Jedro

Predmet spora je neplačani del zavarovalne premije, odgovor na vprašanje, kdo je vtoževano terjatev dolžan plačati, pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi, saj iz nje izhaja, kdo je v danem primeru zavarovalec (prvi odstavek 936. člena OZ), tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožena stranka in družba A. d. o. o. kasneje sklenili pogodbo o prevzemu dolga, v katero bi privolila tožeča stranka (prvi odstavek 427. člen OZ) oziroma da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. sklenili pogodbo, s katero bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno terjatev do tožene stranke (432. člen OZ).

Če toženka ni imela namena, da T. P. pooblasti, da zavarovanje sklene v imenu in za račun toženke, bi - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - pooblastilo morala oblikovati drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 67280/2017 z dne 28. 7. 2017 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (1. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati njene nadaljnje pravdne stroške v višini 26,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da odredi postopek, ki bo zagotovil izdajo pravične sodbe. Glede stroškov postopka je predlagala, da se naložijo stranki, ki v ponovljenem postopku ne bo uspela.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavanem primeru sicer res gre za postopek v sporu majhne vrednosti, da pa to ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje spor v vsebinskem smislu smelo obravnavati poenostavljeno in ga preprosto ugodno rešiti za močnejšo (tj. tožečo) stranko. Prvostopenjsko sodišče je namreč v nasprotju z navedbami iz pritožbe pravdni stranki obravnavalo enakovredno - v celoti je upoštevalo trditveno podlago tako tožeče kot tudi tožene stranke, v dokaznem postopku izvedlo vse (z obeh strani) predlagane dokaze, celovito, izčrpno in notranje skladno pa je pojasnilo tudi razloge za svojo odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča je materialno pravo uporabilo pravilno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je temelj obveznosti tožene stranke v sklenjeni pogodbi za avtomobilsko zavarovanje po polici VO44401605906 z dne 19. 5. 2016. V tej je namreč tožena stranka navedena kot zavarovalec in zavarovanec (v pogodbi je tudi določeno, da je račun za plačilo premije njen sestavni del). To pogodbo je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno razmejilo od najemne pogodbe, ko je pojasnilo, da slednja na vtoževano terjatev ne vpliva. Z najemno pogodbo je bilo urejeno pogodbeno razmerje med toženo stranko kot najemodajalko in družbo A. d. o. o. (kot najemnico vozila), ki ni predmet tega spora, zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi ni pravno relevantno, kdo je bil v tej pogodbi naveden kot plačnik. Predmet spora je neplačani del zavarovalne premije, odgovor na vprašanje, kdo je vtoževano terjatev dolžan plačati, pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi, saj iz nje izhaja, kdo je v danem primeru zavarovalec (prvi odstavek 936. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožena stranka in družba A. d. o. o. kasneje sklenili pogodbo o prevzemu dolga, v katero bi privolila tožeča stranka (prvi odstavek 427. člen OZ) oziroma da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. sklenili pogodbo, s katero bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno terjatev do tožene stranke (432. člen OZ). Pritožbena navedba, da bi tožnica morala vedeti, da je pravilno terjati najemnico vozila in da tudi sodišče prve stopnje navaja, da bi morala biti pogodba sklenjena z najemnikom vozila, je torej neutemeljena pritožbena navedba.

8. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila najemnica vozila z najemno pogodbo pooblaščena za registracijo vozila in v tem okviru tudi za sklenitev obveznega zavarovanja ter plačilo vseh stroškov oziroma da je zmotno dobesedno tolmačenje pooblastila, ki je bilo zgolj dokument praktične narave za samo izvedbo registracije.

9. Podlago vtoževane terjatve, kot že obrazloženo, predstavlja zavarovalna pogodba. Ta pogodba pa je bila sklenjena po zastopniku (69. člen OZ). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in to je pritožbeno neizpodbojno), da je tožena stranka T. P. (zastopnika družbe A. d. o. o.) pooblastila, da zavarovanje sklene v imenu toženke. Zavarovalna pogodba, ki jo je sklenil zastopnik v imenu zastopanega (tj. tožene stranke), tako zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prim. prvi odstavek 70. člena OZ). Ne glede na določbo IV. člena v najemni pogodbi, je torej tožena stranka tista, ki je v razmerju do tožeče stranke zavezana k plačilu premije. Obstoj in obseg pooblastila nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga (drugi odstavek 74. člena OZ). V razmerju do tretjega (v tem primeru tožeče stranke) je pooblaščenčevo upravičenje za zastopanje postalo razpoznavno na podlagi pooblastila z dne 19. 5. 2016 (A 9), ne pa na podlagi najemne pogodbe, kot to zmotno meni pritožnica1. Če toženka torej ni imela namena, da T. P. pooblasti, da zavarovanje sklene v imenu in za račun toženke, bi torej - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - pooblastilo morala oblikovati drugače. Dolžna skrbnost ji namreč nalaga, da je pri oblikovanju volje, ki ustvarja pravne posledice, še posebej pazljiva.

10. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke so torej neutemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

1 Na podlagi določila v najemni pogodbi pa bo tožena stranka od najemnice načeloma lahko zahtevala, da ji povrne stroške zavarovanja.