Jedro

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker pa je bila v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodeljena določena kvota za uvoz blaga iz Republike Hrvaške za leto 2003, tožeča stranka za revizijo v letu 2009 nima več pravnega interesa, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Pravna podlaga, po kateri bi bila lahko tožeči stranki dodeljena kvota za uvoz blaga za nazaj, namreč ne obstoji.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 6. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 19. 3. 2003, s katero je bilo odločeno, da se tožeči stranki dodeli kvota za uvoz določene količine blaga iz Republike Hrvaške, in sicer drugih rib po tarifni št. 1604 20 90 v količini 20 ton, za vodko po tarifni št. 2208 60 v količini 2,4 tone (1. točka izreka). V 2. točki izreka prvostopenjske odločbe pa je bilo odločeno, da se tožeči stranki ne dodeli kvota za uvoz za druge ribe po tarifni št. 1604 13 19 v količini 130 t, za testenine po tarifni št. 1902 19 90 v količini 15 ton in za vodko po tarifni št. 2208 60 v količini 7,6 ton.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 3. člena Uredbe o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško – Uredba 117/2002 (Ur. l. RS, št. 117/2002, priloga 6) v delu, ki se nanaša na kmetijske in živilske izdelke. Prav tako je bila pravilno uporabljena Uredba o načinu delitve količin blaga v okviru carinskih kvot – Uredba 115/2002 (Ur. l. RS, št. 115/2002, 11/2003). Predlogi komisije iz Uredbe 115/2002 so bili oblikovani na podlagi kombinacije več kriterijev, ki so bili skladni z 11. členom. Ugovori tožeče stranke, da so bili favorizirani drugi uvozniki, so pavšalni. Pogodbene obveznosti tožeče stranke in njena poslovna uspešnost pa niso okoliščine, ki bi jih lahko upoštevali pri dodelitvi kvot za uvoz blaga.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožnik vlaga revizijo, prej pritožbo, zaradi kršitve materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Kriteriji za določitev kvot, ki jih je sprejela komisija, so arbitrarni. Ni jasno, ali vrstni red v poslovniku komisije naštetih kriterijev za dodelitev kvot določa prednost pri dodelitvi kvot. Uporabljeni kriteriji se razlikujejo pri posameznih tarifnih številkah. Takšna ureditev ne omogoča pravne varnosti, zato je v nasprotju z 2. členom Ustave RS, ker kriteriji niso dovolj določni in objektivizirani.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Toda upoštevati je treba, da je v tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 določeno, da revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Zato je revizijsko sodišče pri obravnavani reviziji po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti ali ni revizija izrecno izključena po navedeni določbi.

8. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodeljena določena kvota za uvoz blaga iz Republike Hrvaške za leto 2003, tožeča stranka za revizijo v letu 2009 nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Pravna podlaga, po kateri bi bila lahko tožeči stranki dodeljena kvota za uvoz blaga za nazaj, namreč ne obstoji. Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več, pa preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor. Zato je pravni interes tožeče stranke v tem upravnem sporu lahko le dejanske in ne pravne narave.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrglo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.