Jedro

Določba 2. odstavka 159. člena SZ (ki pomeni izjemo prenehanja veljavnosti ZSR glede na določbo 1. odstavka 159. člena SZ), ni podlaga za uporabo ZSR v primerih, ko lastnik stanovanja po uveljavitvi SZ sproži proti prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice nov spor za odpoved stanovanjskega razmerja na pravni podlagi 59. člena ZSR, pa čeprav sproži spor v roku iz 1. odstavka 147. člena SZ, ker za tako izjemo (ki obstaja na primer glede na določbi 2. odstavka 128. člena SZ in 1. odstavka 148. člena SZ), v določbah SZ ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za odpoved stanovanjskega razmerja na pravni podlagi 59. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS št. 35/82, in št. 14/84, v nadaljevanju ZSR), ker je tožbo vložila po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur. list št. 18/91, v nadaljevanju SZ) in tedaj na tej pravdni podlagi toženi stranki neutemeljeno odpoveduje stanovanjsko razmerje. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 19.500,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče v izpodbijani sodbi zmotno presodilo, od kdaj se uporablja SZ. 159. člen SZ določa, da se po sklenitvi najemne pogodbe uporablja ZSR, na katerem temelji tudi tožba. Ta določba je skladna tudi z določbo 147. člena SZ, ki obligira lastnika, da sklene najemno pogodbo do 19.4.1992. Tožeča stranka pa je v tem roku vložila tožbo, s katero tožencu odpoveduje stanovanjsko razmerje za sporno podržavljeno stanovanje, za katero bivši lastnik zahteva denacionalizacijo v nepravdnem postopku N. Tožencu je ponudila razmeram v času vložitve tožbe primerno stanovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s pravnim stališčem prvega sodišča, da v tej zadevi določba 2. odstavka 159. člena SZ ne more biti podlaga za uporabo ZSR in to iz razlogov, ki jih je popolno in pravilno navedlo že prvo sodišče in se tudi sodišče druge stopnje na te razloge, da jih ne bi ponavljalo, sklicuje. Neutemeljeno je v zvezi s tem pritožbeno sklicevanje na določbo 1. odstavka 147. člena SZ, po kateri so dolžni lastniki skleniti najemno pogodbo z imetnikom stanovanjske pravice v šestih mesecih po uveljavitvi SZ. To pa ne le iz razloga, ker je nesporno toženec kot (prejšnji) imetnik stanovanjske pravice uveljavljal svojo pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji SZ še pred vložitvijo te tožbe, in tedaj za sklenitev najemne pogodbe sploh ni imel interesa, marveč tudi zato, ker določba 2. odstavka 159. člena SZ v povezavi s 141. členom SZ (kot je pravilno navedlo že prvo sodišče), ščiti le prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v razmerju do stanodajalca, ki bi odlašal ali neupravičeno odklanjal sklenitev najemne pogodbe. Določba 2. odstavka 159. člena SZ (ki pomeni izjemo prenehanja veljavnosti ZSR glede na določbo 1. odstavka 159. člena SZ), tedaj ni podlaga za uporabo ZSR v primerih, ko lastnik stanovanja po uveljavitvi SZ sproži proti prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice nov spor za odpoved stanovanjskega razmerja na pravni podlagi 59. člena ZSR, pa čeprav sproži spor v roku iz 1. odstavka 147. člena SZ, ker za tako izjemo (ki obstaja na primer glede na določbo 2. odstavka 128. člena SZ, 1. odstavka 148. člena SZ) v določbah SZ ni podlage. Ker je odločitev prvega sodišča že zaradi povedanega materialnopravno pravilna (na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih pritožba ne graja in ki so potrebne za pravilno uporabo materialnega prava), sodišče druge stopnje tudi ne bo odgovarjalo na tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na grajo dejanskih ugotovitev prvega sodišča o primernosti oziroma neprimernosti ponujenega stanovanja in s katerimi pritožnik navaja razloge za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo po določbi 368. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet z zavrnilnim izrekom (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 166. člena ZPP).