Jedro

Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje grožnje določilo kazen tri mesece zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari pa kazen dva meseca zapora; nato mu je določilo enotno kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer kovinskih vil z lesenim držalom. Oškodovanca B. B. in C. C. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo o stroških tega postopka.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, tj. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in obdolženca "oprosti očitanega kaznivega dejanja", podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in (zadevo) vrne v novo sojenje.

3.Glede na to, da sta stranki kazenskega postopka upravičeni tožilec in obdolženec (deveta alineja 144. člena ZKP), pritožbo pa se vroča v odgovor nasprotni stranki (376. člen ZKP), je sodišče prve stopnje iz neznanih razlogov pritožbo vročilo v odgovor tudi pooblaščenki oškodovancev, odvetnici D. D. iz Š., ki je odgovor vložila (red. št. 32). Ker ne gre za upravičeno vlagateljico odgovora na pritožbo, višje sodišče ni interveniralo kljub okoliščini, da je sodišče prve stopnje (odredba in povratnica pri list. št. 107) znova iz neznanih razlogov odgovor vročilo v vednost le zagovorniku, ne pa tudi obdolžencu kot osrednjemu subjektu kazenskega postopka.

4.Pritožba je utemeljena, v izpodbijano sodbo pa je bilo treba poseči tudi po uradni dolžnosti.

5.V obravnavani zadevi imamo pred seboj dva historična dogodka, ki sta se odvila med protagonisti članov dveh družin, kot je bilo dognano, sprtih že več generacij. Resda je med dokaznim gradivom v spisu tudi dokumentacija z objektiv(izira)no vsebino (zapisnik o ogledu PP in fotografije vozil ter medicinska dokumentacija oškodovanca B. B.), vendar težišče dokazne ocene prvega sodišča predstavlja analitično in sintezno vrednotenje izpovedb prič (očividcev obeh historičnih dogodkov ali vsaj enega od njiju). Kar se tiče odločilnih dejstev, je dosedanji dokazni postopek razkril dve diametralno nasprotni in izključujoči se verziji kritičnega dogajanja, pri čemer obremenjujoča verzija za obdolženca (tj. napad z železnimi vilami tako na B. B. kot na osebno vozilo in prikolico v tedanji lasti C. C.) v bistvenem izhaja iz izpovedi oškodovancev ter E. E. in F. F., za obdolženca razbremenjujoča verzija (neuporaba železnih vil) pa iz obdolženčevega zagovora in iz (z zagovorom v ključnem skladne) izpovedbe G. G. V takem spoznavnem položaju, ki ga bržčas prežemajo večplastni interesi na obeh straneh, je še toliko bolj pomembno, da je dokazna ocena glede (ne)verodostojnosti personalnih dokazov, ki jo sprejme in argumentira sodišče, koherentna, suverena in prepričljiva, izhodiščno pa vsaj skladna s podatki spisa.

6.V točki 10 izpodbijane sodbe sodišče ni verjelo zagovoru obdolženca in izpovedbi priče G. G., tj. da je imel obdolženec med prepirom z B. B. vile zapičene v zemljo. Poleg tega, da je v trenutku, kdaj naj bi obdolženec vile zapičil v zemljo, med zagovorom in izpovedbo priče prepoznalo usodno nedoslednost (do nedoslednosti v izjavah članov družine H. je bilo precej bolj prizanesljivo), G. G. ni verjelo, saj naj bi priča to, da je imel obdolženec vile ves čas zapičene v zemljo, povedala šele, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi, ne pa že policistom v začetni fazi zbiranja obvestil, s čimer bi razbremenila moža. Gotovo je vprašanje, ali je imel obdolženec vile v rokah ali ne, odločilno dejstvo, saj je v tem esenca nanj naslovljenega kazenskopravnega očitka. Iz razlogovanja sodišča prve stopnje je razbrati naziranje, kot v pritožbi utemeljeno opozarja zagovornik, da naj bi policisti v predkazenskem postopku zbrali obvestila od G. G., prek primerjave z izjavo priče policistom (ki naj jim ne bi povedala nič o položaju vil v času domnevne izvršitve kaznivega dejanja) pa sodišče ovrže verodostojnost njene izpovedbe. Ne le, da v spisu ni uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od G. G.; že iz kazenske ovadbe PP z dne 9. 8. 2021 izhaja, da policisti z G. G. niso opravili razgovora. O odločilnih dejstvih torej obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine v spisu (domnevnem uradnem zaznamku), in med takšno listino (ki je ni). Izpodbijano sodbo posledično obremenjuje bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (t. i. protispisnost), ki je absolutne narave in ima že sama po sebi vselej za posledico razveljavitev sodbe.

7.Istovrstna absolutna bistvena procesna kršitev, ki jo je razkril preizkus po prvem odstavku 383. člena ZKP, prežema odločbo o varnostnem ukrepu, tj. o odvzemu kovinskih vil z lesenim držalom na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1. Zgolj ugotovitev, da naj bi obdolženec vile uporabljal pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj (točka 30 izpodbijane sodbe), za izrek varnostnega ukrepa ne zadošča. Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v (ustavno)sodni praksi, tj. preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za istovrstno ali podobno kaznivo dejanje.1 O tem izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov, kar spet konstruira procesni položaj iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi zagovornika in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo odpravilo ugotovljene postopkovne kršitve in po ponovno izvedenem dokaznem postopku odločilo, ali sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu. V ponovljenem sojenju bo prvo sodišče upoštevalo zagovornikove pritožbene pomisleke (vključno z opazko, da priča F. F. res ni izpovedala, da je C. C. vozilo ustavil "več sto metrov nižje", kar meji na protispisnost v točki 24 izpodbijane sodbe) in bo (tudi) na ta način sprejelo prepričljivo utemeljeno odločitev. Ko in kolikor se bodo zaslišane priče izrekale glede položajev, kot izhajajo denimo iz skice v prilogi B2 in s fotografije v prilogi B4, bo treba zapisnik o glavni obravnavi oziroma zvočni posnetek diktirati tako, da bo jasno in nedvoumno razvidno, o čem priče izpovedujejo ter kaj na listinah v spisu označujejo, saj je bila protokolacija opredeljenega v dosedanjem postopku mestoma povsem konfuzna, pritožbeno sodišče pa iz skice v prilogi B2 praktično ne more razbrati nič relevantnega. Navsezadnje bo treba pojasniti tudi morebitne posege v opisa dejanj po (modificiranem) obtožnem predlogu; iz opisa dejanja po točki 2 izpodbijane sodbe je izpadlo besedilo, da naj bi obdolženec z železnimi vilami udaril po steklu zadnjih "levih" vrat osebnega vozila. Glede na to, da stran, s katere naj bi obdolženec pristopil do vozila, ni nesporno dejstvo v postopku, bi moralo sodišče za izpustitev leve strani vrat (če ne gre za pomoto) podati razloge.

-------------------------------

1Odločbi US RS U-I-186/09-21, Up-878/09-26 z dne 28. 9. 2011 in Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017, sodbi VS RS I Ips 46273/2022 z dne 14. 9. 2023 in I Ips 53470/2020 z dne 7. 4. 2022, sodbi VSC II Kp 56601/2021 z dne 25. 1. 2024 in I Kp 95317/2023 z dne 16. 8. 2024.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11