem dogodku sestopal, ni mogoče šteti kot nevarno stvar in zato ni podlage za objektivno odgovornost zavarovanke tožene stranke, poleg tega pa je dokazni postopek potrdil, da je tožnikova delodajalka poskrbela za varno delo in je zato ni mogoče niti krivdno bremeniti za to, da je prišlo do škodnega dogodka.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti ter da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Odločilna dejstva, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, naj bi bila v nasprotju z izjavami prič in listinami v spisu. Pritožba trdi, da je strojna metla Dulevo 5000, s katere je tožnik sestopal, imela izrabljeno stopnico zaradi petletne uporabe vozila in je zato predstavljala za vsakogar, torej tudi za tožnika, ki je z njo delal, nevarno stvar. Stroja ni bil dolžan preverjati tožnik, temveč njegov delodajalec. Poleg tega je od praga kabine stopnička oddaljena kakih 45 cm, od tal pa 56 cm. Gre torej za nepravilno razporeditev stopnic, kar zahteva večjo pazljivost. Pritožba meni, da ne gre le za objektivno odgovornost delodajalca, temveč tudi za njegovo krivdno odgovornost, ker je bila stopnica na stroju obrabljena zaradi večletne uporabe, delodajalec pa je ni obnovil ali kakorkoli drugače zavaroval, npr. z gumijasto preprogo. Sicer pa je tudi priča M. potrdila, da je bil stroj nevaren, saj je na istem stroju spodrsnilo tudi njej zaradi zlizanosti iste stopnice. Tistega jutra, ko je prišlo do nezgode, je bila megla, ki je vplivala na večjo spolzkost stopnice. Tožnik je zato predlagal opravo poizvedb pri meteorološkem zavodu, vendar sodišče ni obrazložilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo. Upoštevati je tudi potrebno, da delavci hodijo po terenu, umazanem z oljem in zato drsijo tudi čevlji. Delodajalec ni ukrepal, vse dokler se tožnik sam ni zaščitil tako, da je v dogovoru s svojim vodjem postavil na stopnici zaščitno gumo. O spolzkosti stopnice pa je povedala tudi priča K.. Ta je zaposlen v L. in je povsem logično, da je navajal stvari v škodo tožnika, kot npr. to, da je tožnik nerodno stopil. Pri sestopu s stroja se je potrebno zadenjsko usmeriti, pred tem z rokami držati za volan vozila, nato prijeti za stranico sedeža in nato z nogo iskati pod seboj stopničko. Če ti tega procesa ne uspe opraviti, padeš. Prav to zadenjsko sestopanje kaže na nevarnost stroja in nevarnost opravila. Zadošča pogled posnetkov št. 3 in 4, ki jih je pripravil izvedenec B. S.. Za tožnika je nesprejemljiv dokaz položaja pod točko 8, češ da očitno pri sestopanju ni upošteval idealne linije telesa. Ta linija je le ena od možnih, toda za tožnika do danes neznanih. Njemu takega načina sestopanja ni pokazal nihče. Končno je tudi priča K. potrdila, da je bila stopnica na vozilu obrabljena in zdrsana. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik bil soodgovoren oz. kriv za nastalo škodo oz., da gre za nepazljivost na njegovi strani. Glede izvedencev pritožnik navaja, da je sodišče s sklepom določilo izvedenca B. S., kateremu je bilo med drugim naloženo, naj na ogled povabi tudi tožnika in njegovega pooblaščenca. Dejansko pa je izvedenec opravil ogled brez tožnikovega pooblaščenca in s tem onemogočil, da bi mu pooblaščenec postavil vprašanja. Na tako ravnanje izvedenca je pritožnik že opozoril v svoji pripravljalni vlogi z dne 3.9.2007. Tožnik je zato zahteval izločitev izvedenca, sodišče pa je, ne da bi tega izvedenca izločilo, imenovalo novega. Na mnenje prvega zato sodišče odločitve ne bi smelo opreti. Tudi mnenje drugega izvedenca je po mnenju tožnika sporno, saj ni izvedenec iz varstva pri delu. Ker je bil tožnik bolan, je izvedenec ob ogledu nadomestil tožnika kot subjekta dogodka z drugim delavcem, zato je tožnik predlagal tudi njegovo izločitev. Fotografije, prikazane v mnenju izvedenca J. H., ne odražajo načina sestopanja tožnika, temveč nekoga drugega. Sodišče v sodbi ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlog tožnika za imenovanje novega izvedenca in s tem kršilo postopek. Po mnenju pritožbe je ostalo brez konkretnega odgovora vprašanje ali je sestopanje na vidno obrabljeni stopnici dovolj varno. Novi stroji imajo drugačne stopnice, so močnejše in imajo bolj hrapave površine. Tožnikov delodajalec bi zato moral star in nevaren stroj zamenjati z novim in ga dodeliti tožniku. Meni, da tožena stranka ni dokazala tožniku nobene krivde, zaradi katere bi moral nositi škodo sam.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju z obširno, ponavljajočo se in mestoma nerazumljivo pritožbo, je sodba sodišča prve stopnje jasna in daje odgovore na vsa pravnorelevantna vprašanja v tej zadevi. Dokazna ocena je celovita in analitična, dejansko stanje zanesljivo ugotovljeno in nanj materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožba, ki trdi nasprotno, zato ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik, ki je zasedal delovno mesto upravljalca stroja za čiščenje cest, poškodoval pri delu. Do poškodbe je prišlo pri izstopu iz kabine strojne metle, ko je stopil z desno nogo na stopnico stroja in mu je na njej zdrsnilo. Da ne bi padel, je z levo roko lovil oprijem na robu kabine in se pri tem z roko udaril ob steno kabine. Zahteva odškodnino zaradi poškodovane roke. Pred prvostopenjskim sodiščem je tožnik trdil, da je strojna metla nevarna stvar, sestopanje z nje pa nevarno opravilo, zaradi česar naj bi bila podana objektivna odgovornost njegovega delodajalca. Na nevarnost sestopa naj bi, kot je tožnik pojasnil v nadaljevanju postopka pred prvostopenjskim sodiščem, kazalo dejstvo, da na stopnici ni obloge, ki bi varovala pred zdrsom ter da gre za eno samo stopnico, ki jo je zaradi višine težje obvladati. V istih dveh okoliščinah pa tožnik vidi tudi krivdno in ne le objektivno odgovornost delodajalca, ki naj ne bi poskrbel za varno delo s strojem.

Pritožbeno sodišče se povsem strinja z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, da strojne metle Dulevo 5000, na kateri je tožnik delal, ni mogoče šteti glede na predvideni način vstopa in sestopa za nevarno stvar, kot tudi ni mogoče trditi, da sestopanje z vozila stroja predstavlja nevarno dejavnost. Nevarna dejavnost je tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. To pomeni, da mora presegati tisto nevarnost, s katero se ljudje dnevno srečujejo pri svojem delu. Sestop s strojne metle take običajne nevarnosti nedvomno ne presega. Celo tožnik sam je pri zaslišanju povedal, da na dan škodnega dogodka ni opazil, da bi bilo kaj vlažno ali mokro ter da še sam ne ve, zakaj mu je spodrsnilo. Izjavil je tudi, da stopnica ni bila mastna, zato so pritožbene trditve, ki trdijo drugače, neprepričljive. Res je R. M. povedal, da je tudi njemu spodrsnilo na istem stroju kot tožniku ter da naj bi imel stari stroj na stopnici le „raven pleh“, ne pa varovalne gume, medtem ko naj bi imel novi stroj na stopnici „nekakšne zobke“, kar pa samo po sebi za ugotovitev stroja kot nevarnega za sestopanje ne zadošča, drugi dokazi pa niso potrdili neustreznosti stopnice. Ne drži namreč, kot trdi pritožba, da naj bi priča K. potrdila, da je bila sporna stopnica obrabljena in zdrsana ter da naj bi tudi iz njegove izpovedbe izhajalo, da je sestop z metle nevarno opravilo. Ta priča namreč podrobnosti stare in nove metle ni poznala, komentirala je zgolj fotografijo, na kateri je bilo videti, da je površina stopničke „narebričena“ v več smereh zaradi varovanja proti zdrsu in le na zunanjem delu nekoliko bolj obrabljena. Izrecno pa je potrdila, da je sestop z vozila varen, če se delavec prime za ročico in stopi pravilno na stopnico, pri čemer je previdnost (kot pri vsakem opravilu) seveda potrebna. Ti dokazi torej ne potrjujejo trditve tožnika, da naj bi šlo pri sestopanju za takšen manever delavca, ki bi terjal od njega posebej visoko stopnjo pazljivosti, ker naj bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega.

Sodišče je v postopku imenovalo tudi dva izvedenca za varstvo pri delu (ne drži namreč, da izvedenec H. ni izvedenec za področje varstva pri delu) z nalogo, naj odgovorita na vprašanje, kako je prišlo do škodnega dogodka, ali bi se mu tožnik lahko izognil ter ali je bila stopnica v konkretnem vozilu varna za sestopanje. Rekonstrukcija škodnega dogodka, ki jo je opravil izvedenec B. S. je bila opravljena prav s tožnikom (listovna št. 94 do 97 spisa). Izvedenec je, kot je pojasnil pri zaslišanju, na ogled povabil tožnika, toženo stranko in stranskega intervenienta, ker je predvideval, da bo tožnik sam obvestil svojega pooblaščenca. Iz podatkov spisa in obrazložitve izpodbijane sodbe ni povsem jasno, zakaj je sodišče v nadaljevanju postopka imenovalo novega izvedenca s področja varstva pri delu; ali zaradi pripomb tožeče stranke, ki se z ugotovitvami in zaključki prvega izvedenca ni strinjala ali zato, ker pooblaščenec na ogled ni bil vabljen skupaj s tožnikom. Vsekakor pa so ugotovitve obeh izvedencev skladne. Izvedenec J. H. je jasno zaključil, da je bila stopnica (njena „nastopna“ površina) v času nezgode na delovnem stroju (pometalno sesalni metli Dulevo tip 5000 A) varna za vstopanje in izstopanje, seveda ob primerni pazljivosti. Ugotovil je tudi, da je delodajalec pridobil vso potrebno dokumentacijo, ki jo veljavna zakonodaja zahteva, da se stroj v delovnem procesu lahko uporablja, saj je Zavod za varstvo pri delu iz Ljubljane stroj pregledal v skladu s pravilom o periodičnih pregledih strojev in izdano je bilo poročilo o pregledu in preizkusu delovne opreme. Da je v konkretnem primeru delovna oprema ustrezala predpisom varstva pri delu in delavcem zagotavljala varno delo, je ugotovil tudi izvedenec B. S.. Ni mogoče izvedencu H. očitati, da je opustil obvestilo tožniku in njegovemu pooblaščencu, kdaj bo opravil ogled stroja. Pooblaščenčevemu predlogu, naj se ogled preloži zaradi zdravstvenih razlogov na strani tožnika, izvedenec ni sledil, ker je prejel telefonski klic pooblaščenca šele dan pred razpisanim ogledom, na ogled pa je vabil še vrsto drugih ljudi in ogleda ni mogel v tako kratkem času preklicati. Pooblaščencu je predlagal, naj se ogleda udeleži sam. Tožniku zato ni bila kršena nobena pravica do kontradiktornosti postopka in tudi v pritožbi ne pojasnjuje, v katerem delu bi bile lahko ugotovitve izvedenca drugačne, če bi rekunstrukcijo tudi izvedenec H. opravil prav s tožnikom.

Okoliščina, da je kasneje tožnik z dovoljenjem delodajalca sam namestil na strojno metlo gumijasto podlago, ki preprečuje morebitne zdrse, na odločitev v zadevi nima vpliva. Glede na ugotovitve obeh izvedencev o primernosti delovnega stroja za varno delo lahko namreč predstavlja taka gumijasta obloga le še dodatno varovalo, za katerega se je odločil sam tožnik, nikakor pa ni mogoče govoriti o opustitvi dolžnega ravnanja na strani delodajalca, ki bi imela za posledico njegovo krivdno odgovornost. Dokazno breme o obstoju nevarne stvari ali dejavnosti oz. o opustitvi dolžnega ravnanja krivdno odgovorne osebe je na strani tožeče in ne na strani tožene stranke, kot to zmotno meni pritožba. Ker torej v obravnavani zadevi tožniku ni uspelo dokazati niti objektivne, niti krivdne odgovornosti tožene stranke za dogodek, v katerem se je poškodoval, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).