Jedro

V nasprotju z mnenjem vlagateljice, odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni vselej pogojena s predhodno odreditvijo hišnega pripora in kršitvijo le tega, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper C. H. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Celju je neutemeljeno pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornica obdolženega dne 8. 7. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma zaradi „bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakona“. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in osumljenemu odpravi pripor.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 18. 8. 2015, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako osumljeni kot njegova zagovornica, slednja se je o njem izjavila z vlogo z dne 19. 8. 2015. B.

5. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti v prvi vrsti izpodbija obstoj temeljenega suma, da je obdolženi C. H. storil kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Vendar ne le, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in obstoj utemeljenega suma v prvi vrsti dejansko vprašanje, ampak je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumen zaključek nižjih sodišč, da dajejo dokazi, povzeti v točkah 4 in 5 sklepa o odreditvi pripora (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe N. P., fotografije in poškodbeni list oškodovanke ter uradni zaznamki o zbranih obvestilih oškodovankinih sorodnic, prijateljic in sodelavk) zadostno podlago za sklepanje, da je obdolženi v zunajzakonski skupnosti z zunajzakonsko partnerko N. P. grdo in ponižujoče ravnal, jo pretepal in ji omejeval svobodo gibanja ter jo na tak (v sklepu o odreditvi pripora obširno opisan) način v skupnosti spravljal v podrejen položaj.

Kolikor pa se zahteva z razlogi nižjih sodišč ne strinja in (podobno kot že v pritožbi) navaja, da je obdolženec sodišču večkrat pojasnil, da sta se z oškodovanko pogosto kregala, tudi do te mere, da je oškodovanka odšla k mami v Ribnico; da sta imela v vezi probleme zato, ker sta oba ljubosumna; da je obdolženi oškodovanko potem, ko mu je ta povedala, da je bila v razmerju z drugim moškim, le prijel za roko in jo odrinil tako, da je z nogo udarila v mizo in ji rekel, da lahko zapusti stanovanje; da tekom preiskave zaslišane priče niso vedele izpovedati ničesar o očitanih dejanjih, ampak so izpovedovale le o tem, da je oškodovanka v zadnjem času izgubila težo in da sodišče niti ni raziskalo, ali so podplutbe na telesu oškodovanke lahko nastale na zatrjevan način, zahteva podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, s čimer pa ne more uspeti, saj Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve presoja le v okviru ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče opozarja, da sodišče v fazi odločanja o odreditvi pripora oceni le, ali do tedaj zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Verodostojnost izpovedi oškodovanke, ki je kasneje, po izdaji sklepa o odreditvi pripora, ob zaslišanju v preiskavi zanikala svoje navedbe v kazenski ovadbi in verodostojnost drugih obremenilnih dokazov bo lahko obramba izpodbijala v nadaljevanju tega kazenskega postopka, saj je ocena medsebojno nasprotujočih dokazov pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi(1).

6. Zagovornica odreditev pripora neutemeljeno izpodbija tudi z navedbami, ki jih je podala v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke, in sicer, da med obdolženim in oškodovanko v času izvršitve kaznivega dejanja sploh ni obstajala zunajzakonska skupnost, kar je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vendar pa bo tudi na to vprašanje mogoče z gotovostjo odgovoriti šele v nadaljnjem postopku, ko bo po izvedbi dokazov mogoča dokončna pravna kvalifikacija kaznivega dejanja.

7. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornice, ki se nanašajo na neobstoj ponovitvene nevarnosti pri osumljencu (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

V prvi vrsti Vrhovno sodišče ne more soglašati s (sicer tudi povsem neobrazloženim) stališčem zagovornice, da zunajobravnavni senat ni presodil pritožbenih navedb v zvezi z obstojem subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki bi utemeljevale sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega dostavka 201. člena ZKP (kršitev po prvem odstavku 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP), ko pa je vendar senat v 7. točki svojega sklepa povzel argumente preiskovalnega sodnika v zvezi z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja in jih sprejel kot ustrezne(2).

8. Kot izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa sta sodišči pri presoji ali obstaja nevarnost, da utegne obdolženec na prostosti kaznivo dejanje ponoviti, ob dejstvu, da je obdolžen storitve težkega kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena visoka zaporna kazen, upoštevali tudi način in okoliščine v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, saj obstaja utemeljen sum, da je, sicer fizično močnejši, obdolženec v zaprtem prostoru zaradi pretiranega ljubosumja kontinuirano izvajal psihično in fizično nasilje nad oškodovanko, kar se je s časom od verbalnih groženj stopnjevalo tudi do te mere, da jo je potisnil v omaro, tako da je z glavo in hrbtom udarila v vrata omare, jo s plosko roko, pestmi in električnim kablom pretepal po celem telesu ter oškodovanki okoli vratu zavezal vezalko in jo z njo večkrat povlekel k sebi kot psa (prim. točki 7 sklepa preiskovalnega sodnika in sklepa senata). Pri presoji subjektivnih okoliščin je preiskovalni sodnik na osmi strani sklepa o odreditvi pripora pravilno izpostavil dejstvo, da je bil obdolženec že večkrat obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja, Vrhovno sodišče pa pritrjuje tudi stališču zunajobravnavnega senata, da na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja kaže dejstvo, da ga že prej od izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj niso odvrnile ne sprva izrečene pogojne obsodbe in tudi ne kasneje izrečene zaporne kazni.

Kolikor se zagovornica s temi razlogi ne strinja in v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da je obdolženec sam priznal, da je v preteklosti drugače živel, ampak se je spremenil, nehal uživati alkohol in droge, do partnerke pa nikoli ni bil nasilen, pa tudi v tem delu nedovoljeno nasprotuje dejanskim zaključkom nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. V nasprotju z mnenjem vlagateljice, odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni vselej pogojena s predhodno odreditvijo hišnega pripora in kršitvijo le tega, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal(3) in v tej zvezi je razumen tudi sklep preiskovalnega sodnika, da je pripor edini primeren in učinkovit ukrep, ki bo obdolženemu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivega dejanja. Že navedene okoliščine, predvsem obdolženčeva izjemna agresivnost, kontinuirano in stopnjevano izvrševanje kaznivega dejanja ter brutalnost kažejo tudi na to, da bi, kolikor bi prišlo do ponovitve kaznivega dejanja, lahko bila povzročena škoda za oškodovankino telesno integriteto, zdravje in varnost, zato je pripor tudi po presoji Vrhovnega sodišča sorazmeren posegu v obdolženčevo osebno svobodo.

C.

10. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka in kazenskega zakona niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013. (2) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007 in druge.

(3) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 59808/2011-70 z dne 25. 1. 2012.