Jedro

Občinski prostorski načrt je za prej začete upravne postopke podaljšal uporabo dotedanjih izvedbenih aktov občine. Tožnica zato z golim vztrajanjem pri trditvi o napačni uporabi predpisa ne more izpodbiti izdanega gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 424/19 k.o. ... pod v nadaljevanju navedenimi pogoji. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja vložena 18. 3. 2009, zato je bilo treba v postopku glede na 136. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice (v nadaljevanju OPN) odločiti po do tedaj veljavnem Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto, Uradni list RS, št. 72/06 in naslednji, v nadaljevanju PUP-UPB1).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka svojo odločitev oprla na neveljavni odlok. Načrtovana gradnja, ki se nahaja v enoti urejanja prostora ŠMT-1, stanovanjsko-počitniško naselje nad ..., pa ni v skladu z veljavnim OPN, saj ne ohranja predpisane obstoječe gradbene linije objektov ob regionalni cesti. Na ta način bo degradirano območje omenjenega naselja, ki je del turističnega naselja Šmarješke Toplice. Poudarja, da je ob vsem tem treba upoštevati tudi interese lokalne skupnosti, to je višje interese. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, podrejeno, naj gradbeno dovoljenje odpravi in spremeni tako, „da se izdaja gradbenega dovoljenja razveljavi“, še podrejeno pa, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor A.A. v odgovoru na tožbo pritrjuje stališčem drugostopenjskega organa glede uporabe predpisa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov odgovora na tožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja v letu 2009 in da je tedaj pogoje za gradnjo na njegovem zemljišču v Šmarjeških Toplicah urejal uvodoma navedeni PUP-UPB1. Za navedeno območje je bil v letu 2012 sprejet OPN (Uradni list RS, št. 91/12), ki je začel veljati 19. 12. 2012 (139. člen). Ta je v 136. členu uredil način dokončanja že začetih postopkov za izdajo gradbenega dovoljenja tako, da je določil, da se zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, za katere so bile vloge oddane pred uveljavitvijo tega odloka, končajo po določbah izvedbenih aktov občine, veljavnih v času vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Iz navedenega izhaja, kar sta pojasnila že oba upravna organa, da daje omejena določba OPN podlago za uporabo PUP-UPB1. To pa tudi pomeni, da je toženka svojo odločitev oprla na veljavni OPN, ki je v omenjeni določbi za prej začete upravne postopke podaljšal uporabo dotedanjih izvedbenih aktov občine. Tožnica zato z golim vztrajanjem pri trditvi o napačni uporabi predpisa ne more izpodbiti izdanega gradbenega dovoljenja. V nasprotnem primeru bi se namreč pojavilo vprašanje pravilne uporabe 136. člena OPN, v zvezi s katerim pa tožnica ne navaja, da ga razume drugače kot upravna organa.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Navedena določba velja za vse stranke upravnega spora: tožnika, toženca in prizadeto osebo s položajem stranke, kadar tako določa zakon (16. člen ZUS-1). ZUS-1 tako v prvem odstavku 19. člena priznava položaj stranke tudi osebi, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, v konkretnem primeru investitorju, ki bi z odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja izgubil pravico do gradnje. V tem primeru investitor torej ni stranski intervenient iz drugega odstavka istega člena ZUS-1 (glede katerega ZUS-1 nima določb o povračilu stroškov postopka), ki se ima pravico udeleževati upravnega spora tedaj, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njegove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

Zato investitor A.A., ki je stranka upravnega spora, v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 ni upravičen do povračila priglašenih stroškov za odgovor na tožbo. Tudi sicer odgovor po vsebini ni v ničemer pripomogel k odločitvi v zadevi, saj je glede bistvenega vprašanja (kateri predpis se uporabi) le ponovil stališče toženke.