Jedro

Dokazno breme pri ugotavljanju močnejše pravice je na stranki, ki to pravico zatrjuje. Če tožeča stranka dokaže pridobitev lastninske pravice na podlagi določenega pravnega temelja, nasprotna stranka še vedno lahko zatrjuje in dokaže, da je lastninska pravica pozneje prešla nanjo. Če ji to uspe dokazati, potem tožeča stranka močnejše pravice v pravdi ni dokazala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnika istega zahodnega dela parcele št. 222 k.o. ...., ki je v sklepu sodišča N 54/91 z dne 1.4.1993 na vzhodni strani, izhajajoč iz skrajne južne točke s črko A, od koder poteka v smeri sever do točke B, C, Č, D, E, F in G, kjer zavije v smer zahod do točke H, od koder zavije v smeri jug do točke I in J, priloženega zarisa do točke A, da postane po pravnomočnosti sodbe v tej zadevi sklep o določilu meje opr. št. N 54/91 z dne 1.4.1993 brez učinka, in da sta toženca dolžna opustiti vsako uporabo in vsak poseg v tisti zahodni del parcele št. 222 k.o. ...., ki je zgoraj označen. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 270.008,00 SIT.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje že v tožbi pod I. točko pojasnilo močnejšo pravico, to je lastninsko pravico. Prvo tožeča stranka je lastninsko pravico na spornem zemljišču pridobila na podlagi izročilne pogodbe z dne 17.11.1946, drugi tožnik pa na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. D 316/96 z dne 28.9.1988. Tožeča stranka je ves čas od leta 1946 dalje do 24.12.1988 lastninsko pravico na tem zemljišču tudi izvrševala, kar je več kot 40 let in je torej tožeča stranka lastninsko pravico pridobila tudi po samem zakonu, v smislu določila 20. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) na podlagi priposestvovanja. Tožena stranka v tem postopku nasprotnega ni dokazala. Tožena stranka posegom tožeče stranke na spornem zemljišču nikdar ni nasprotovala, vse do leta 1988, lastninsko pravico tožeče stranke pa dokazuje tudi oprostilna kazenska sodba Ks 292/56. Po slednji kazenski sodbi je namreč pravni prednik drugega tožnika bil oproščen obtožbe, saj je prekopal svojo pot. V zapisniku z dne 9.1.1952 se ne omenja sporna parcela, pač pa parcela št. 233. Tožeča stranka meni, da je v postopku dokazala močnejšo pravico, to je lastninsko pravico na spornem zemljišču. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in potrjuje pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pritožba je utemeljena.

Slediti je pritožbeni trditvi o zatrjevanju in opredelitvi močnejše pravice, na podlagi katere naj bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču. Tožeča stranka je že v tožbi (gl. I. točko tožbe) navedla, kot zakonsko podlago za pridobitev lastninske pravice izročilno pogodbo z dne 17.11.1946 (za prvo tožnico) in sklep o dedovanju št. D 316/86 z dne 28.9.1998 (za drugega tožnika), pri čemer je bil pravni prednik slednjega njegov oče (gl. IV. točko tožbe). Nadalje pa je svojo močnejšo pravico, očitno torej podrejeno, smiselno oprlo na priposestvovanje, prav tako že v tožbi (gl. IV. točko tožbe), ko zatrjuje njeno preko štiridesetletno nemoteno, zakonito in dobroverno posest tega zemljišča, pri čemer navaja tudi način izvrševanja posesti. Enaka zatrjevanja, kot jih je zaslediti v tožbi, izhajajo tudi iz izpovedb tožnikov. Torej je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne zatrjuje, na podlagi katerega pravnega posla bi lastninsko pravico pridobilo, protispisen. Res je, da je dokazno breme na ugotavljanju zatrjevane močnejše pravice na tožeči stranki in tožeča stranka je v ta namen tudi ponudila dokaz, to je zaslišanje strank, podatke iz zemljiške knjige in nepravdni spis opr. št. N 54/91 (listinska dokaza sta v prilogah spisa).

Pritožbeno sodišče nadalje ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da je potrebno v pravdi na podlagi močnejše pravice izhajati iz stanja, ki je nastalo s pravnomočno določitvijo meje v nepravdnem postopku, če je pri tem mišljeno, da mora pravna podlaga za močnejšo pravico nastati po določitvi meje v nepravdnem postopku. V nepravdnem postopku se je določila meja, ker je med strankama glede nje očitno spor, na podlagi zadnje mirne posesti, ker ni bilo pogojev za določitev meje po močnejši pravici. Nepravdno sodišče je uredilo mejo za vnaprej, medtem ko je do ureditve meje veljala meja, zarisana v katastru. Ker se tožeča stranka s tako določeno mejo ni strinjala, je njeno določitev zahtevala skladno s 137. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v tem pravdnem postopku z uveljavljanjem močnejše pravice. Pravdno sodišče mora v takem postopku presojati in ugotavljati lastništvo na spornem zemljišču, izhajajoč iz stanja pred ureditvijo meje v nepravdnem postopku.

Tožeča stranka je zato s tožbo pravilno uveljavljala svojo močnejšo pravico na spornem zemljišču, ko je v skladu z njenim dokaznim bremenom navajala dejstva o pridobitvi lastninske pravice, svoje močnejše pravice, in za te svoje trditve ponudila dokaze. Če se v postopku ugotovi, da je takšno zatrjevano močnejšo pravico izkazala, je potem na strani nasprotne stranke, da jo ovrže. To lahko stori bodisi tako, da z nasprotnimi dokazi ovrže trditve tožeče stranke, da je lahko na podlagi zatrjevanega pravnega posla oziroma sodne odločbe sploh pridobila lastninsko pravico, bodisi tako, da dokaže, da je ona pozneje na podlagi določenega pravnega temelja pridobila lastninsko pravico, naprimer s priposestvovanjem.

Sodišče prve stopnje je z zgoraj navedenim kršilo določbe postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebin listin in zapisnikov o izpovedbah, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Ob ponovnem sojenju naj prvo sodišče upošteva v tej odločbi navedene pomisleke pritožbenega sodišča, po potrebi dodatno razjasni zatrjevana dejstva in nato na novo odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP in je odločanje o njih pridržano za končno odločbo.