Obstoj utemeljenega suma se presoja skozi objektivno-subjektivno merilo razumnega človeka, kar pomeni, da gre po vsebini za sum, za katerega bi razumen človek menil, da je utemeljen. Primerljivo merilo se uporablja tudi v praksi ESČP, v skladu s katero se za utemeljen sum (angl. reasonable suspicion) predpostavlja obstoj takšnih dejstev in informacij, ki objektivnega opazovalca prepričajo v obstoj verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje.
Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom IKs41849/2026 z dne 7. 7. 2026 zoper obdolženca A. A. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.
2.Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 20., 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter kršitve 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z napotkom, naj odpravi ugotovljene kršitve, opravi celovito presojo vseh obremenilnih in razbremenilnih dokazov, se obrazloženo opredeli do bistvenih pritožbenih navedb in pri presoji pripornih pogojev dosledno upošteva standarde, ki jih je razvila praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).
3.Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je skladno z drugim odstavkom 423.členaZKP odgovorila na zahtevo in Vrhovnemu sodišču predlagala, da jo zavrne. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje ustrezno obrazložili obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, medtem ko vložnik ponuja predvsem lastno interpretacijo dokazov v spisu ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta obravnavali zagovornikove argumente glede izpovedbe priče B. B. in možnosti drugačnega nastanka poškodb, a sta pravilno obrazložili, da dokončna presoja verodostojnosti zbranega dokaznega gradiva presega okvir odločanja o priporu. V pravnomočnem sklepu sta dovolj konkretno obrazložili tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti in pogoj neogibnosti pripora, pri čemer sta pojasnili, zakaj milejši ukrepi ne bi zadostovali za učinkovito zaščito oškodovanke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do oškodovankine izjave, da naj se obdolženca izpusti iz pripora, pri čemer razlogi sklepa v tem delu niso arbitrarni ali nerazumni.
4.Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri zatrjevanih kršitvah in poudaril, da ne gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP, temveč za zatrjevanje kršitve zakona, določb Ustave RS in relevantnih določb EKČP.
5.Vložnik zastopa stališče, da sta sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu pravno zmotno in v nasprotju z obdolženčevimi ustavnimi jamstvi ter sodno prakso ESČP razlagali dokazni standard utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, ki je prvi pogoj za podaljšanje pripora. Osrednji očitek zahteve je v tem, da sta se sodišči pri presoji oprli samo na obremenilne dokaze, medtem ko razbremenilnih dokazov nista vsebinsko ovrednotili in se do njih tudi nista ustrezno opredelili, s čimer sta opustili zahtevano presojo vseh dokazov v smeri obstoja utemeljenega suma. Razlogi pravnomočnega sklepa po vložnikovem mnenju ne ustrezajo standardu obrazložene sodne odločbe, saj pri utemeljevanju dokaznega standarda za podaljšanje pripora ni naveden niti en neposredni dokaz, ki bi obremenjeval obdolženca, na drugi strani pa sta sodišči prezrli obstoj druge (alternativne) razlage za nastanek oškodovankinih poškodb (tj. možnost spontanega padca). Sodišči naj bi pri presoji zbranega gradiva uporabljali dvojna merila in s tem kršili načelo enakosti orožij ter obdolženčevo pravico do poštenega sojenja, saj obremenilnim dokazom priznavata popolno verodostojnost, razbremenilne dokaze pa brez konkretne analize zavračata. Obrazložitev sklepa sodišča druge stopnje naj bi bila poleg tega tudi logično protislovna, saj po eni strani navaja, da bo razmerje med obremenilnimi in razbremenilnimi dokazi predmet celovite dokazne ocene na glavni obravnavi, po drugi strani pa ugotavlja, da razbremenilni dokazi ne zmanjšujejo obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj.
6.Vsa povzeta vložnikova izvajanja izhajajo iz napačnega razumevanja vsebine dokaznega standarda utemeljenega suma, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje v razlogih pravnomočnega sklepa pravno pravilno razlagali. Obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ne izključuje z gotovostjo drugih možnih (tj. alternativnih) razlag poteka inkriminiranega dogodka, temveč pomeni (le), da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot da ga ni. Utemeljen sum pomeni torej določeno stopnjo verjetnosti, da je konkretno določljiv posameznik storil kaznivo dejanje, ne pa prepričanje oziroma gotovost o njegovi krivdi, ki se zahteva za obsodilno sodbo.1 V (ustavno)sodni praksi se obstoj utemeljenega suma presoja skozi objektivno-subjektivno merilo razumnega človeka,2 kar pomeni, da gre po vsebini za sum, za katerega bi razumen človek menil, da je utemeljen.3 Primerljivo merilo se uporablja tudi v praksi ESČP, v skladu s katero se za utemeljen sum (angl. emreasonable suspicionem) predpostavlja obstoj takšnih dejstev in informacij, ki objektivnega opazovalca prepričajo v obstoj verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje.4
7.Presoja utemeljenosti suma ob povzetih izhodiščih ne vključuje presoje verodostojnosti vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter obrazložene ocene njihove spoznavne vrednosti, saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je že presodilo, da temelji tovrstna atomistična in holistična ocena na glavni obravnavi na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega dokaznega postopka, kar se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka.5
8.Sodišči prve in druge stopnje sta v konkretni zadevi skladno z opisanimi merili presoje dokaznega standarda za podaljšanje pripora v razlogih pravnomočnega sklepa opredelili gradivo, ki na ravni utemeljenega suma podpira verjetnost, da je obdolženec storil očitani kaznivih dejanji (7. in 8. točka prvostopenjskega v zvezi s 6. in 7. točko drugostopenjskega sklepa), ter se pri tem opredelili tudi do bistvenih argumentov obrambe na način, ki ustreza priporni fazi odločanja. Zagovornik z zahtevo na podlagi podatkov v spisu utemeljuje, da obstaja alternativna možnost poteka dogajanja (tj. oškodovankin spontan padec), vendar s tem po vsebini problematizira dokazno vrednost dokazov v spisu v povezavi z razlogi pravnomočnega sklepa, kar ne more biti predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da obrazložitev, kot jo ponuja izpodbijani pravnomočni sklep, ustreza merilom presoje utemeljenega suma, torej suma, ki ga je mogoče opisati, pravno opredeliti, izraziti (obrazložiti) in preveriti v sodnem postopku. Celovita dokazna ocena, kot jo z navedbami v zahtevi pričakuje vložnik, pa bo predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi, če do nje pride.
9.Drugi sklop vložnikovih navedb se nanaša na presojo pripornega razloga iz 3.točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Zagovornik trdi, da so razlogi pravnomočnega sklepa v tem delu skoraj v celoti povzeti iz predhodnih odločitev o priporu zoper obdolženca, zato sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista opravila obrazložene individualne presoje konkretnega primera. Hkrati uveljavlja, da v pravnomočnem sklepu ni navedena nobena nova okoliščina, ki bi nastopila po vložitvi obtožnice in bi opravičevala nadaljnje trajanje pripora.
10.Te navedbe ne morejo utemeljiti nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420.člena ZKP, saj je v pravnomočnem sklepu razumno obrazloženo, da se okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, v manj kot mesecu dni (kolikor je dotlej trajal pripor) niso v ničemer spremenile. Presoja nižjih sodišč o obstoju pripornega razloga temelji na eni strani na objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na očitana kazniva dejanja (tj. da naj bi šlo za dlje časa trajajoče nasilje nad slabotno in gibalno ovirano oškodovanko s priznanim statusom invalidnosti, ki je bilo stopnjevano do njene lahke telesne poškodbe), na drugi strani pa upošteva tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca (tj. da naj bi dejanja izvajal predvsem pod vplivom alkohola, pri tem pa izkazal veliko mero vztrajnosti in odločenosti, obenem pa naj bi šlo za specialnega povratnika, ki je bil že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja in zoper katerega je v teku tudi drug kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja na škodo iste oškodovanke). Vse naštete okoliščine v medsebojni povezavi tudi po presoji Vrhovnega sodišča podpirajo razumno sklepanje o realni in konkretni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, medtem ko zagovornikove navedbe o tem, da presoja nižjih sodišč ni dovolj individualizirana oziroma obrazložena, glede na povzete razloge pravnomočnega sklepa ne morejo biti uspešne.
11.Vrhovno sodišče zavrača zagovornikov očitek, da sodišči pri presoji pripornega razloga nista vsebinsko ovrednotili oškodovankine izjave z dne 3.7.2026 o tem, da prosi za obdolženčevo izpustitev. Sodišče prve stopnje se je namreč do omenjene izjave izrecno opredelilo, a je ni štelo za odločilno pri presoji pogojev za pripor (10. točka prvostopenjskega sklepa), zagovornikovo drugačno vrednotenje pomena oškodovankine izjave pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki z zahtevo ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP).
12.Vrhovno sodišče ne more sprejeti nazadnje niti vložnikovih navedb, ki problematizirajo razloge pravnomočnega sklepa o neogibnosti pripora, češ da sodišči nista opravili dovolj obrazložene presoje, ali je mogoče nevarnost ponovitve kaznivih dejanj odpraviti z milejšimi ukrepi. Vložnik trdi, da v skladu s prakso ESČP zgolj resnost očitanega kaznivega dejanja ali pretekla kaznovanost ne zadostujeta za nadaljnje omejevanje osebne svobode, vendar ta izvajanja prezrejo, da so prav omenjene okoliščine tudi po stališčih ESČP lahko pomemben dejavnik pri celokupni presoji neogibnosti pripora.6
13.V konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje svojo oceno o tem, da je treba zoper obdolženca podaljšati pripor, utemeljili s spoznanjem, da pri njem ni podana pozitivna prognoza v smeri, da bo spoštoval katerega izmed milejših ukrepov, pri čemer sta upoštevali tako obdolženčeve osebnostne lastnosti in prejšnje življenje kot tudi okoliščine obravnavanih kaznivih dejanj. Presoja je v pravnomočnem sklepu razumno obrazložena in temelji na skupnem vrednotenju vseh relevantnih okoliščin obravnavanega primera, zato vložnikovo nakazovanje na kršitev 22. člena Ustave RS ne more biti uspešno. Sodišči prve in druge stopnje sta se obrazloženo odzvali tudi na zagovornikov predlog za odreditev hišnega pripora (11. točka drugostopenjskega v zvezi z 10. in 11. točko prvostopenjskega sklepa), medtem ko vložnik ukrepa prepovedi približevanja v postopku s pritožbo ni omenjal, zato je tudi preizkus razlogov pravnomočnega sklepa v tej zvezi pred Vrhovnim sodiščem omejen (peti odstavek 420. člena ZKP). Dodati velja le, da se sodišči glede na ustaljeno prakso pri odločanju o priporu po tem, ko sta utemeljili neogibnost tega ukrepa, nista bili dolžni še posebej opredeljevati do vseh drugih milejših ukrepov iz 192.člena ZKP,7 zato zahteva za varstvo zakonitosti tudi s tega vidika ne more biti uspešna pri utemeljevanju kršitve obdolženčeve pravice do obrazložene sodne odločbe.
14.Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS in EKČP niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).
15.Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo izrednega pravnega sredstva nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.
-------------------------------
1.Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 409/2005 z dne 5. 1. 2006.
2.Prim. odločbe Ustavnega sodišča Up-34/96 z dne 19. 6. 1996 (9. točka obrazložitve), Up-109/06 z dne 8. 3. 2006 (9. točka obrazložitve), Up-413/11-27 z dne 2. 4. 2013 (11. točka obrazložitve) in druge.
3.Prav tam.
4.Sodba velikega senata ESČP v zadevi Selahattin Demirtaş proti Turčiji (št. 2) z dne 22. 12. 2020 (prit. št. 14305/17), tč. 314 obrazložitve. Pred tem že sodba v zadevi Ilgar Mammadov proti Azerbajdžanu z dne 22. 5. 2014 (prit. št. 15172/13), tč. 88 obrazložitve, in druge.
5.Sodba Vrhovnega sodišča Sodba XI Ips 37941/2023 z dne 20. 7. 2023.
6.Prim. denimo sodbo ESČP v zadevi Sergey Denisov proti Rusiji z dne 8. 10. 2015 (prit. št. 21566/13), tč. 76-78 obrazložitve.
7.Sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 1036/2012-479 z dne 2. 8. 2012, XI Ips 16541/2013-80 z dne 6. 5. 2013, XI Ips 29135/2014-50 z dne 5. 8. 2014, XI Ips 24167/2015-458 z dne 29. 7. 2015, XIIps6284/2017-126 z dne 16. 3. 2017 in številne druge.