Jedro

Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če obstaja sum, da zavaja in zlorablja azilni postopek, kar je podano tudi s tem, da ni ugotovljena njegova istovetnost, da lažno predstavi razloge za azil oziroma vloži prošnjo za azil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Da so ti razlogi v tem primeru podani, izhaja iz tega, da ni nedvomno ugotovljeno njegovo državljanstvo; da je izjavil, da je iz izvorne države pobegnil pred preganjanjem upornikov, ki ga zasledujejo tudi v drugi državi, iz uradnih podatkov pa je razvidno, da je v Slovenijo prišel kot član mlade nogometne reprezentance na priprave; da je za azil zaprosil šele po 11 dneh legalnega bivanja v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 59. člena v zvezi s 24. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.12.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe; s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB 1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od 8.12.2005 do 8.3.2006. Svojo odločbo je oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi tožene stranke. K razlogom za omejitev gibanja, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, je dodalo še en razlog, in sicer iz 1. alinee 36. člena ZAzil, saj tožnikova istovetnost glede njegovega državljanstva v postopku ni bila ugotovljena. Tožnik je namreč na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem priznal, da je na Policijski postaji P. navedel lažne osebne podatke, dejal je da je A.B., rojen leta 1988, medtem ko je iz uradnih policijskih podatkov bilo ugotovljeno, da je B.S. Še vedno pa ni bilo ugotovljeno tožnikovo državljanstvo, saj je zatrjeval, da je državljan Gvineje Bissao, v Republiko Slovenijo pa je vstopil z gambijskim potnim listom, ki je bil izdan na njegovo ime. Identiteto prosilca pa predstavljajo njegovi osebni podatki, ki zajemajo tudi podatke o njegovi narodnosti in državljanski pripadnosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker za njeno izdajo niso bile izpolnjene procesne predpostavke iz 1. odstavka 69. člena ZUS. Za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS pa tožnik ni izkazal hujših škodljivih posledic, ki bi zanj nastale zaradi začasne omejitve gibanja. Prvostopno sodišče pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB 1, Uradni list RS, št. 20/04).

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja in da mu je bilo z omejitvijo gibanja poseženo tudi v ustavno pravico do svobode gibanja, ki jo tudi Ustava Republike Slovenije (URS) zagotavlja tujcem. Meni, da tudi v odločbi tožene stranke ni natančno obrazloženo, zakaj se mu omejuje gibanje, kar bi bilo še zlasti potrebno zato, ker o tem odloča tožena stranka po prostem preudarku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožniku obsežno pojasnila prvostopno sodišče in že prej tožena stranka, je v 3. odstavku 32. člena URS določeno, da se lahko tujcem na podlagi zakona omeji vstop v državo in čas bivanja v njej. To pravico je med drugim dopustno omejiti tudi zaradi zavarovanja javnega reda, pri čemer je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti (3. odstavek 15. člena URS), ki ga mora sodišče uporabiti neposredno. Tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 - MP - Uradni list RS, št. 33/94) s protokoli omogoča državi, da tujcu začasno omeji svobodo gibanja. Omejitev te pravice v azilnih postopkih je urejena v 27. členu ZAzil, glede skladnosti katerega z URS pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Določbe 27. člena ZAzil res dajejo toženi stranki pravico, da po prostem preudarku odloča o tem, kateremu tujcu bo začasno omejila gibanje v času trajanja azilnega postopka, vendar ZAzil natančno določa razloge, zaradi katerih je takšna začasna omejitev gibanja dopustna. Glede na to mora tožena stranka v vsakem primeru posebej utemeljiti, kateri razlog in zaradi katerih okoliščin je pri posameznem prosilcu podan, da se mu na podlagi 27. člena ZAzil začasno omeji gibanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta v tem primeru tako tožena stranka kot tudi prvostopno sodišče v svojih aktih podrobno obrazložila, kateri razlogi za omejitev gibanja in katere okoliščine so tiste, ki narekujejo da se tožniku začasno omeji gibanje. Zato pritožbeno sodišče meni, da sta obrazložitev prvostopne sodbe in obrazložitev odločbe tožene stranke izdelani v skladu z zakoni in zadoščata tudi kriterijem za popolnost obrazložitve v primeru odločanja po prostem preudarku.

Zato, da se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje, zadošča že obstoj enega od razlogov, navedenih v 1. odstavku 27. člena ZAzil. Ti razlogi so: ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil (1. alinea); preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni (2. alinea); sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil (3. alinea); ogrožanje življenja drugih ali premoženja (4. alinea).

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil; pri čemer 2. alinea 36. člena ZAzil določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje; 5. alinea pa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (iz Slovenije).

To svojo odločitev je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno utemeljila s tem, da je lažna predstavitev razlogov za azil v tem primeru podana s tem, da je prosilec dne 25.10.2005 ob 19. uri prišel na Policijsko postajo P., se tam predstavil z imenom A.B., rojen 1988 v Gvineji Bissao, nato je bil nastanjen v Centru za tujce v P., kjer je dne 3.11.2005 v njegovem imenu skrbnik iz Slovenske filantropije napisal izjavo, iz katere je razvidno, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Tožena stranka pa je dne 2.11.2005 s strani Uprave uniformirane policije, Sektorja mejne policije, bila neuradno obveščena o pogrešani skupini 22-ih gambijskih nogometašev, ki so bili v času od 14.10.2005 do 25.10.2005 na športnih pripravah na R. Kot izhaja iz uradnega zaznamka, ki ga je Uprava uniformirane policije, Sektor za mejno policijo, z dne 17.11.2005 posredovala pristojnemu organu, so gambijski nogometaši dne 25.10.2005, ko je bil predviden njihov povratek v Gambijo, med vožnjo na letališče B. izrazili željo po ogledu L. in vozniku avtobusa zagotovili, da imajo urejen prevoz do letališča B. Dne 26.10.2005 je predstavnik letalskega prevoznika M., pri katerem so imeli gambijski nogometaši rezervirane letalske vozovnice za povratek v Gambijo, obvestil Postajo letališke policije Brnik, da na letalu iz L. v B. dne 25.10.2005 ni bilo 22 potnikov, članov mlade nogometne reprezentance Gambije, ki so imeli za ta dan rezervirane letalske vozovnice. Uprava uniformirane policije, Sektor mejne policije, je dne 2.11.2005 po elektronski pošti toženi stranki posredoval tudi fotografije pogrešanih gambijskih nogometašev, med katerimi je tudi fotografija tožnika, vendar z imenom B.S., rojen 22.1.1982, državljan Gambije, ki mu je bil dne 5.10.2005 s strani veleposlaništva Republike Slovenije v Egiptu izdan vizum za vstop v Republiko Slovenijo. Tožnik pa je trdil, da je v Slovenijo prišel ilegalno, da ima zaradi vojne probleme v Gvineji Bissao in da je z nogometnim moštvom iz Gambije prišel v Slovenijo zato, ker se je bal, da bi ga uporniki iz Gvineje Bissao, ki prihajajo v Gambijo, kaznovali, ker je ušel iz Gvineje Bissao, ker se ni želel pridružiti upornikom. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi geografsko lego Gvineje Bissao in Gambije, opozorilo, da se med njima nahaja še država Senegal in je iz tega sklepalo, da je malo verjetno, da bi lahko uporniki iz Gvineje Bissao vsak čas prišli v Gambijo in tožnika ubili.

Da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, je sodišče sklepalo iz dejstva, da je to prošnjo vložil šele po enajstih dneh bivanja v Sloveniji.

Prvostopno sodišče pa je glede na to, da je tudi po zaslišanju pred prvostopnim sodiščem ostalo odprto vprašanje tožnikovega državljanstva, pravilno kot razlog za odreditev začasne omejitve gibanja navedlo tudi razlog iz 1. alinee 36. člena ZAzil, to je, da je zavajanje oziroma zloraba postopka podana tudi takrat, kadar prosilec utemeljuje svojo prošnjo za azil na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov. Med podatke o istovetnosti namreč po 2. odstavku 63.b člena ZAzil spadajo tudi podatki o državljanstvu prosilca.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo ter da je tudi na podlagi zaslišanja tožnika prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi začasne omejitve gibanja prosilcu za azil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.