Jedro

Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa mu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da obstaja precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in o tem, kar izhaja iz vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah. Vendar ne more biti uspešna, saj v utemeljitev ponuja zgolj grajo dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano, čeprav tekom postopka ni razpolagalo s fotografijami poškodb na obdolženčevih rokah. S takšno kritiko zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je v pritožbenem postopku predmet samostojnega preizkusa, ne pa t.i. protispisnost, ki je podana le, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva, česar zagovornica sploh ne zatrjuje.

5.Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zagovornica utemeljuje z očitkom, da dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje, saj oškodovancu povzročene poškodbe (odrgnina pod levim očesom in udarnina nad desnim ušesom) ne dosegajo kriterija za lahko telesno poškodbo po prvem odstavku 122. člena KZ-1, prav tako pa opis, da je zdravje oškodovanca začasno zmerno okvarjeno in njegova delovna zmožnost začasno zmerno zmanjšana, ne predstavlja zakonskega znaka navedenega kaznivega dejanja.

6.Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe. Ker je opis kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja treba razumeti skupaj z razlogi, ki jih sodišče ponudi v obrazložitvi sodbe, je nadalje ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke, B. B., dr. med., na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je bil skupni učinek opisanih poškodb tak, da je bilo zaradi tega oškodovančevo zdravje začasno okvarjeno in njegova delovna zmožnost začasno zmanjšana (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Okoliščina, da je sodni izvedenec intenziteto navedenih prepovedanih posledic opredelil kot zmerno, pa na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ne vpliva. Pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe pod zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe je vselej pridržana razpravljajočemu sodniku oziroma senatu ter je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe in o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera. Vse navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in zaključilo, da ustreza obravnavanemu kaznivemu dejanju.

7.Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

8.Bistvo pritožbe je v očitku sodišču prve stopnje, da je nekritično poklonilo vero oškodovancu, čeprav zaslišane priče njegove izpovedbe niso določno potrdile ter so podajale le svoje videnje dogodka in domneve o tem, kaj naj bi se kritičnega dne dogajalo. Na drugi strani pa je neutemeljeno odklonilo vero obdolžencu, ki je določno in prepričljivo pojasnil dogajanje kritičnega dne. Sodišče prve stopnje je prezrlo zlasti, da zaslišane priče, ki so videle prerivanje med oškodovancem in storilcem, slednjega niso želele razkriti in so se izogibale odgovoru, kdo je udaril oškodovanca; le priča C. C. je odkrito spregovoril o dogajanju na prireditvi in druženju z obdolžencem, ki v poškodovanje obdolženca ni bil vpleten.

9.Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je zagovor obdolženca v celoti ovržen z izpovedbo oškodovanca, ki je prepričljivo opisal interakcijo z obdolžencem in pojasnil, kako ga je obdolženec vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, v posledici česar je utrpel poškodbe, kar objektivno potrjuje medicinska dokumentacija in ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke B. B., dr. med.. Oškodovančevo verzijo dogodkov, predvsem dejstvo, da ga je zagotovo udaril in poškodoval ravno obdolženec (in ne D. D., kot je trdil obdolženec), je neobremenjeno potrdil neposredno navzoč E. E., ki z obdolžencem in oškodovancem ne prijateljuje, vendar ju na videz pozna, kakor tudi kot priče zaslišani F. F. ter policisti G. G., H. H. in I. I., katerim je oškodovanec takoj po dogodku povedal, da ga je stoodstotno udaril obdolženec in da ga prepozna iz prodajalne s hitro hrano. Vsi navedeni dokazi izpovedbo oškodovanca v odločilnih segmentih potrjujejo, zato ni mogoče pritrditi posplošenim trditvam zagovornice o neverodostojnosti oškodovanca, pri katerem sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni našlo razlogov, da bi si dogodek izmislil. V pritožbi izpostavljena neodločilna okoliščina, da je oškodovanec izpovedal, da je imel obdolženec oblečeno belo majico, čeprav je bila obdolžencu kasneje zasežena črna majica, zato na sprejeto dokazno oceno v izpodbijani sodbi ne vpliva. Sploh, ker je za razliko od oškodovanca, ki je bil v svoji izpovedbi ves čas konsistenten, obdolženec svoj zagovor spreminjal in prilagajal, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovornica navedenim zaključkom sodišča prve stopnje nasprotuje zgolj na načelni ravni, s tem pa v nasprotno ne more prepričati. Ob tem je namreč nadalje ugotoviti, da so obdolženčevo različico dogodkov - da naj bi oškodovanca udaril D. D. in da naj bi pri dogodku posredovali varnostniki - dodatno ovrgli še kot priče zaslišani D. D. in J. J. ter varnostniki družbe X d.o.o., ki je bila obravnavanega dne v gostinskem lokalu zadolžena za naloge varovanja. Navedeni dokazi z izpovedbo oškodovanca tvorijo zaključeno dokazno oceno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da priče niso želele razkriti prave identitete storilca, za kar zagovornica niti ne ponudi konkretnejše obrazložitve oziroma razlogov za to. Kot neutemeljeno pa se v tej zvezi izkaže pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče C. C., kateri sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj je slednji (razen identitete storilca) glede dogodka izpovedal povsem drugače kot obdolženec, kot to podrobno in tehtno izhaja iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, katero zagovornica očitno prezre.

10.Brez podlage je tudi pritožbena graja dokazne ocene poročila o preiskavi kontaktnih mikrosledi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 13. 9. 2022. Četudi iz slednjega izhaja, da rezultati opravljene preiskave ne kažejo na stik obdolženčevih in oškodovančevih oblačil, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo nadaljnje pojasnilo iz omenjenega poročila, in sicer, da takšen negativni rezultat omenjene preiskave ne pomeni nujno, da do stika dejansko ni prišlo, temveč le, da ga na tej podlagi ni bilo mogoče potrditi oziroma dokazati. Pritožbeno sodišče, upoštevaje vrsto vseh drugih že navedenih dokazov, ki so po kvaliteti in kvantiteti takšni, da napolnjujejo dokazni standard gotovosti in zadoščajo za obsodbo, pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zgolj zato obdolženčeve krivde za kaznivo dejanje ni mogoče izključiti. Zagovornica pa nadalje ne more uspeti s problematiziranjem okoliščine, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo s fotografijami obdolženčevih rok, saj sta kot priči zaslišana policista G. G. in K. K. skladno izpovedala, da obdolženčevih rok sploh nista fotografirala, kot je to trdil obdolženec, zato je v celoti pritrditi zaključkom sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11.Neutemeljeno zagovornica skuša vzbuditi dvom še v okoliščino, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku dne 11. 9. 2021 utrpel tudi zlom nosu, pri čemer se sklicuje na ambulantni karton UKC z dne 15. 9. 2021. V zvezi slednjim je namreč sodni izvedenec izrecno pojasnil, da je bil ob tem pregledu nepravilno zapisan datum poškodbe, to je 14. 9 2021, razumljivo pa je obrazložil tudi pomen zapisa "ob današnjem pregledu znakov za zlom nosnih kosti klinično ne ugotavljamo". Po njegovih pojasnilih beseda klinično pomeni zgolj zunanji videz, pri čemer je povsem možno, da nos pri prvem pregledu in kontrolnem pregledu dne 15. 9. 2021 ni bil deformiran, vendar je očitno, da pri tem pregledu niso bile pregledane CT slike. Nos je torej lahko bil klinično stabilen, nedvomno pa je bil že dne 11. 9. 2021 s CT slikami ugotovljen zlom nosu oziroma več nosnih kosti z manjšimi premiki. Takšne ugotovitve sodnega izvedenca so skladne s preostalo medicinsko dokumentacijo za oškodovanca, iz katere jasno izhaja, da je oškodovanec dne 11. 9. 2021 utrpel zlom nosu, zato so drugačne pritožbene navedbe zagovornice neutemeljene.

12.Odločbo o kazenski sankciji zagovornica graja z navedbami, da je v okviru pogojne obsodbe določena zaporna kazen glede na vrsto in težo kaznivega dejanja previsoka ter da je sodišče prve stopnje premalo težo dalo olajševalnim okoliščinam, zlasti okoliščini, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja mlajši polnoletnik in je bila pri njem prisotna identifikacijska kriza. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter vse ostale pomembne okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Pravilno je izpostavilo obdolženčevo predkaznovanost za drugovrstno kaznivo dejanje ter mu ob odsotnosti ugotovljenih olajševalnih okoliščin, upoštevaje tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter obdolženčeve osebne in premoženjske razmere utemeljeno izreklo (le) pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave, v okviru katere mu je določilo ustrezno dolgo kazen zapora in najkrajšo možno preizkusno dobo. Čeprav drži, da je obdolženec mlada oseba, saj je bil ob izreku izpodbijane sodbe star le dobrih 22 let, pa to vendarle ne pomeni, da je t.i. mlajši polnoletnik v smislu 94. člena KZ, kajti očitano kaznivo dejanje je storil kot polnoleten, v času sojenja pa je tudi že dopolnil enaindvajset let, zato obdolženčeva mladost nima posebno velike teže in glede na preostale ugotovljene okoliščine ne vpliva na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

13.Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o njeni pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1M. Šošić, Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018, str. 414; sodbe VS RS I Ips 10524/2020 z dne 25. 5. 2023, I Ips 21217/2016 z dne 24. 3. 2022, I Ips 43147/2017 z dne 3. 6. 2021.

2Teorija je zavzela stališče, da prelom nosnih kosti brez premika pomeni lahko telesno poškodbo, s premikom pa celo hudo telesno poškodbo, ker je moteno dihanje skozi nos (M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, 2017, str. 149). Slednje je sodni izvedenec ugotovil tudi v predmetni zadevi, vendar skladno s 385. členom v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe tosmerno ni podrobneje preizkusilo.