Jedro

Ne glede na to, da je definicija izmenskega dela po 36. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki je veljala od 11. 11. 2006 do 30. 4. 2014, začela veljati šele 17. 9. 2008 z Dogovorom o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, je sodišče prve stopnje to definicijo pravilno uporabilo tudi za obdobje pred njeno veljavnostjo. Kolektivna pogodba je do tega datuma določala, da je izmenski delovni čas čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet ali šest-dnevnega delovnega tedna od 6-8 ur dnevno in se praviloma opravlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drugi teden v popoldanski ali nočni izmeni. Iz tega določila pa ne izhaja, da se izmensko delo opravlja le tedensko, ampak le, da se izmensko delo opravlja praviloma tedensko. Tako ta določba omogoča tudi drugačne oblike izmenskega dela, torej tudi dela v dnevnih izmenah, kot je bilo to v obravnavani zadevi. To pomeni, da dopolnitev definicije izmenskega dela ni spremenila pravice tožnika, da je za delo v različnih delovnih izmenah dodatno plačan, ne glede na to, ali dela v izmenah po delovnih dnevih ali v izmenah po delovnih tednih. Ker je tožnik v spornem obdobju več kot 75 % dela opravil v popoldanski izmeni, je upravičen do dodatka za čas dela v popoldanski izmeni v višini 10 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in izplačati za obdobje od februarja 2008 do aprila 2011 razliko v plači v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz točke I izreka sodbe ter nadomestila plač kot izhaja iz točke II izreka sodbe. Zavrnilo je višji in drugačen zahtevek za obračun in izplačilo plače za januar 2008, zakonske zamudne obresti glede prisojene razlike v plači za januar 2009 in januar 2010, in obračun in nadomestilo plač po posameznih zneskih za obdobje od februarja 2008 do novembra 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za povračilo stroškov poziva k pravilnemu obračunu in izplačilu plače v znesku 179,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točki I in II izreka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ni res, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke glede števila opravljenih popoldanskih ur, saj je vseskozi poudarjala, da predloženi plani del s strani tožeče stranke ne predstavljajo dejanske realizacije opravljenih del. Tako je tožena stranka predložila dejansko realizacijo opravljenega dela, ki ji tožeča stranka ni oporekala, zato bi jo moralo sodišče vzeti kot dejansko realizacijo del. Sodišče prve stopnje bi moralo vzeti v obzir, da uporabljena definicija izmenskega dela velja šele od 17. 9. 2008. Po prej veljavni definiciji je bilo izmensko delo zgolj tisto, ki ga je delavec opravljal en teden v dopoldanski in drug teden v nočni izmeni, tako pa tožnik ni delal. Tudi do izrabe ur pred 17. 9. 2008 tožnik ni bil upravičen, ker 48. člen kolektivne pogodbe delavcu takšne pravice ni dajal. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka tožniku, kadar je praznik padel na nedeljo že obračunala 100 % povišanje in zato tožnik ni upravičen še do 200 % povišanja. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila ne glede na to, ali je tožena stranka že obračunala dodatek za delo na prosti dan oz. praznik, saj gre za dve pravici, ki je po KP dejavnosti trgovine ne izključujeta, pri tem pa sodišče spregleda, da izključevanje določa 128. člen ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa se nanje le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka vseskozi poudarjala, da predloženi plani del s strani tožeče stranke ne predstavljajo dejanske realizacije opravljenih del. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka zahtevek glede števila opravljenih popoldanskih ur izpodbijala le po temelju in ne po višini oziroma številu opravljenih ur, razen za mesec februar 2009. Da je ugovor tožene stranke za ta mesec neutemeljen, je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 9 obrazložitve sodbe, kjer je tudi pojasnilo, da tožena stranka ostalih trditev tožnika v postopku ni prerekala.

8. Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo tudi realizirane mesečne razporede dela v prilogah od B1 do B5 in na podlagi tega ugotovilo, da je tožnik več kot 75 % dela opravil v popoldanski izmeni in je zaradi tega upravičen do dodatka za čas dela v popoldanski izmeni v višini 10 %. Ne glede na to, da je definicija izmenskega dela, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje (36. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, Ur. l. RS, št., 111/2006 in nadaljnji, ki je veljala od 11. 11. 2006 do 30. 4. 2014), začela veljati šele 17. 9. 2008 z Dogovorom o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 94/2008), je sodišče prve stopnje to definicijo pravilno uporabilo tudi za obdobje pred njeno veljavnostjo. Res je kolektivna pogodba do tega datuma določala, da je izmenski delovni čas čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet ali šest-dnevnega delovnega tedna od 6-8 ur dnevno in se praviloma opravlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drugi teden v popoldanski ali nočni izmeni. Iz tega določila ne izhaja, da se izmensko delo opravlja le tedensko, ampak le, da se izmensko delo opravlja praviloma tedensko. Tako ta določba omogoča tudi drugačne oblike izmenskega dela, torej tudi dela v dnevnih izmenah, kot je bilo to v obravnavani zadevi. Iz navedenega tako izhaja, da dopolnitev definicije izmenskega dela ni spremenila pravice tožnika, da je za delo v različnih delovnih izmenah dodatno plačan, ne glede na to, ali dela v izmenah po delovnih dnevih ali v izmenah po delovnih tednih.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik do izrabe ur zaradi dela na zakonsko določene praznike in dela proste dni pred 17. 9. 2008 ni upravičen. Sodišče prve stopnje je, glede določbe 3. odstavka 48. člena panožne kolektivne pogodbe, v točki 10 obrazložitve zavzelo pravilno stališče, da se razlaga tega člena, ki jo je sprejela Komisija za razlago Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 68/2009), upošteva za celotno vtoževano obdobje v obravnavani zadevi, saj se določba 3. odstavka 48. člena kolektivne pogodbe ni spremenila.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo materialnega prava s stališčem, zapisanim v točki 11 obrazložitve, ker glede dela na praznik na konec tedna ni uporabilo določbe 128. člena ZDR, ampak je uporabilo določbo panožne kolektivne pogodbe. ZDR določa le minimum pravic, ki jih je dolžan delodajalec zagotoviti delavcu. Višji obseg pravic pa se lahko dogovori v kolektivnih pogodbah. Tako je tudi v obravnavanem primeru, ko je 128. člen ZDR določal, da se dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dela proste dni po zakonu med seboj izključujeta, v skladu s 3. odstavkom 48. člena Kolektivne pogodbe pa se ta dva dodatka ne izključujeta, delavec (tožnik) je upravičen do ugodnejše pravice.

11. Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).