Jedro

Če bi hotel zakonodajalec tudi za pravdni postopek določiti, da pripada odvetniku nagrada posebej za vsak narok, bi moral uporabiti enako besedilo, kot ga je uporabil v četrtem delu, ko gre za kazenske postopke. Ker pa ga ni uporabil, iz tega očitno izhaja volja zakonodajalca, da se pri pravdnih postopkih ne priznava nagrada za vsak narok.

Nagrada mora ustrezati opravljeni storitvi v tistem obsegu, kot je navedena v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ne glede na poznejše pridruževanje drugih zadev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku odmerila nagrado in stroške zastopanja v višini 347,64 EUR. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil tožnik z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Bpp 801/2009 z dne 27. 11. 2009 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičencema A.A. in B.B., in sicer za sestavo in vložitev tožbe zaradi ugotovitve lastninske pravice na nepremičnini, vpisani v vl. št. 152 k.o. ..., za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje in oprostitev stroškov postopka. Tožnik je pravočasno priglasil nastale stroške za dejanja brezplačne pravne pomoči, ki jih je opravil za upravičenca, in sicer 139,20 EUR nagrade za postopek po tarifni št. 3100 in 1200 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni lis RS št. 67/08, ZOdvT), 375 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 7. 2010, 125 točk za glavno obravnavo z dne 17. 8. 2010, 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2010, 500 točk za glavno obravnavo z dne 19. 10. 2010 in 150 točk trajanje, 50 točk za sprejem odločbe in poročilo stranki, 2% materialnih stroškov, 20% DDV, 10% povečanja za zastopanje dveh strank, prihod strank na sodišče 2x 30 km, 511,50 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 in 1200 Zakona o odvetniški tarifi, 511,50 nagrade za narok po tar. št. 3102 in 1200 ZOdvT, 20% nagrade za materialne stroške po tar. št. 6002 in 20% DDV po tar. št. 6007, prihod strank na sodišče 2 X 30 km. Tožena stranka ugotavlja, da je predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Odmerila mu je stroške po ZOdvT, saj je ta tarifa veljala ob vložitvi tožbe na sodišče dne 2. 2. 2010 pod opr. št. P 9/2010 pct. 1800 EUR in od te vrednosti je tožena stranka tudi odmerila stroške tožniku. Navaja še, da gre povečana vrednost na račun vrednosti iz pridruženega spisa, ki pa ni predmet te brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je tako priznala in odmerila tožniku 139,20 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 v zvezi z 1200 Zakona o odvetniški tarifi, 130,50 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 v zvezi s 1200 ZOdvT, 20 EUR pavšalnega zneska materialnih stroškov po tar. št. 6002 in 20% DDV v znesku 57,94 EUR po tar. št. 6007. Odločba brezplačne pravne pomoči pokriva stroške odvetnika in ne stroškov strank, zato stroškov strank ni priznala. Tako je tožnik upravičen do 347,64 EUR nagrade.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil z odločbo tožene stranke določen za izvajanje pravne pomoči upravičencema A.A. in B.B., in sicer za sestavo in vložitev tožbe zaradi ugotovitve lastninske pravice in za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Toženi stranki je vrnil napotnico s priglašenimi stroški, tožena stranka pa mu je z izpodbijanim sklepom odmerila nagrado in stroške zastopanja. Ne strinja se s toženo stranko v delu, ko mu je priznala nagrado le za en narok. V zvezi s tem je navedla, da mu je priznala strošek po tar. št. 3102, kar pa ne drži. ZOdvT nikjer ne določa, da so v tej tar. št. 3102 zajeti vsi naroki v civilnih zadevah in da bi zato pripadala odvetniku ne glede na število narokov v civilnem postopku nagrada le za en narok. Če bi to veljalo, potem bi zakon nedvoumno vseboval pojasnilo, tako kot to pojasnjuje v četrtem delu, kjer so določene nagrade v kazenskem postopku. Tudi Višje sodišče v Ljubljani se je že izreklo o tem, in sicer v sodbi opr. št. Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010, ko je pojasnilo, da ni pravilno stališče, da so v tar. št. 3102 zajeti vsi naroki v civilnih zadevah, ampak da pripada odvetniku nagrada za vsak narok. Tožnik zato meni, da bi mu morala tožena stranka priznati nagrado za oba naroka z dne 17. 8. 2010 in 19. 10. 2010. Prav tako se tožnik ne strinja s toženo stranko glede vrednosti, od katere mu je odmerila nagrado. Kot vrednost je tožena stranka uporabila znesek 1800,00 EUR, kolikor je znašala vrednost spornega predmeta po tožbi, vloženi dne 2. 2. 2010, pri čemer je pojasnila, da gre povečana vrednost na račun vrednosti iz pridruženega spisa, ki pa ni predmet te brezplačne pravne pomoči. Vrednost spornega predmeta po tožbi, ki je bila vložena dne 2. 2. 2010 (opr. št. P 9/2010) in za katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, je res znašala 1800,00 EUR, vendar pa je kasneje prišlo do združitve postopkov P 9/2010 in P 145/2007, in sicer se je postopek nadaljeval pod opr. št. P 145/2007. Združeni zadevi oziroma postopka sta se torej nadaljevala kot en postopek. Zakon o odvetniški tarifi glede ugotavljanja vrednosti predmeta, od katere se odmeri nagrada odvetnika, napotuje na zakon, ki ureja sodne takse, v kolikor ZOdvT ne določa drugače. ZOdvT o tem nima posebnih določil, zato je potrebno upoštevati Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/2008 in nadaljnji), ki določa, da se v istem postopku več spornih predmetov seštejejo. Tožnik je zato seštel vrednosti spornih predmetov in zato pri priglasitvi stroškov in nagrade upošteval, da zanaša vrednost predmeta 10800,00 EUR in ne 1800,00 EUR. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku odmeri nagrado za oba naroka za glavno obravnavo in to v skladu z Zakonom o odvetniški ZOdvT, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka v petnajstih dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pri odmeri stroškov tožniku pravilno uporabila tar. št. 3102 ZOdvT, ko mu je priznala nagrado v enkratnem znesku, ne glede na to, kolikšno število narokov je dejansko bilo. Po presoji sodišča ni pravilno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka odmeriti nagrado za vsak narok posebej. Nagrada za narok v pravdnem postopku je določena v tretjem delu odvetniške tarife, pod tar. št. 3102, kjer je določeno, da odvetniku pripada nagrada za narok, pri čemer je potrebno upoštevati tudi pripombe v uvodu tretjega dela tarife. V opombi 3 pod točko 2 je določeno, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih k končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Sodišče tolmači odvetniško tarifo glede na besedilo drugih tarifnih številk, ki se nanašajo na druge postopke. V četrtem delu odvetniške tarife je določena nagrada za narok v kazenskem postopku. V uvodnem delu četrtega dela, konkretno pod točko 2 opombe 4 je navedeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. Iz tega besedila je torej nedvoumno razvidno, da v kazenskem postopku pripada odvetniku nagrada za vsak narok posebej. Pri pravdnem postopku pa je besedilo drugačno in je navedeno zgolj to, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku. Če bi hotel zakonodajalec tudi za pravdni postopek določiti, da pripada odvetniku nagrada posebej za vsak narok, bi tudi v tretjem delu odvetniške tarife uporabil enako besedilo, kot ga je uporabil v četrtem delu, ko gre za kazenske postopke. Ker pa ga ni uporabil, iz tega očitno izhaja volja zakonodajalca, da se pri pravdnih postopkih ne priznava nagrada za vsak narok. Tožnik v tožbi opozarja na drugačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, vendar pa sodišče pri tem pripominja, da so se po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi dejansko v sodnih odločbah pojavile različne razlage tarifne številke 3102. Vendar razlaga, kot izhaja iz citirane sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, ni prevladujoča in ne predstavlja ustaljene sodne prakse. O tem spornem vprašanju je stališče sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodni odločbi št. II Ips 56/2011 in pritrdilo stališču, da je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Sodišče pa se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da je bila napačno uporabljena vrednost spornega predmeta. Tožnik je sam navedel v tožbi, da je bila vrednost spornega predmeta po tožbi, vloženi dne 2. 2. 2010, za katero je bila tudi dodeljena brezplačna pravna pomoč, 1800,00 EUR. Tudi če je kasneje prišlo do združitve še enega spisa, to ne more vplivati na pravilnost odmere stroškov s strani tožene stranke. Kot je razvidno iz upravnega spisa, je bil z odločbo št. Bpp 801/2009 z dne 27. 11. 2009 tožnik upravičencema postavljen za odvetnika za sestavo in vložitev tožbe zaradi ugotovitve lastninske pravice na nepremičnini, vpisani v vl. št. 152 k.o. ... in za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje in oprostitev plačila stroškov postopka. Po mnenju sodišča mora biti odmera nagrade v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kjer je navedeno, za katero pravno storitev je odvetnik postavljen. Nagrada mora torej ustrezati opravljeni storitvi v tistem obsegu, kot je navedena v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ne glede na poznejše pridruževanje drugih zadev. Zaradi tega tožena stranka ni mogla drugače odločiti, kot je odločila, ko je le v takem obsegu odmerila nagrado.

Ker iz zgoraj navedenih razlogov tožbene navedbe niso utemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) tožbo zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.