Jedro

Ko gre za izterjavo obratovalnih stroškov oz. skupnih stroškov, v pravdi upravnik ni aktivno legitimiran, razen v primeru, ko lastniki v pogodbo z upravnikom vključijo podrobnejše določbe o izterjavi obratovalnih stroškov. Zato bi pogodba lahko vsebovala tudi prenos materialnopravnih upravičenj lastnikov na upravnika, da bi nanj prešla tudi aktivna legitimacija v sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 26.10.2001 ostane v veljavi tudi v 1. točki izreka za glavnico 116.582,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 11.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje izvršilnega sklepa do plačila; v 2. točki izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 92.400,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka po pooblaščencu, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov, ki narekujejo odločitev sodišča, vsebovano v izreku. Sodišče je že v uvodu naredilo napako, saj ni pravilno označilo tožene stranke, čeprav iz izvršilnega predloga izhaja, da gre za odvetnika, kar pomeni, da se sporno razmerje nanaša na opravljanje dejavnosti tožene stranke, ne pa na osebno sfero tožene stranke kot fizične osebe, obeh okoliščin ni mogoče enačiti, saj toženec kot fizična oseba poslovnega prostora ne uporablja, njegova dejavnost pa je podvržena številnim predpisom. Nadalje zatrjuje, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče odločilo tako, kot je, saj ni nikakršne konkretizacije razlogov. Sodišče predvsem navaja, da meni tako kot meni, ne navaja pa nobenih določb procesnega oz. materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno. Tožeča stranka do konca glavne obravnave ni predložila nobenega računa, na podlagi katerega je vtoževala svojo terjatev (ali pa ti niso bili dostavljeni toženi stranki), sodišče je odločalo le na podlagi spornega izpisa terjatev, čeprav le-ta ne more predstavljati temelja za ugoditev zahtevku, ker ne vsebuje vseh potrebnih elementov za vključitev (na primer višine zapadlosti podatka, o izstavitvi računa ipd.), tožena stranka pa je zahtevku ugovarjala tako po temelju kot po višini. Zaradi nespecificirane terjatve bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, zakaj ne bi mogla tožena stranka v tem postopku ugovarjati višini vtoževane terjatve, saj je tožeča stranka zaračunala storitve, ki jih ni opravila, ali pa jih je zaračunala v previsokem znesku. Noben predpis ne določa, da mora prejemnik računa plačati račun v višini, kot jo je obračunal izdajatelj, sploh pa ne more biti tako v tem primeru, ko je toženec že pred sodnim postopkom ugovarjal iz povsem konkretnih razlogov. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe statuta, saj iz njegovih določb ne izhaja nobena pravica odbora lastnikov, da kakorkoli vstopa v obligacijska razmerja ali izvršuje dejanja, na podlagi katerih bi nastale obveznosti za etažne lastnike, še manj pa za najemnike poslovnih prostorov. V zvezi z upravljanjem lahko odbor lastnikov le organizira in vodi dela glede upravljanja in to le v skladu s smernicami skupščine, kot to določa 11. čl. statuta, ki poleg navedenega tudi določa, da lastnike navzven zastopa predsednik v okviru naštetih pristojnosti. Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da predsednik odbora ni imel nikakršnega pooblastila za sklenitev sporne pogodbe o upravljanju ter da je bil za samo upravljanje izključno pristojen le isti odbor. Tožeča stranka je uveljavljala terjatve, ki naj bi zapadle v plačilo v času od 18.5.2000 do 15.9.2001, torej v času, ko je veljal še prejšnji Stanovanjski zakon (SZ). Tega predpisa za konkretno razmerje ni mogoče uporabiti, ker je urejal le upravljanje v večstanovanjskih hišah, ni pa veljal za poslovne stavbe kot je PTC Z., ki nima niti enega stanovanja in v katerem je tožena stranka le najemnik, ne pa tudi lastnik poslovnega prostora. Sploh pa iz same pogodbe (4. čl.) tudi izhaja, da bo upravnik svoje storitve in druge stroške (po delilniku) zaračunal lastnikom, kar dokazuje, da tožeča stranka ni bila v nikakršnem obligacijskem odnosu do tožene stranke in da zato nima aktivne legitimacije za pravdo. Poleg tega še opozarja na razlago VS RS določb SZ o upravljanju v zvezi z aktivno in pasivno procesno legitimacijo upravnikov, po kateri je položaj upravnika večstanovanjske hiše v SZ opredeljen le kot položaj zastopnika. Zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu izterjevati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja, pri čemer pa po 29. čl. SZ upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih, ki jih opredeljuje SZ ter da je upravnik v pravnem razmerju le z lastniki stanovanj, ki jih v razmerju s tretjimi (torej tudi z najemniki) lahko zastopa, v svojem imenu pa proti njim ne more uveljavljati terjatev, ki jih imajo proti njim lastniki stanovanj; tako lahko nastopi samo, če lastniki nanj s pogodbo prenesejo kakšna svoja materialnopravna upravičenja (pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS dne 18.12.2001, objavljeno v Pravnih mnenjih II/2001, stran 15). Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ter toženi stranki povrnejo stroški postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Po njenem mnenju so navedbe tožene stranke o nepravilni navedbi tožene stranke v sodbi nepomembne in neutemeljene, saj za toženo stranko v postopku ni bilo nikoli sporno, da postopek teče zoper odvetnika R.J.. Tožeča stranka je že k izvršilnemu predlogu priložila račune, iz katerih je bila razvidna obveznost tožene stranke. Poudarja, da ni tožena stranka nikoli zatrjevala, da spornih računov ni prejela, saj je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 6.12.2001 priložila dopis, s katerim je zavrnila vse račune, na katere se je nanašal izvršilni predlog. Pa tudi, če bi bile te navedbe resnične, navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku ni upoštevno. Tožeča stranka je v teku postopka poudarila, da je toženo stranko vseskozi imela za lastnika poslovnega prostora, čemur tožena stranka ni nikoli nasprotovala, o nelastništvu navedenega prostora je bila tožeča stranka seznanjena šele, ko je prejela prvo pripravljalno vlogo tožene stranke. Račune, ki jih je tožena stranka zavračala, je ta zavračala kot lastnik. Tožeča stranka je svojo obveznost pridobiti čim več podatkov o uporabnikih oz. lastnikih stanovanj izpolnila s tem, da je upravnikom dostavila v podpis in izpolnitev anketni list, iz katerega bi izhajal status posameznega uporabnika poslovnega prostora. Tudi to obvestilo je tožena stranka izpolnila kot lastnik, ne kot najemnik poslovnega prostora. Tožeča stranka navaja, da priznavanje ali nepriznavanje odbora lastnikov ni pomembno, ker je odbor lastnikov eden izmed organov, izvoljen s strani skupščine, katero sestavljajo lastniki poslovnih prostorov. Večina lastnikov poslovnih prostorov v PTC Z. se je odločila, da pooblasti odbor lastnikov, ki ureja odnose z upravnikom poslovne stavbe. Tožeča stranka je svoje obveznosti do uporabnikov poslovnih prostorov dosledno izvrševala, tožena stranka pa ni nikoli sprožila nobenega postopka, če ni želela plačevati sorazmernega dela stroškov, ampak je enostransko sprejela odločitev, da izstavljenih računov ne bo plačala, čeprav je vse storitve v skupnih prostorih (vodo, elektriko, čiščenje) dejansko uporabljala. Na koncu tožeča stranka opozarja na določila ZPP o postopku v sporu majhne vrednosti, v katerem se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbene navedbe o nepravilni označbi tožene stranke v uvodu sodbe, ker je ta odvetnik in bi moral biti kot tak v uvodu opredeljen, ker se sporno razmerje nanaša na opravljanje njegove (odvetniške) dejavnosti, niso utemeljene, saj je tožena stranka, ki je odvetnik, fizična oseba, v sodbi navedena z imenom in priimkom, zato ni dvoma o pravilnosti označbe tožene stranke, poleg tega pa označba tožene stranke, ne da bi bila zraven navedba odvetnik, na pravilnost izpodbijane sodbe ne more vplivati. Prav tako na pravilnost sodbe ne vpliva zgolj odsotnost navedbe materialnega oz. procesnega zakona. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, saj teče pravdni postopek zaradi izterjave 116.582,50 SIT, v katerem se v skladu z določbo 1. odst. 458. čl. ZPP smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovljeno dejansko stanje, v tem postopku niso upoštevne. Med tovrstne navedbe v obravnavani zadevi spadajo pritožbene navedbe, da tožena stranka računov za obratovalne stroške ni prejela (čeprav že iz ugovornih navedb izhaja, da jih je prejela in deloma celo poravnala), prav tako gre za navedbe (in to pavšalne) dejanske narave v zvezi z ugovorom višini terjatve. Tudi pritožbene navedbe, da gre za poslovni objekt, v katerem ni nobenega stanovanja, se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa (kot rečeno) ni dovoljeno. Z navedbami, da je tožena stranka le najemnik, ne pa tudi lastnik poslovnega prostora, spričo česar naj ne bi bila v obligacijskem razmerju s tožečo stranko, pa tožena stranka ne more uspeti, saj tožena stranka ni nikoli zavračala računov iz razloga, ker ne bi bila lastnica poslovnega prostora, tega ni navedla niti v vprašalniku o statusu posameznega uporabnika poslovnega prostora (priloga A5 spisa), ki ga je tožeča stranka poslala vsem uporabnikom v izpolnitev in v katerem je bilo izrecno navedeno, naj v primeru najema poslovnega prostora uporabnik vpiše naziv lastnika z vsemi pripadajočimi podatki, česar pa tožena stranka ni storila, kot pravilno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Ni tudi mogoče slediti pritožbenim navedbam o spornosti pogodbe o opravljanju storitev upravljanja PTC Z., saj je bila sklenjena ne le v skladu z določbami statuta, na katerega se sklicuje tudi pritožba, ampak tudi na podlagi pogodbe o medsebojnih razmerjih PTC Z. ter tudi sklepa odbora lastnikov o izbiri upravnika, odbor lastnikov pa zastopa njegov predsednik, kot izhaja iz 11. čl. statuta. Pritožba pa opozarja tudi na pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 18.12.2001 in objavljeno v Pravnih mnenjih II/2001 (stran 15), iz katerega je mogoče povzeti, kdaj pridobi upravnik aktivno legitimacijo, da sam kot stranka, torej v lastnem imenu izterja obratovalne stroške in stroške posameznega stanovanja od posameznega lastnika. Iz navedb same tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 4.2.2005) izhaja, da se "vsi sporni stroški nanašajo na vzdrževanje skupnih delov in prostorov v sorazmerju z etažno lastnino tožene stranke" in torej ne gre za stroške upravljanja v ožjem smislu, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam, le v tem primeru bi šlo namreč za njegovo lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov in bi bila podana njegova aktivna legitimacija v sporu. Ko pa gre za izterjavo obratovalnih stroškov oz. skupnih stroškov (čiščenje, elektrika, zavarovanje in drugo), v pravdi upravnik ni aktivno legitimiran, razen v primeru, ko lastniki v pogodbo z upravnikom vključijo podrobnejše določbe, v obravnavem primeru, o izterjavi obratovalnih stroškov. Zato bi obravnavana pogodba lahko vsebovala tudi prenos materialnopravnih upravičenj lastnikov na upravnika, da bi nanj prešla tudi aktivna legitimacija v sporu. Ali je v obravnavanem primeru bil podan pogodbeni prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na upravnika, da je torej podana njegova aktivna legitimacija v sporu, pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, čeprav je na to vprašanje tožena stranka opozorila že v postopku na prvi stopnji, zato (ponovljenih) pritožbenih navedb v tej smeri ni mogoče preizkusiti, niti nanje odgovoriti. To pa predstavlja bistveno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, posledično tudi v stroškovni odločitvi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zaradi odprave navedene pomanjkljivosti (354. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP).