Jedro

Ker je tožeča stranka v pravdnem postopku ponovno postavila zahtevek, o katerem je bilo že odločeno, je ugovor res iudicata, ki ga je podala tožena stranka, utemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

Pritožba prvotožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se glede odločitve v 3. točki izreka zavrže, glede odločitve v 4. točki sodbe pa zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v navedenih delih.

Pritožba prvotožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.5.2010 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima deloma sodbe v 3. točki izreka tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zneska 11.433,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 2.740.000,00 SIT od vložitve tožbe dne 8.12.2004 dalje do 31.12.2006, zavrglo, v 4. točki izreka pa je toženim strankam naložilo, da plačajo tožeči stranki solidarno njene pravdne stroške v znesku 3.055,00 EUR, prvotožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati tudi znesek 442,45 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni od izdaje sodne odločbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo zavrglo, prav tako pa je zavrglo tudi predlog toženih strank za odlog plačila sodnih taks za pritožbo.

Zoper navedeno sodbo se glede odločitve pod točko 3 izreka pritožuje tožeča stranka, zoper točki 3 in 4 izreka sodbe pa se pritožuje prvotožena stranka. Ta se pritožuje tudi zoper navedeni sklep.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, tako da 3. točko izreka v celoti odpravi. Povzema odločitev sodišča prve stopnje. Poudarja, da je sodišče s sodbo, opr. št. I P 841/2004, z dne 4.10.2007, tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Citirana sodba je bila nato s sodbo, opr. št. I P 294/09, z dne 8.4.2009, delno razveljavljena, in sicer glede kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 3.336,73 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska glavnice ter odločitve o pravdnih stroških. Ker se je tožena stranka pritožila le zoper del sodbe, je sodba v preostalem neizpodbijanem delu, to je glede plačila glavnice 11.433,82 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska glavnice od 8.12.2004 dalje do plačila, postala pravnomočna. Tožeča stranka je z vlogo z dne 17.9.2009 le utesnila zahtevek v obrestnem delu, saj je v preostalem delu zgoraj citirana sodba postala pravnomočna. Zahtevka glede vračila glavnice tako ni postavila ponovno, kot zmotno ocenjuje sodišče. Prav tako iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št I Cp 350/2009, z dne 8.4.2009, jasno izhaja, da se zadeva vrača v ponovno sojenje le v razveljavljenem delu. Sodišče je v ponovljenem postopku vodilo glavno obravnavo le še glede teka zamudnih obresti in ne več glede glavnice. Vloge tožnika z dne 17.9.2009 tako nikakor ni mogoče šteti za spremembo tožbe (kar bi v primeru ponovne postavitve zahtevka za vračilo glavnice nedvomno bila in bi se procesno gledano moralo pridobiti soglasje tožene stranke ter izdati sklep o dovolitvi spremembe tožbe), temveč zgolj za modifikacijo zahtevka v obrestnem delu. Zato je sodišče zakrivilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč v izpodbijanem delu glede odločilnih dejstev v nasprotju z vsebino listin, prav tako pa je izrek v izpodbijanem delu glede na zgoraj navedeno nerazumljiv in so razlogi sodišča za takšno odločitev nejasni in med seboj v nasprotju.

Prvotožena stranka v pritožbi zoper 3. in 4. točko sodbe poudarja, da se v vseh tožbenih zahtevkih in sklepih sodišča zapiše in obravnava tožene stranke kot dolžniško enakovredne, iz samega postopka pa jasno izhaja, da temu ni tako. Prvotožena stranka je bila prvič seznanjena s postopkom septembra 2006, in sicer po nekaj letih pravdanja med tožnikom in tožencema, ki sta storilca dejanja. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku zapisala fiktivni naslov in ni imela možnosti spremljati in vplivati na postopek. Drugo in tretje toženi stranki sta priznali vtoževani dolg v celoti in je to potrjeno tudi z notarskim zapisom in ostalimi potrdili (priznanji). Brez vednosti drugotožene stranke je bila večkrat dogovorjena poravnava med tožečo in drugo ter tretje toženo stranko in to že od samega nastanka dolga do danes. Načelo solidarnosti se v tovrstnih postopkih, v katerih je znan dolžnik in upnik, načelno ne uporablja. Kot je znano, je posel sklenila tretjetožena stranka, vendar ni imela nikakršnega poslovnega razmerja s toženima podjetjema, saj je solidarnost tu izključena. Nakazilo je bila samo enostavna asignacija, in sicer prenos sredstev s tretje osebe za in na naročnika. Tožeče stranke ne pozna in je nikoli ni videla in z njo nikoli komunicirala. Znano ji je, da se nikoli ni pojavila na sodišču in ni dostopna za nikakršna vprašanja, katera bi razjasnila njeno nedolžnost. Dokumentacija potrjuje zapisano in je razvidna v sodnih spisih. Iz postopka je jasno, da sojenje ni bilo pravično. Pripisuje se mu kot kazen plačilo zneska, neka solidarnost in ne kot resnično nastali dolg do tožeče stranke. Predlaga zavrnitev preuranjene sodbe in vrnitev v novo odločanje.

V pritožbi zoper sklep drugotožena stranka poudarja, da je v odpovednem roku iz naslova delovnega razmerja. Odpovedni rok oziroma delo se mu zaključi 30.6.2010 oziroma nekaj dni ali tednov pozneje zaradi predaje poslov. Po tem roku bo prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, Poslovna enota K. in C. z. s. d., Poslovna enota K. in bo kot socialno ogrožena oseba prejemala le socialno pomoč. Je oseba brez premičnega in nepremičnega premoženja. Prosi za preverbo smiselnosti zahtevka plačila sodnih taks, saj je v tožbo le solidarno vpleten.

K pritožbi tožeče stranke Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 17.9.2009 na 3. strani v 2. odstavku navedla, da utesnjuje svoj tožbeni zahtevek v obrestnem delu, tako da zahteva, da ji tožene stranke vrnejo znesek glavnice v višini 11.433,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.740.000,00 SIT od 27.7.2004 do 31.12.2006 (kar predstavlja znesek zakonskih zamudnih obresti v višini 963.189,48 SIT oz. 4.019,32 EUR) ter od zneska 11.433,82 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Ob takšni formulaciji, ki jo je sodišče prve stopnje povsem pravilno povzelo v razlogih sodbe, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka ponovila tožbeni zahtevek, da naj se ji vrne že pravnomočno prisojeni znesek glavnice v višini 11.433,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2004 dalje. Res je tožeča stranka tudi utesnila svoj tožbeni zahtevek, vendar le glede zamudnih obresti, ne pa tudi glede omenjene glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijana ugotovitev o že pravnomočno razsojeni zadevi (res iudicata) je torej pravilna. Tako nista izkazani v pritožbi navedeni procesni kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena (očitana nerazumljivost razlogov in njihova nejasnost oziroma medsebojno nasprotje) kot seveda tudi ne vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (vsebinsko uveljavljen očitek o nepravilni presoji, da gre za pravnomočno razsojeno zadevo).

Po povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

K pritožbo prvotožene stranke K pritožbi zoper sodbo Pritožba delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb prvotožene stranke izhaja, da se njeni pritožbeni očitki nanašajo na vprašanja, ki so bila razrešena že s pravnomočno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o temelju zahtevka oziroma o vtoževani glavnici (glej odločitev in razloge sodbe z dne 4.10.2007, opr. št. I P 841/2004). V tem novem pravdnem postopku pa je moralo sodišče prve stopnje odločiti le še o vprašanju – kdaj so zamudne obresti pričele teči. Zato je pritožba prvotožene stranke v delu, kolikor izpodbija stroškovno odločitev, ki je posledica po eni strani že pravnomočne odločitve o glavničnem delu tožbenega zahtevka in po drugi strani še o kapitaliziranih zamudnih obrestih, neutemeljena. Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbo, kolikor se z njo izpodbija 4. točka izreka sodbe, zavrniti in potrditi ta del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Kolikor pa prvotožena stranka izpodbija tudi 3. točko izreka prvostopne sodbe (odločitev o zavrženju tožbe), pa je treba pojasniti, da za izpodbijanje tega dela sodbe nima pravnega interesa. V tem delu je namreč uspela, saj je bila tožba zavržena. Zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavreči (1. in 4. odstavek 343. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog prvotožene za plačilo sodnih taks in za odlog plačila sodnih taks za pritožbo zavrglo in sicer zato, ker je zamudila rok za vlogo za oprostitev ali odlog plačila sodne takse, ki ji je bila s plačilnim nalogom odmerjena. Teh razlogov v pritožbi ne izpodbija, sklicuje se na to, da se bo morala prijaviti na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Ta okoliščina pa je upoštevaje, da ni pravočasno predlagala oprostitve oziroma odloga plačila sodnih taks za pritožbo, pravno irelevantna. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).