Jedro

Nepremičnine, ki so predmet pravde, so bile kupljene v letih 1932 do 1939. Zakon o premoženjskih razmerjih med zakonci (Ur. list LRS, št. 20/50) je v 12. členu določal, da se določbe 9. do 12. člena temeljnega zakona o zakonski zvezi (Ur. list FLRJ, št. 29/46) uporabljajo tudi za premoženjska razmerja med zakonci iz zakonskih zvez, sklenjenih pred 9.5.1946, kakor tudi za premoženje, pridobljeno pred tem dnevom z delom v zakonski skupnosti. To pa pomeni, da se domneva, da so sporne nepremičnine skupno premoženje pokojnega A. Z. in pokojne M. Z. in da je zaradi zahtevka o določitvi deležev na njem (člen 8 zakona o zakonski zvezi - Ur. list SFRJ, št. 28/65, ki je veljal v času smrti A. Z.), sodišče prve stopnje za vsakega od zakoncev to storilo. Res je sicer, da navedeni predpis ni uzakonjal domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ker bi samo taka določba nalagala toženi stranki dokazno breme o manjšem deležu pokojnega A. Z. Vendar pa že navedeno izhodišče posledično predpostavlja istočasno dokazovanje in ugotavljanje večjega deleža pokojne M. Z. Ob izostanku uzakonjene domneve o enakih deležih je dokazno breme o višini deleža posameznega zakonca na tistem, ki ga uveljavlja, v danem primeru torej tožeče stranke, ki zatrjuje obstoj enakih deležev. Posledična ugotovitev pa je v tem primeru enaka: delež je po višini ugotovljen tudi za drugega zakonca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v zapuščino po 17.7.1903 rojeni in 26.1.1986 umrli M. Z. idealnih 55 odstotkov nepremičnin, vpisanih v vl. št. k.o. P., vl. št. k.o. T. in vl. št. k.o. V., medtem ko je preostalih 45 odstotkov teh nepremičnin solastnina A. Z., umrlega 20.9.1967. Zato je bila sprejeta ugotovitev, da je tožnica do 1/3 solastnica teh 45 odstotkov nepremičnin, torej solastnica do 15 % celotnih omenjenih vložkov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženci vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V času smrti A. Z. dne 20.9.1967 je bilo premoženje, ki je predmet pravde, skupno premoženje zakoncev (A. Z. in M. Z.). Zakonska zveza med omenjenima zakoncema je torej prenehala dne 20.9.1967, ko je po tedanjih predpisih sicer veljal režim skupnega premoženja zakoncev, vendar pa ni bila uzakonjena domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Celotno trditveno in dokazno breme v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki meri na ugotovitev, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju bila enaka, torej leži izključno na tožeči stranki. Tožena stranka v tej pravdi ni dolžna dokazovati prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja. Zato je nevzdržna ugotovitev izpodbijane sodbe, da se v tej pravdi ugotavlja prispevek vsakega od zakoncev, saj bi se moral dokazovati le prispevek A. Z. Ker ni bilo na razpolago ustreznih dokazov, ki bi utemeljevali trditveno gradivo, bi bilo treba upoštevati zemljiškoknjižno stanje, ki govori v prid tožencev.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je navedla pravilno pravno podlago za razsojo spora. Nepremičnine, ki so predmet pravde, so bile kupljene v letih 1932 do 1939. Zakon o premoženjskih razmerjih med zakonci (Ur. list LRS, št. 20/50) je v 12. členu določal, da se določbe 9. do 12. člena temeljnega zakona o zakonski zvezi (Ur. list FLRJ, št. 29/46) uporabljajo tudi za premoženjska razmerja med zakonci iz zakonskih zvez, sklenjenih pred 9.5.1946, kakor tudi za premoženje, pridobljeno pred tem dnevom z delom v zakonski skupnosti. To pa pomeni, da se domneva, da so sporne nepremičnine skupno premoženje pokojnega A. Z. in pokojne M. Z. in da je zaradi zahtevka o določitvi deležev na njem (člen 8 zakona o zakonski zvezi - Ur. list SFRJ, št. 28/65, ki je veljal v času smrti A. Z.), sodišče prve stopnje za vsakega od zakoncev to storilo. Res je sicer, da navedeni predpis ni uzakonjal domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ker bi samo taka določba nalagala toženi stranki dokazno breme o manjšem deležu pokojnega A. Z. Vendar pa že navedeno izhodišče posledično predpostavlja istočasno dokazovanje in ugotavljanje večjega deleža pokojne M. Z. Ob izostanku uzakonjene domneve o enakih deležih je dokazno breme o višini deleža posameznega zakonca na tistem, ki ga uveljavlja, v danem primeru torej tožeče stranke, ki zatrjuje obstoj enakih deležev. Posledična ugotovitev pa je v tem primeru enaka: delež je po višini ugotovljen tudi za drugega zakonca. Revizija tako s trditvijo, da bi morala tožeča stranka dokazovati prispevek pokojnega A. Z. k ustvaritvi skupnega premoženja pove prav tisto, kar je tožeča stranka med pravdo zasledovala, nižji sodišči pa po dokazni oceni tudi ugotovili. Razpoložljiva dejstva dejanskega stanja so v zadostni meri pogojevala odločitev o višjem začetnem vložku M. Z. in o kasnejših približno enakih prispevkih, kar je povzročilo delno zavrnitev tožbenega zahtevka (pokojni A. Z. je ustvaril le 45 odstotkov skupnega premoženja). Posledica take odločitve, ki je po dejanski plati niti ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP) pa je ugotovitev o 55 odstotnem deležu M. Z. Revizijska trditev, da tožeča stranka ni dokazala prispevka pokojnega A. Z. k ustvaritvi skupnega premoženja, torej ne drži. Materialno pravo o ugotovitvi deleža vsakega od zakoncev na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju, je torej pravilno uporabljeno. Ker v pravdi tudi ni bilo kršitev, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).