Jedro

Podlago za tožnikovo zaposlitev predstavlja sklep sveta tožene stranke o imenovanju tožnika za direktorja za štiriletni mandat in o tem, da se za enako obdobje z njim sklene delovno razmerje za določen čas in uredi s pogodbo o zaposlitvi. Če pisna pogodba o delovnem razmerju na podlagi tega sklepa ni bila sklenjena, to glede na takratno ureditev ne vpliva na veljavnost navedenega sklepa, da se s tožnikom sklene delovno razmerje za določen čas, to je za čas trajanja mandata.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ugotovilo, da ima tožnik od 25. 10. 2002 dalje s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in razveljavilo sklep sveta tožene stranke z dne 24. 10. 2006 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi poteka časa oziroma poteka štiriletnega mandata. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika na delo in z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto za nedoločen čas, za nazaj pa tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja na podlagi delovnega mesta direktorja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ob ugotovitvah, da je tožnik 25. 10. 2001 nastopil delo pri toženi stranki na podlagi sklepa o izbiri in imenovanju za v.d. direktorja za čas enega leta, ob sklenitvi ustrezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, da je bil 26. 9. 2002 tožnik imenovan za direktorja s 25. 10. 2002 za dobo štirih let ob sočasnem sklepu, da se z njim sklene delovno razmerje za določen čas, to je za čas trajanja mandata, je presodilo, da je bil tožnik tudi od 25. 10. 2002 dalje pri toženi stranki zaposlen za določen čas, čeprav posebna pogodba o zaposlitvi na podlagi tega sklepa ni bila sklenjena. Zato je tožniku delovno razmerje za določen čas s potekom mandata direktorja zakonito prenehalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in se v njej sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, da se ne opredeli do vseh tožnikovih navedb in da zaključek sodišča, da je bila 25. 10. 2002 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas, nasprotuje izrecnim ugotovitvam, da stranki na podlagi sklepa o izbiri z dne 26. 9. 2002 nista sklenili nove pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je že v letu 2002 veljavni Zakon o delovnih razmerjih določal sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kot splošni in obvezni pravni naslov za sklenitev delovnega razmerja. Ker na podlagi sklepa o imenovanju z dne 26. 9. 2002 stranki nove pogodbe o zaposlitvi nista sklenili, je dotedanja pogodba o zaposlitvi za določen čas prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih tožnikovih navedb. Vprašanje značaja tožnikove zaposlitve v času imenovanja za direktorja tožene stranke ni odvisno zgolj od dejanskih ugotovitev, temveč predvsem tudi od materialnopravne presoje.

8. Ob imenovanju tožnika za direktorja tožene stranke veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je v 12. členu res določal, da delavec ne more začeti delati v organizaciji oziroma pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je bila obveznost sklenitve pogodbe o zaposlitvi z delavcem naložena delodajalcu, saj je ZDR/90 med kazenskimi določbami omogočanje dela delavcu v nasprotju s to določbo opredelil za prekršek, za katerega odgovarjata tako delodajalec – pravna oseba, kot njena odgovorna oseba (3. točka 131. člena ZDR/90). Torej je dopuščal obstoj delovnega razmerja, čeprav pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena in je takšno napako sankcioniral le s kazensko določbo. Za direktorja, kot poslovodni organ, pa je ZDR/90 v tretjem odstavku 12. člena tudi sicer določal, da začne delati z dnem, ki je določen v aktu o imenovanju (in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi). Tudi sicer sta takrat veljavna ZDR/90 in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) določala, da o pravicah in obveznostih delavca odloča pristojni organ delodajalca in je dokončna odločitev za delavca obvezujoča (prvi odstavek 106. člena ZDR/90).

9. Glede na navedeno je podlago za tožnikovo zaposlitev od 25. 10. 2002 dalje predstavljal sklep sveta tožene stranke z dne 26. 9. 2002 o imenovanju tožnika za direktorja za štiriletni mandat in o tem, da se za enako obdobje s tožnikom sklene delovno razmerje za določen čas in uredi s pogodbo o zaposlitvi. Če pisna pogodba o delovnem razmerju tožnika na podlagi tega sklepa ni bila sklenjena, to glede na takratno ureditev ne vpliva na veljavnost navedenega sklepa, da se s tožnikom sklene delovno razmerje za določen čas, to je za čas trajanja mandata. Konec koncev pa je bil za realizacijo sklepa sveta tožene stranke odgovoren tožnik, ki je bil kot direktor odgovoren za zakonitost poslovanja. Zato bi bilo tudi sicer nesprejemljivo, da bi si z opustitvijo dolžne skrbnosti zagotovil delovno razmerje za nedoločen čas v nasprotju z odločitvijo pristojnega organa tožene stranke.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik za čas štiriletnega mandata od 25. 10. 2002 do 25. 10. 2006 kot direktor pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas in da mu je delovno razmerje ob izteku mandata na podlagi prvega odstavka 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zakonito prenehalo. Ob taki presoji tožnik s svojim zahtevkom ni mogel uspeti.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.