Jedro

Začasna nezmožnost za delo (bolniški stalež) brezposelnega zavarovanca se ne ugotavlja glede na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, na katerem je tožnik nazadnje delal, temveč glede na to, ali je tožnik, upoštevaje zdravstveno stanje, zaposljiv in ali ga lahko Zavod za zaposlovanje napoti na ustrezno ali primerno zaposlitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2011 in št. ... z dne 22. 12. 2010 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 6. 1. 2011 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov, temveč je sodišče prosil za podaljšanje pritožbenega roka. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. VI Ps 326/2011 z dne 14. 9. 2011 tak predlog zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Ker razlogov ni bilo navedenih, je pritožbeno sodišče upoštevaje 2. odstavek 350. člena po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo bistvenih določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 12. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da je bil tožnik v času od 25. 12. 2010 do 5. 1. 2011 začasno nezmožen za delo (bolezen). Od 6. 1. 2011 dalje pa je zmožen za delo.

Tožnik je s tožbo uveljavljal, da se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo tudi po 6. 1. 2011 dalje.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) v 80., 81. in 82. členu določa postopek pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Podrobnejše določbe v zvezi s postopkom in pristojnostjo organov so urejene v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Skladno z 232. členom POZZ zadržanost zavarovanca z dela nastane z dne, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni zmožen opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Enako velja tudi za imenovanega zdravnika, ko odloča o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni oziroma ko presoja odločitev osebnega zdravnika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik v času po 6. 1. 2011 kot brezposelna oseba prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Z 2. 5. 2011 pa se je ponovno zaposlil v Republiki Avstriji. Iz zaposlitvenega načrta z dne 16. 3. 2011 (priloga sodnega spisa B/3) izhaja, da je tožnik po poklicu elektromehanik. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot npr. Psp 180/2011 z dne 8. 6. 2011, Psp 539/2010 z dne 27. 1. 2011 zavzelo stališče, da se začasna nezmožnost za delo (bolniški stalež) brezposelnega zavarovanca ne ugotavlja glede na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožnik nazadnje opravljal, temveč glede na to, ali je zavarovanec, upoštevaje zdravstveno stanje zaposljiv in ali ga lahko Zavod za zaposlovanje napoti na ustrezno ali primerno zaposlitev. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda. Iz mnenja izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju, torej v času po 6. 1. 2011 zmožen za delo elektromehanika. Izvedenec je pri podaji mnenja upošteval predloženo medicinsko dokumentacijo, tožnika je tudi osebno pregledal in svoje mnenje ustrezno obrazložil. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik po 6. 1. 2011 tudi ni bil na fizioterapiji, kajti le v tem primeru bi bil po mnenju sodnega izvedenca upravičen do bolniškega staleža. Glede na to, da tožnik v pritožbi ni podal nobenih pritožbenih navedb v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.