Jedro

Določitev nujne poti ne predstavlja predhodnega vprašanja v sporu o tem, ali obstaja služnost ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da sta toženca M in TK dolžna opustiti uživanje in uporabo dostopne poti, ki poteka po JV delu parc. št. 534/1 k.o. X in ta del zemljišča vrniti tožnikom v neposredno posest (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je del zahtevka, ki se glasi: "Z njega odstraniti asfaltirano podlago in vzpostaviti prejšnje stanje pašniške rabe" (2. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka 3 izreka sodbe).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je dejstvo, da se toženca nikoli ne bi odločila za nakup parcele št. 333.S, k.o. X, če ne bi bilo dogovora s HS, da dovoli uporabo svojega dela parcele št. 534/1 k.o. X, kot pot za dovoz do hiše. V juniju 2002 je bila sklenjena ustna služnostna pogodba za nedoločen čas, brezplačno in brez odpovednega roka. Nelogično je, da bi nekdo vlagal v pot, če ne bi bila dogovorjena neomejena uporaba spornega dela parcele tožeče stranke. Priči F sta izpovedali, da je tudi njima sedaj že pokojni HS obljubljal dostop do parcele št. 333.S k.o. X. S pogodbo iz leta 2006 sta bila toženca na nek način izigrana in zaradi ihte iz nasprotne strani prisiljena v podpis nevedoč, kaj dejansko to zanju v resnici pomeni. Sodišče bi moralo upoštevati sklenjeni ustni dogovor iz leta 2002, katerega v letu 2006 sklenjena pisna služnostna pogodba ni spremenila, nenazadnje to v pogodbi nikjer ni zapisano in taka tudi ni bila volja strank. Pritožba pa nadalje sodišču očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da ni ugodilo predlogu toženih strank za prekinitev tega pravdnega postopka do rešitve nepravdnega postopka za določitev nujne poti, ki teče med pravdnima strankama.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na same pritožbene navedbe, pa je še dodati, da ne drži pritožbena navedba, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker na predlog tožene stranke ni prekinilo obravnavanega pravdnega postopka do rešitve nepravdnega postopka, kjer se ugotavlja pravica do ustanovitve nujne poti po parceli tožnikov št. 534/1, v korist parcele tožencev št. 333.S, obe k.o. X. Pravdni postopek se prekine v taksativno naštetih primerih, ki jih določa 205. člena ZPP. Sodišče pa odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (prva točka 206. člena ZPP). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča določitev nujne poti ne predstavlja predhodnega vprašanja v sporu o tem, ali obstaja služnost ali ne. Navedbe v pritožbi, da je odločanje o služnosti najmanj preuranjeno, če ne že brezpredmetno, nastanek dodatnih stroškov, groženj, začasne izgube dostopa do svojih nepremičnin, ekonomičnost in pravičnost postopka, pa niso razlogi, na podlagi katerih sodišče lahko prekine postopek.

Pritožba pa tudi nima prav v delu glede same pridobitve oziroma nepridobitve služnosti. Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa (214. člen SPZ). Toženca se sklicujeta na ustni dogovor iz leta 2002 in na pisno služnostno pogodbo iz leta 2006, ki naj ustnega dogovora ne bi spremenila, ker tega v pogodbi ni zapisano in taka tudi ni bila volja strank. Služnost se pridobi na podlagi pravnega posla in vpisom služnosti v zemljiško knjigo (prvi odstavek 215. člena SPZ). Da bi stranke služnost na ta način uredile, toženca niti ne zatrjujeta, kar nadalje pomeni, da stvarne služnosti na podlagi pravnega posla nista pridobila.

Tožeča stranka temelji svoj zahtevek na služnostni pogodbi iz 2.3.2006, ki so jo podpisali, za tožečo stranko prvotožnica in njen sedaj že pokojni mož in oba toženca. Iz te pogodbe, pa izhaja, da se ustanavlja služnostna pravica neomejene hoje in vožnje v korist služnostnih upravičencev - tožencev po obstoječi poti po parc. št. 534/1 k.o. X, s tem, da sta si dajalca služnosti pridržala pravico odpovedati souporabo poti kadarkoli. Toženca trdita, da sta bila na nek način izigrana. Zaradi ihte dajalcev služnosti sta bila prisiljena v podpis pogodbe in sta se šele po tistem, ko sta pogodbo v miru prebrala, zavedala, kaj sta podpisala. Povedanemu pa ni mogoče slediti. Tudi, če je bilo res, kot navajata, pogodbe nista izpodbijala in pogodba z dne 2.3.2006 še vedno velja. Na podlagi veljavne pogodbe pa imajo tožniki pravico odpovedati souporabo poti. Svojo pravico so s to tožbo uveljavljali, zato je prvo sodišče o zadevi s tem, da je zahtevku tožnikov ugodilo, sprejelo pravilno odločitev. Navedbe v pritožbi, da v primeru, če toženca ne bi dobila poti po parceli 534/1 k.o. X sploh ne bi kupila nepremičnine, parc. št. 333.S, odločitve sodišča ne more spremeniti.

Pritožba tožencev po povedanem ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka je posledica neuspeha pritožbe in dejstva, da tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo za pravdo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožeča stranka sama.