Jedro

Materialno pravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom.

Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odsotnost slehernega razlikovalnega učinka, absolutni razlog za zavrnitev registracije znamke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožene stranke so dolžne v roku 15 dni prenehati uporabljati znak, besedo in ime "ROCK" pri opravljanju svoje dejavnosti oddajanja radijskih programov, ker uporaba te beseda predstavlja kršitev blagovnih znamk stranke R., d. o. o, ki so registrirane pri Uradu za industrijsko lastnino RS pod reg. številko 201471283 z dne 11. 6. 2015, reg. številko 201570147 z dne 3. 9. 2015, reg. številko 201670341 z dne 15. 12. 2016 in reg. številko 201670342 z dne 15. 12. 2016. Tožene stranke so dolžne v roku 15 dni to sodbo na lastne stroške objaviti v časopisih Delo in Dnevnik.

Tožene stranke so dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških dalje do plačila" (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženim strankam pravdne stroške 2.288,48 EUR, v 15-ih dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Tožeča stranka zahteva prepoved uporabe znaka in imena "ROCK" pri opravljanju dejavnosti oddajanja radijskih programov toženih strank. Po njeni oceni uporaba tega znaka in imena predstavlja kršitev njenih blagovnih znamk, registriranih pred Uradom za intelektualno lastnino (URSIL) pod registrskimi številkami 201471283, 201570147, 201670341, 201670342. Tožeča stranka je registrirala znak (A3, A4), v obliki grafične (figurativne) podobe, njen zahtevek se izrecno glasi na prepoved vsakršne uporabe znaka "ROCK," torej le enega od znakov, vključenih v blagovno znamko, ki je registrirana v obliki figurativnega znaka. Na figurativni blagovni/storitveni znamki, registrirani pod številko: 201570147 se nahaja lik padajočega črnega kamenja na beli podlagi. Ta lik očitno predstavlja črno balvansko steno. Na skrajnem spodnjem robu te stene se nahajajo majhne bele črke "radio", izven stene v liniji padanja kamenja, pa se nahaja beseda "ROCK", pri čemer sta prvi dve črki oblikovani tako, da spominjata na kamenje (natis v šesti točki razlogov izpodbijane sodbe). Blagovna/storitvena znamka tožeče stranke, ki je registrirana pod številko 201471283 pa predstavlja belo grafiko na črni podlagi. Sestavni del te grafike je nepravilna elipsa bele barve na črni podlagi. Znotraj elipse pa se nahaja bel napis "Rock", pod njimi pa bela beseda "RADIO", napisana z velikimi tiskanimi črkami, ki pa so manjše od besede "rock". Izgled skeniranega znaka registrirana blagovne znamke je glede registrske številke 201570147 radio ROCK, glede druge 201471283 Rock RADIO (primerjaj k točki 6 obrazložitve, stran 5). Obe blagovni znamki sta registrirani tudi za oddajanje radijskih programov.

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da na splošni besedi Rock, če je iztrgana iz celotnega konteksta blagovne znamke tožeče stranke, tožeča stranka ne more imeti monopola v smislu prvega odstavka 47. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Ker beseda ROCK predstavlja le enega od elementov blagovne/storitvene znamke tožeče stranke, stališču, iz katerega izhaja, da navedeni registrirani znamki hkrati varujeta tudi besedo Rock, ni mogoče slediti. Kombinacija besednih zvez Rock RADIO oziroma RADIO Rock, na trgu radijskih postaj, ne moreta ustvariti nobenega razlikovalnega učinka v smislu nakazovanja na izvor oziroma ponudbo tovrstnega blaga na trgu.

Odsotnost slehernega razlikovalnega učinka, pa predstavlja absolutni razlog za zavrnitev znamke (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Registrirna znamka brez razlikovalnega učinka pa je nična (114. člen ZIL-1). Če potrošniki ne zaznajo znamke domnevnega kršitelja kot znaka, ki označuje izvor blaga ali storitev, ni nobenega razloga za obstoj zmede in imetnik znamke kljub svojim izključnim pravicam ne more preprečiti dejanj tretjih oseb v gospodarskem prometu, pod pogojem, da so ta dejanja storjena v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (48. člen ZIL-1). Ker uporaba besede oziroma znaka Rock/ROCK na trgu radijskih postaj ne more ustvariti nobenega razlikovalnega učinka v smislu nakazovanja na izvor oziroma ponudbo do tovrstnega blaga na trgu, ne more prihajati do zmede na trgu.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je smiselno uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pritožbi poudarila, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je na podlagi akta državnega organa URSIL pridobila pravico do blagovnih znamk in pravice, ki izhajajo iz njih. S tem, ko je pridobila v upravnem postopku pravnomočno odločbo o registraciji znaka kot blagovne znamke v skladu z 42. in 43. členom ZIL-1, sodišče ne more posegati v upravno odločbo URSIL, ki je pristojen za registracijo znamke. Če je URSIL registriralo njene znake kot blagovne znamke, se sodišče ne more sklicevati na točko b prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ki določa, da ni mogoče registrirati znaka, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka.

6. Navedeno pritožbeno stališče je zmotno. Na vprašanje o razmerju med upravno odločbo, ki jo izda URSIL pri registraciji blagovne znamke in sodnim postopkom, v katerem tožeča stranka kot imetnica blagovne znamke uveljavlja vsa svoja upravičenja, je že odgovorilo višje sodišče.1 V navedeni odločbi je bilo zavzeto stališče, da pritožbeno razlogovanje, da je razlikovalni učinek znamke tožeče stranke preveril že URSIL v postopku registracije, s čimer tožeča stranka cilja na izključitev presoje distinktivnosti v predmetnem sporu, preozko. To potrjuje tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU). SEU je pri interpretaciji dometa tistih določil Uredbe sveta (ES) št. 2007/2009 o blagovni znamki skupnosti oziroma Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki so primerljive s 47. členom ZIL-1 zavrnilo stališče, da značilnosti postopka registracije znamk zahtevajo, da če se ta postopek konča z registracijo znamke, ta znamka daje imetniku pravice do uporabe, ki jo je mogoče izpodbijati le v okviru postopka za razglasitev ničnosti pri registrskem organu ali z nasprotno tožbo v postopku zaradi kršitev pravic.2 Materialno pravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so torej dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom.

7. Tožeča stranka je s tem, ko je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da navedeni blagovni znamki predstavljata zaščito za radijsko dejavnost, na kateri se predvaja ROCK glasba v smislu radia, na katerem se predvaja glasba te zvrsti, te ugotovitve sodišča iztrgala iz celote razlogov (primerjaj 8. točko). V tej točki je sodišče pojasnilo, da tožbeni zahtevek tako, kot je oblikovan, od tožene stranke zahteva opustitev vsakršne uporabe dela besedilnega dela figurativne znamke (besede oziroma znaka "ROCK" pri opravljanju dejavnosti oddajanja radijskih programov toženih strank). Sodišče je zaključilo, da blagovna znamka ROCK RADIO oziroma RADIO ROCK predstavlja zaščito za radijsko dejavnost oziroma dejavnost radijske postaje, ki predstavlja rock glasbo. Zato ima takšna kombinacija besed opisni pomen v smislu radia, na katerem se predvaja glasba te zvrsti. Takšna kombinacija besednih zvez na trgu radijskih postaj ne more ustvariti nobenega razlikovalnega učinka v smislu nakazovanja na izvor oziroma ponudbo tovrstnega blaga na trgu.

8. Tožeča stranka je oblikovala tožbeni zahtevek tako, da morajo tožene stranke prenehati uporabljati znak, besedo in ime "ROCK" pri opravljanju svoje dejavnosti oddajanja radijskih programov. Navedene razloge sodišča prve stopnje je treba razumeti v povezavi s trditvijo tožeče stranke, ki je v zadnjem odstavku tožbe (točka I, list. št. 2) navedla, da sta navedeni znamki registrirani za storitve po Mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev iz razredov 35, 38 in 41, med katere direktno sodi tudi oddajanje radijskih programov. Zato povzetki iz točke 1 pritožbe, ki jih poudarja tožeča stranka v II. točki pritožbe in očitek sodišču prve stopnje, da so razlogi protispisni in v nasprotju s trditvami strank tega postopka in očitki o kršitvah postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, niso utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je že v sklepu V Cpg 911/2016 z dne 31. 8. 2016 (red. št. 24), s katerim je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep v postopku zavarovanja z začasno odredbo, ocenilo, da je pomen besede ROCK povsem splošen. Le splošna beseda ROCK, če je ta iztrgana iz celotnega konteksta blagovne znamke tožeče stranke in predstavlja le enega od elementov blagovne/storitvene znamke tožeče stranke, ne more imeti monopola v smislu 47. člena ZIL-1. 10. Tožeča stranka opozarja na drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.3 Njenemu pritožbenemu stališču sodišče druge stopnje ni sledilo. V obeh primerih je šlo za povsem drugačno dejansko stanje. Ni šlo namreč za splošne pojme, ki nimajo razlikovalnega učinka, ampak ravno za obratno situacijo. Sodišča so opravljala primerjavo med razlikovalnimi znamkami in ugotavljala njihovo podobnost. 11. Zmotni so pritožbeni razlogi, da bi lahko tožena stranka uspela le tedaj, če bi vložila v skladu s 114. členom ZIL-1 tožbo na ugotovitev ničnosti znamke zaradi kršitve 42. in 43. člena ZIL-1. Nasprotno od pritožbenega stališča je, kar je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, namreč Višje sodišče v Ljubljani v zadevi V Cpg 479/2017, 31. 8. 2017, opozorilo, da so mogoči materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke.

12. Tudi o povezi imena radia ROCK RADIO in o distinkciji z drugimi radijskimi postajami je sodišče že zavzelo stališče v navedeni sodbi.4 Sploh pa je predmet tožbenega zahtevka v tem sporu le ta, da želi tožeča stranka proti toženim strankam doseči prenehanje uporabe znaka, besede in imena "ROCK". Sodišče prve in druge stopnje sta že pravnomočno zavrnili prepovedni zahtevek v navedenem sporu, ki se je nanašal na kombinacijo besed radio in rock.

13. Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odsotnost slehernega razlikovalnega učinka, absolutni razlog za zavrnitev registracije znamke pod točko b prvega odstavka 43. člena ZIL-1. 14. Kot je bilo že pojasnjeno, znamka tožeče stranke nima niti razlikovalnega učinka. Pravno neodločilnega pomena je sklicevanje tožeče stranke na sloveče znamke in na njihov pravni učinek. Zato na pritožbene razloge, ki se nanašajo na pomen slovečih znamk in njihovo "generičnost" sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker za odločitev v tem pritožbenem postopku niso pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Primerjava z zadevo SEU C 517/99 z dne 4. 10. 1999 (prav: 2001, Mertz & Krell) enako kot velja za že omenjeni zadevi VS III Ips 141/2007 in III Ips 121/2008, v konkretnem primeru ni mogoča. V slednji zadevi je šlo namreč za to, da je sodišče ugotavljalo možno zmedo med proizvodi oziroma storitvami od tistih, ki imajo drugo poreklo. Za takšno dejansko stanje pa v obravnavanem primeru ni šlo.

16. Sodišče druge je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj VSL sodba V Cpg 479/2017, 31. 8. 2017. 2 Primerjaj zadevo Federation Cynologique Internationale C- 561/11 (41. točka obrazložitve in izrek) in Rosa Del Vents Assessoria St. C- 491/14. 3 Sodba VS III Ips 21/2008, 17. 5. 2011 in sodba VS III Ips 141/2007, 7. 9. 2010. 4 V Cpg 479/2017, 31. 8. 2017.