Jedro

V pravdi ne more ugotavljati in ugotoviti drugačno dejansko stanje od tistega, za katerega je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Ker se dejstva v tej zvezi ne ugotavljajo, se tudi dokazi za potrjevanje teh dejstev ne izvajajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 2. odst. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. odst. naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 16.000,00 EUR, z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila, v 2. odst. izreka je tožencu naložilo v povrnitev tožnici pravdne stroške v znesku 603,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, in v 3. odst. izreka višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe (1. in 2. odst. izreka) se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da prizna ustrezno nižjo odškodnino. Navaja, da toženec očitanega mu dejanja ni storil. Zaveda se vezanosti sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, vendar bi nova izvedba dokazov pripeljala do zaključkov o neobstoju škodnega dogodka in neobstoju krivde toženca za očitano dejanje. Sodišče v ta namen predlaganih dokazov ni izvedlo in ni obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Nadalje tožena stranka ugovarja očitkom ravnanj, ki niso zajeta med dejanski stan kaznivega dejanja in ki so plod neutemeljenih očitkov tožničine matere. Gre za očitke o prisilnem miljenju po telesu, o spolnem dejanju v postelji z otipavanjem, božanjem, toženčevem otipavanju tožnice eno uro in več, o medsebojnem otipavanju drug drugega. Očitki nimajo niti dejanske, niti pravne podlage, poleg tega jih ni v pravnomočni sodbi. Poleg tega bi bila odškodnina za ta ravnanja že zdavnaj zastarana in je zastaranje toženec ugovarjal. Ugovor zastaranja je sicer sodišče oprlo le na določbo člena 376. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vendar se te navedbe lahko nanašajo samo na dejanja, zaobsežena v izreku kazenske sodbe. Ne morejo pa veljati za dejanja izven obsega pravnomočne kazenske sodbe. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino za strah zaradi sodnega postopka, kar pa ni pravno upoštevna škoda. V nasprotju z resničnim dogajanjem so neresnične tudi trditve o strašenju tožnice, o prepovedi govorjenja, o grožnjah, da jo bo odpeljal na D. in zaprl v garažo k podganam ter, da ne bo nikoli več videla matere. Te trditve so bile položene v usta tožnice pod vplivom njene matere. Toženec zanika grobost do tožnice in kričanje. Enako velja za trepet in sram. Tudi izvedenci nobenega od navedenih dejstev niso ugotovili. Upoštevati je potrebno mnenje komisije in prof. dr. T., da opisano ravnanje pri otrokovi starosti ne vzbuja strahu, ampak nelagodje, zbeganost in zadrego. Torej je zaključiti, da primarnega strahu pri tožnici ni bilo. Zaključek o dodatnem strahu zaradi osebnostnih posebnosti tožnice nima podlage v zdravstveni dokumentaciji in izvedenskem mnenju. Izključen je tudi strah pred srečanjem s tožencem. Ker ni zakonske pravne podlage za plačilo odškodnine za strah iz naslova uvedbe in teka kazenskega postopka in ker je dokazano, da ni vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in tožničinim strahom srečati očeta, je vsaka odškodnina iz tega naslova brez pravne podlage. Samo sodišče je pri ugotavljanju dejstev za odškodnino za telesne bolečine zaključilo, da za večino težav ni vzročne zveze med posameznimi očitki in težavami. Zato bi sodišče moralo razmejiti prispevke različnih vzrokov. Ko je sodišče prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR, se ni ukvarjalo s problemom vzročne zveze med tožničinimi težavami bolezenskega, osebnostnega, vzgojnega, socialnega, razvojnega vzroka ter ni razmejevalo med težavami, za katere ni podane nobene vzročne zveze s tožencu očitanimi ravnanji in posledicami, ki so morebiti deloma lahko posledica očitanih dejanj. Nadalje tožena stranka graja odločitev sodišča v obrestnem delu, saj je pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 spremenjeno. Za nematerialno škodo je mogoče uveljavljati zamudne obresti šele od trenutka, ko je škoda znana. Toženec meni, da gredo zamudne obresti šele od prejema izvedenskega mnenja prof. dr. T., katerega je toženec prejel 20.8.2008. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Če je po določbi 14. člena ZPP pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, to pomeni, da se v pravdi ne more ugotavljati in ugotoviti drugačno dejansko stanje od tistega, za katerega je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Enako tako je pojasnjeno v razlogih izpodbijane sodbe, s takim pojasnilom pa je posredno pojasnjeno, da ker se dejstva v tej zvezi ne ugotavljajo, se tudi dokazi za potrjevanje teh dejstev ne izvajajo.

Slediti pa je pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožencu v tožbi očitanih ravnanj, v kolikor ta niso zaobsežena v izreku pravnomočne obsodilne kazenske sodbe pod opr. št. K 88/2004 (priloga A2), torej, da glede teh očitanih ravnanj izpodbijana sodba nima razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V 2. odst. na 4. strani izpodbijane sodbe je sicer navedeno, da bo sodišče ugotavljalo, kakšna materialna škoda je tožnici nastala s toženčevim ravnanjem, ugotovljenim s pravnomočno kazensko sodbo ter z ravnanjem, ki je razvidno iz izvedeniškega mnenja in izvedenega dokaznega postopka. Kakšno je bilo to toženčevo ravnanje, ki ni zaobseženo v kazenski sodbi, pa se izpodbijana sodba ne opredeli oziroma ga ne ugotovi. V posledici tega iz razlogov sodbe ni možno ugotoviti, za konkretno kakšno ravnanje toženca je tožnici prisojena vtoževana odškodnina. Zato se pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more preizkusiti, kar je zgoraj citirana kršitev določb postopka.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu razveljaviti sodbo ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje že iz razloga zgoraj pojasnjene absolutno bistvene kršitve določb postopka, ker te kršitve postopka glede na njeno naravo ne more sama odpraviti (1. odst. 354. člena ZPP). Ko bo o še preostalem delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ponovno razsojalo, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Vmesne pa so tudi pritožbene pripombe, da strah pred sodnim postopkom ni pravno priznana škoda in da je pravno upošteven zgolj tisti strah, ki je v vzročni zvezi s tožencu očitanimi in ugotovljenimi ravnanji. Slednje enako velja za pretrpljene telesne bolečine (z nevšečnostmi med zdravljenjem). Zmotne pa so pritožbene navedbe glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker je bil zahtevek iz tega naslova kot neutemeljen zavrnjen, in o spremembi načelnega pravnega mnenja vrhovnega sodišča RS iz leta 2002 o zamudnih obrestih, ker to mnenje ni bilo spremenjeno. Glede ugovora zastaranja pritožbeno sodišče opozarja na določbo 381. člena ZOR, po kateri zastaranje ne teče med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica. Pri odmeri odškodnine po 202. členu ZOR pa izpodbijana sodba tudi opredeljeno ne ugotavlja duševnih bolečin, za katere se odškodnina odmerja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odst. 165. člena ZPP in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo, da bo o njih sodišče prve stopnje lahko odločilo glede na končni uspeh stranke v pravdi.