Pogodba o sofinanciranju iz sredstev evropske kohezijske politike je podvržena obširnemu pravnemu okvirju, ki ureja dodeljevanje in uporabo sredstev evropske kohezijske politike. Bistven del pravne ureditve je tudi nadzor nad porabo dodeljenih sredstev, ki poteka v več fazah. Organi nadzora niso vezani na predhodne ugotovitve ministrstva glede upravičenosti izplačil ali izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ter lahko v okviru naknadnega nadzora samostojno oziroma neodvisno od prejšnjih ugotovitev ministrstva ugotavljajo in ugotovijo, da so sredstva bila izplačana neupravičeno ali da so bile kršene pogodbene obveznosti.
Zmotno je tožničino stališče, da je toženka izgubila vsakršno pravico do sklicevanja na zatrjevane napake (nepravilnosti), ker jih ni grajala takoj ob prejemu zahtevkov za izplačilo.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II.Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.218,00 EUR.
a1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj pravnega razmerja med pravdnima strankama, vzpostavljenega na temelju pogodbe št. 000 o sofinanciranju operacije "Razvoj..." z dne 19. 9. 2018 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka nosi stroške postopka (II. točka izreka).
2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3.Toženka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Pravdni stranki sta 19. 9. 2018 sklenili Pogodbo o sofinanciranju operacije: "Razvoj" (v nadaljevanju: Pogodba). Za izvedbo navedene operacije je bilo dogovorjeno sofinanciranje upravičenih stroškov iz sredstev evropske kohezijske politike. Višina celotnih upravičenih stroškov operacije je bila ocenjena na 270.000,00 EUR, od tega bi znesek sofinanciranja znašal 70% oziroma 189.000,00 EUR. Na podlagi Pogodbe je bilo tožnici izplačanih pet zahtevkov v skupni višini 165.867,58 EUR.
6.Toženka je 26. 9. 2022 odstopila od Pogodbe in zahtevala vračilo vseh izplačanih sredstev. Odstop je utemeljila z več razlogi, s katerimi je tožnici očitala, da ni ravnala v skladu s temeljnimi načeli javnega naročanja. Tako je trdila, da so bile tožničine ponudbe za opravljene storitve zunanjih izvajalcev v okviru projekta nespecificirane, saj iz njih ni bilo mogoče ugotoviti, za katere dejavnosti in v kakšnem obsegu so bile pripravljene in katere pogodbe so bile na njihovi podlagi sklenjene. Manjkala so poročila o izvedenih storitvah, kasneje predložena poročila pa so bila pavšalna in niso vsebovala specifikacije izvedenih storitev. Zato ni bilo mogoče preveriti, kateri od zunanjih izvajalcev je opravil katero od storitev, o izvedbi določenih aktivnostih pa sploh ni bilo dokazil. Toženka je še ugotovila, da so bile nekatere storitve preplačane. Zadnji očitek tožnici je bil, da je prekršila tudi obveznost ločenega računovodskega spremljanja projekta in omogočanja revizijske sledi.
7.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so utemeljeni očitki toženke, da je tožnica kršila 1., 2., 5., 10. in 11. alinejo prvega odstavka 26. člena Pogodbe. Tožnica ni spoštovala načel javnega naročanja, sredstev ni porabila namensko, to je izključno za upravičene stroške operacije, saj je plačevala fiktivne storitve, in ni zagotavljala ustrezne revizijske sledi, ker ni vodila ločenega knjigovodskega sistema oziroma evidence. Ker navedenih nepravilnosti ni odpravila niti v postavljenem in podaljšanem roku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka upravičeno odstopila od Pogodbe. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pravno razmerje na podlagi Pogodbe še obstoji.
Glede pravne podlage in dolžnosti grajanja napak
8.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da pravno podlago za odločitev v obravnavanem sporu ne predstavljajo zgolj pogodbena določila, temveč tudi nacionalni predpisi in predpisi Evropske unije, na katere napotuje 4. člen Pogodbe.
9.V obravnavani zadevi so za presojo očitanih kršitev pogodbenih obveznosti ter za njih predvidenih sankcij relevantna pogodbena določila X. poglavja (Aktivnosti ministrstva), XI. poglavja (Obveznosti upravičenca), XII. poglavja (Nadzor nad porabo sredstev) in XIII. poglavja (Nepravilnosti pri izvajanju operacije). V drugem odstavku 21. člena Pogodbe sta se tako stranki dogovorili, da so nepravilnosti pri izvajanju operacije oziroma Pogodbe ter njihovo preverjanje podrobneje urejeni v predpisih in dokumentih iz 4. člena Pogodbe, zlasti pa v vsakokratno veljavnih Navodilih organa upravljanja za izvajanje upravljalnih preverjanj po 125. členu Uredbe (EU) št. 1303/2013 oziroma predpisu, ki jih bo nadomestil (v nadaljevanju: Navodila OU).
9.V obravnavani zadevi so za presojo očitanih kršitev pogodbenih obveznosti ter za njih predvidenih sankcij relevantna pogodbena določila X. poglavja (Aktivnosti ministrstva), XI. poglavja (Obveznosti upravičenca), XII. poglavja (Nadzor nad porabo sredstev) in XIII. poglavja (Nepravilnosti pri izvajanju operacije). V drugem odstavku 21. člena Pogodbe sta se tako stranki dogovorili, da so nepravilnosti pri izvajanju operacije oziroma Pogodbe ter njihovo preverjanje podrobneje urejeni v predpisih in dokumentih iz 4. člena Pogodbe, zlasti pa v vsakokratno veljavnih Navodilih organa upravljanja za izvajanje upravljalnih preverjanj po 125. členu Uredbe (EU) št. 1303/2013 oziroma predpisu, ki jih bo nadomestil (v nadaljevanju: Navodila OU).
9.V drugem odstavku 21. člena Pogodbe sta se tako stranki dogovorili, da so nepravilnosti pri izvajanju operacije oziroma Pogodbe ter njihovo preverjanje podrobneje urejeni v predpisih in dokumentih iz 4. člena Pogodbe, zlasti pa v vsakokratno veljavnih Navodilih organa upravljanja za izvajanje upravljalnih preverjanj po 125. členu Uredbe (EU) št. 1303/2013 oziroma predpisu, ki jih bo nadomestil (v nadaljevanju: Navodila OU).
9.Za obravnavani spor je pomemben tudi 32. člen Pogodbe, ki določa, da revizijski organ ali drugi nadzorni organi niso vezani na predhodne ugotovitve ministrstva glede upravičenosti izplačil ali izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ter lahko v okviru naknadnega nadzora samostojno oziroma neodvisno od prejšnjih ugotovitev ministrstva ugotavljajo in ugotovijo, da so sredstva bila izplačana neupravičeno ali da so bile kršene pogodbene obveznosti. V primeru tožničinih kršitev pogodbenih obveznosti pa je bila je v drugem in tretjem odstavku 26. člena Pogodbe dogovorjena pravica toženke, da od Pogodbe odstopi.
10.Tožnica je s podpisom Pogodbe potrdila, da je seznanjena tako s pogodbenimi določili kot širšim pravnim okvirom, ki ureja dodeljevanje in uporabo sredstev evropske kohezijske politike. Med drugim je izjavila, da je seznanjena s predpisi iz 4. člena Pogodbe in se strinja, da bo pogodbene obveznosti izpolnjevala v skladu z vsakokratno veljavnimi predpisi in dokumenti, na katere se Pogodba sklicuje in so del pogodbenega prava (tretji odstavek 4. člena Pogodbe), da je Pogodba v določenem delu podvržena posebnemu, javnopravnemu režimu (6. alineja 1. člena Pogodbe), da se sofinanciranje izvaja iz evropskih strukturnih skladov, zaradi česar je treba upoštevati pravila in navodila organa upravljanja (1. in 25. člen Pogodbe). Hkrati je potrdila seznanjenost z dejstvom, da so udeleženci evropske kohezijske politike dolžni preprečevati, odkrivati, odpravljati nepravilnosti in poročati o njih ter izvajati finančne in druge popravke v povezavi z odkritimi nepravilnostmi (1. in 25. člen Pogodbe).
11.Pogodbeno dogovorjen in normativno določen pravni okvir omogoča učinkovito zagotavljanje namenske porabe sredstev evropske kohezijske politike ter vzpostavitev sistema nadzora nad njihovo uporabo, vključno s preverjanjem upravičenosti izdatkov in z vračilom neupravičeno izplačanih sredstev. Ta načela izhajajo tudi iz Uredbe (EU) št. 1303/2013 (prim. člene 74, 122, 125 in 143) in predstavljajo izhodišče za presojo pravic in obveznosti pogodbenih strank v obravnavanem sporu. Naveden pravni okvir je višje sodišče posebej izpostavilo, ker tožnica v pritožbi vztraja na stališču, da gre v obravnavani zadevi za klasičen pogodbeni spor, za katerega bi se morale v celoti uporabljati določbe Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti pravila o odgovornosti za stvarne napake in dolžnosti njihovega grajanja. Takšno stališče je zmotno, saj povsem prezre javnopravni del razmerja med strankama, ki izhaja iz Pogodbe.
12.Sodišče prve stopnje je ustrezno odgovorilo in kot neutemeljene pravilno zavrnilo navedbe tožnice, da naj bi šlo v obravnavnem primeru za očitne stvarne napake, ki bi jih morala toženka na podlagi določb OZ grajati takoj, ko je prejela zahtevke za izplačilo, in ker tega ni storila, je izgubila pravico odstopiti od Pogodbe. Tožničino nadaljnje vztrajanje pri določbah OZ (konkretno na 100. členu v zvezi s 461. členom) glede odgovornosti za stvarne napake in dolžnostjo grajanja napak je materialnopravno zmotno. Pravila odgovornosti za stvarne napake so določena kot posledica odplačnih pravnih poslov (dvostranskih pogodb), v okviru katerih pride do izmenjave enakovrednih dajatev - ekvivalentov. Pri pogodbi o sofinanciranju iz javnih sredstev pa ne gre za vzajemnost dajatev ali izpolnitev. Toženka s sklenitvijo Pogodbe ni zasledovala zasebnega (premoženjskega) interesa, ni naročila stvari ali storitve za lastno rabo, ampak je Pogodbo sklenila v javnem interesu. Tožnica pa se ji je zavezala, da bo operacijo, ki je predmet sofinanciranja, izvedla pravilno, zakonito, gospodarno in učinkovito. Ker je kot oseba zasebnega prava za izvedbo operacije prejela javna sredstva, je bistven poudarek na pravilnosti postopka, sledljivosti porabe sredstev in zbiranju dokumentacije, ki se zagotavlja v večstopenjskem kontrolnem postopku. Takšna ureditev temelji na nadzoru namenske porabe sredstev evropske kohezijske politike ter na obveznosti odprave nepravilnosti, vključno z vračilom sredstev. Ker je treba pogodbeno dogovorjeno pravico toženke do odstopa od Pogodbe presojati v navedenem okviru, je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v njem ni podlage za trditev, da je toženka izgubila vsakršno pravico do sklicevanja na zatrjevane napake, ker jih ni takoj grajala (kot to zahteva 461. člen OZ). Kot že navedeno, je toženka s podpisom Pogodbe pristala na večstopenjsko kontrolo, ki ni časovno omejena (prim. 19. člen, drugi odstavek 21. člena in prvi odstavek 30. člena Pogodbe). Stranki sta se tudi dogovorili, da revizijski organ in drugi nadzorni organi niso vezani na predhodne ugotovitve ministrstva glede upravičenosti izplačil ali izpolnjevanja pogodbenih obveznosti (32. člen Pogodbe), pri čemer tudi po Uredbi (EU) št. 1303/2013 ni pomembno, v kateri fazi projekta se ugotovijo nepravilnosti, kot tudi ne, ali bi jih s podrobnejšim nadzorom toženka lahko ugotovila prej.
13.Tožnica v okviru obravnavanega pritožbenega očitka, ki predstavlja bistven del njene pritožbe, sodišču prve stopnje očita številne procesne kršitve (npr. kršitev pravice od enakopravnega obravnavanja in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), do katerih se višje sodišče ne bo podrobneje opredeljevalo, ker jih tožnica izpeljuje iz zmotnega materialnopravnega stališča o dolžnosti takojšnjega grajanja stvarnih napak.
14.Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno identificiralo predmet spora s sklicevanjem na sodno prakso glede finančnih popravkov. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo konkretne kršitve pogodbenih obveznosti, ki so utemeljile odstop od Pogodbe. Dejstvo, da se pravni okvir kohezijske politike (EU in nacionalna zakonodaja) prekriva tako pri vprašanju finančnih popravkov kot pri vprašanju upravičenosti odstopa od Pogodbe v obravnavanem sporu, ne pomeni zmotne identifikacije predmeta spora, temveč zgolj upoštevanje relevantnega širšega pravnega reda. Očitki o zmotni uporabi materialnega prava in v zvezi s tem zagrešeni bistveni kršitvi postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne držijo.
15.Nadalje tudi ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi razpravljajoča sodnica dajala videz pristranskosti in tožnico "obsodila čez prst". Kaj takega iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, saj je z njo razsojeno, da pravno razmerje med strankama ne obstoji, ker je toženka utemeljeno odstopila od Pogodbe. Že zato ne more vzdržati pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo zahtevka in mimo stvarne pristojnosti tožnico "obsodilo za goljufijo in za finančne popravke". Zapis sodišča prve stopnje v 45. točki obrazložitve sodbe predstavlja prepis definicije nepravilnosti iz 36. točke drugega odstavka 2. člena Uredbe (EU) 1303/2013 in dodatka iz Navodil OU o ničelni toleranci do goljufij ter prepis pojma goljufije iz 1. člena Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih Skupnosti. Takšen prepis po presoji višjega sodišča glede na naravo in težo očitanih nepravilnosti, ki so bile predmet presoje v obravnavanem sporu, v ničemer ne kaže na pristranskost sodnice. Enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje v 47. točki obrazložitve sodbe, da bi bilo vračilo prejetih sredstev utemeljeno tudi z uporabo finančnih popravkov v skladu s 7. točko Navodil OU. Gre za navedbo dodatnega razloga za sprejeto odločitev, ki hkrati predstavlja odgovor na navedbe tožnice, da v obravnavanem sporu narava kršitve ne opravičuje odstopa od Pogodbe, saj ta predstavlja skrajno sredstvo v primeru ugotovljenih nepravilnosti.
Glede ugotovljenih nepravilnosti
16.Glede na do sedaj obrazloženo je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, ali so tožnici očitane nepravilnosti dokazane in so bili zato pogoji za odstop na podlagi 26. člena Pogodbe izpolnjeni. Ta v drugem odstavku med drugim določa: "V primeru neizpolnjevanja pogodbenih zavez upravičenca iz prejšnjega odstavka ministrstvo določi upravičencu rok za odpravo nepravilnosti. Če upravičenec kljub pozivu ministrstva pomanjkljivosti ne odpravi v postavljenem roku, ministrstvo lahko odstopi od pogodbe, upravičenec pa mora vrniti prejeta sredstva po tej pogodbi […]."
17.Sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitve 1., 2., 5., 10. in 11. alineje prvega odstavka 26. člena Pogodbe. Gre za kršitev zavez o izvajanju operacije skladno z vsakokratnimi veljavnimi predpisi in Navodili OU, namenski porabi sredstev izključno za upravičene stroške izvajanja operacije, predložitvi dokazil o upravičenosti stroškov v določenem roku, vodenju ločenega knjigovodskega sistema in zagotavljanja revizijske sledi. Ugotovljene nepravilnosti je mogoče strnjeno razvrstiti v tri vsebinske sklope.
18.Prvič, postopki izbire zunanjih izvajalcev niso bili transparentni in preverljivi: predložene ponudbe so bile nespecificirane, iz njih ni bilo mogoče razbrati konkretnih aktivnosti posameznih izvajalcev, obstajala je možnost dvojnega zaračunavanja, v posameznih primerih tožnica sploh ni pridobila konkurenčnih ponudb, temveč je storitve oddala v izvedbo povezani osebi (bratu zakonitega zastopnika tožnice).
19.Drugič, tožnica ni dokazala dejanske realizacije projekta in upravičenosti stroškov: manjkala so ustrezna dokazila o posameznih izvedenih storitvah, iz predložene dokumentacije ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je posamezne aktivnosti izvedel in kdaj, niti povezave med posameznimi stroški in izvedenimi aktivnostmi.
20.Tretjič, tožnica je prekršila tudi obveznost ločenega računovodskega spremljanja operacije in zagotavljanja revizijske sledi, saj se vknjiženi zneski niso ujemali z zneski na računih oziroma dokazilih o plačilu, pač pa so bile knjižne vrednosti poslovnih dogodkov v višini sofinanciranih sredstev.
21.Tožnica navedenih ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi konkretno ne izpodbija. Ne zatrjuje, da bi bile ugotovljene nepravilnosti dejansko neutemeljene, niti ne pojasni, kako naj bi bile posamezne storitve dejansko izvedene, kdo naj bi jih izvedel in na kakšni podlagi je obračunala stroške. Namesto tega pritožba temelji predvsem na očitkih o domnevno nepošteni obravnavi v postopku nadzora ter na procesnih ugovorih, ki za presojo utemeljenosti odstopa od Pogodbe niso odločilni.
22.Nadalje ne drži pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne upoštevalo, da je toženka sama priznala nepošteno obravnavo v postopku preverjanja. Po presoji višjega sodišča takšno priznanje iz navedb toženke ne izhaja. Tožnica se sklicuje na navedbo na 14. strani pripravilne vloge toženke (list. št. 60/2), da sta kontrolorki, ki sta izvajali pregled, natančno pregledali prejeta dokazila (fotografije turističnih produktov), vendar nista prejeli nobenih dokazil o časovni komponenti prejetega materiala niti o avtorstvu (opomba 4 obrazložitve te sodbe), zato tega nista upoštevali pri končnem poročilu. Vendar po presoji višjega sodišča iz navedenega ne izhaja nobeno priznanje nepoštene obravnave, ampak kvečjemu nasprotno - da je tožnica imela možnost dokazati izvedbo storitev (kdo in kdaj jih je izvedel), ampak tega ni storila. Po presoji višjega sodišča iz navedb toženke izhaja, da predložena dokumentacija ni omogočala preveritve zatrjevanih aktivnosti.
23.Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno zavrnilo tožničine navedbe o nepošteni obravnavi in neupoštevanju njenih dokazil. Iz 37. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da toženka ni spregledala tožničinega odziva na začasno poročilo, saj se je v končnem poročilu opredelila do vseh odgovorov toženke, ki jih je ta podala na šestnajst priporočil iz začasnega poročila. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija, kot tudi ne izpodbija nobenega drugega razloga sodišča prve stopnje iz navedene točke obrazložitve.
24.Neutemeljene so pritožbene navedbe o odstopu od Pogodbe kot skrajni sankciji (ultima ratio), ki naj bi v obravnavani zadevi ne bila uporabljiva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil odstop izveden na podlagi pogodbene ureditve, ki toženki omogoča odstop v primeru nepravilnosti, katerih obstoj je bil potrjen tudi v obravnavanem sporu. Hkrati tožnica neutemeljeno navaja, da gola navedba odpovednega razloga ne glede na resničnost ni združljiva z načelom vestnosti in poštenja, v skladu s katerim bi morala biti pred odstopom od Pogodbe deležna poštenega postopka. Toženka namreč ni odstopila od Pogodbe zgolj z navedbo odpovednega razloga, ampak po izvedenem postopku nadzora in potem, ko je tožnica imela možnost odgovoriti na vse očitke o ugotovljenih nepravilnostih, ter izdanem končnem poročilu o postopku preverjanja, ki se na štiridesetih straneh opredeljuje do vseh pojasnil, ki jih je v postopku nadzora podala tožnica.
25.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in procesnih kršitvah, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka v postopku nadzora ni zaslišala nobenega od zunanjih ponudnikov. Izvedba teh zaslišanj namreč ni bila pravno odločilna, saj se nadzor nad pravilnostjo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti opravlja na podlagi dokumentacije, ki jo je morala po Pogodbi zagotoviti in hraniti tožnica. Slednja tudi ni zagotovila ustrezne revizijske sledi, kot ji je to nalagala Pogodba. Zato zaslišanje zunanjih izvajalcev v postopku nadzora ni pravno odločilno za presojo vprašanja, ali so bile podane očitane nepravilnosti, na podlagi katerih je toženka odstopila od Pogodbe.
26.Višje sodišče zavrača tudi pritožbene očitke, da je bila tožnica postavljena v nemogoč procesni položaj (probatio diabolica), ki naj bi od nje terjal dokazovanje izvedbe storitev in njihovega plačila za nazaj. Tožnica je tista, ki je v tem postopku uveljavljala, da je bil odstop od Pogodbe neutemeljen, zato je bila ona tista, ki bi morala dokazati, da je prevzete obveznosti izvedla skladno z določili Pogodbe. Gre za dejstva iz njene sfere, zato za njih nosi trditveno in dokazno breme in s pritožbenimi očitki o nezmožnosti dokazovanja ne more uspeti. Če bi tožnica ravnala v skladu s Pogodbo, ne bi imela nikakršnih težav z dokazovanjem dejanske izvedbe storitev in porabe prejetih sredstev.
27.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ko je zaslišanje prič zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnica se sklicuje na 32. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe, iz katere pa izhaja, da sodišče prve stopnje prič ni zaslišalo iz razloga, ker je bil dokazni predlog nesubstanciran, saj tožnica ni pojasnila vsebine povpraševanj in ponudb, ni jih podrobno povzela, niti ni pojasnila, ali so bila pisna ali ustna. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo dejstvo, ki se primarno ugotavlja z listinami (še posebej v primeru sofinanciranja, v katerem obstaja dolžnost hrambe dokumentacije), mogoče ugotavljati z zaslišanji prič šele takrat, ko bi tožnica podala ustrezno in konkretizirano trditveno podlago. Pomanjkljive trditvene podlage z izvedbo zaslišanj namreč ni mogoče nadomestiti.
28.Tožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je toženka potrdila zahtevke za izplačilo na osnovi istih dokumentov, na podlagi katerih je naknadno odstopila od Pogodbe zaradi njihove pomanjkljivosti. V zvezi s tem toženki očita ravnanje venire contra factum proprium.
29.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnica pristala na večstopenjsko kontrolo, ki ni časovno omejena.7 Ta sistem nadzora je utemeljen v Uredbi (EU) 1303/2013, Navodilih OU in nacionalni Uredbi o porabi sredstev evropske kohezijske politike (Uredba EKP),8 kjer je določen postopek administrativnega preverjanja, ki se izvede pred vsakim izplačilom iz državnega proračuna (5. točka Navodil OU in 32. člen Uredbe EKP), temu pa lahko sledi tudi postopek preverjanja na kraju samem (7. točka Navodil OU in 33. člen Uredbe EKP). Postopek administrativnega preverjanja je tako primarno namenjen kontroli popolnosti in pravilnosti zahtevkov za izplačilo, medtem ko se v postopku preverjanja na kraju samem ugotavlja, ali so stroški za blago in storitve dejansko nastali in se uporabljajo v skladu z namenom. Preverja se, ali je bila operacija dejansko izvedena, ali so bila plačila pravilno in dejansko izvedena ter spoštovani vsi predpisani postopki.
30.Stranki sta se v Pogodbi tudi dogovorili, da nadzorni organi niso vezani na predhodne ugotovitve glede upravičenosti izplačil (32. člen Pogodbe). Dejstvo, da je bilo tožničinim zahtevkom za izplačilo ugodeno, v kasnejšem postopku nadzora pa so bile ugotovljene nepravilnosti, zato v ničemer ne vpliva na utemeljenost odstopa od Pogodbe. Takšen način ugotavljanja nepravilnosti je namreč zajet v samo jedro postopkov upravljanja in nadzora dodeljenih sredstev evropske kohezijske politike. Zato je naveden pritožbeni očitek tudi logično nevzdržen. Če bi obveljal, bi to v praksi pomenilo, da naknadno sploh ne bi bilo mogoče ugotoviti neupravičene porabe javnih sredstev. Ker se izplačila po naravi sistema vedno izvedejo na podlagi formalno ustreznih zahtevkov, bi tožničino stališče celoten postopek nadzora, preverjanj in sankcij, ki so jedro pravil dodeljevanja javnih sredstev, naredilo za povsem odvečen in nesmiseln.
31.Na podlagi obrazloženega višje sodišče zaključuje, da tožnica s pritožbo ni uspela izpodbiti pravilnih razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnica je tudi v pritožbi vztrajala pri zmotnem materialnopravnem izhodišču o dolžnosti takojšnjega grajanja napak, ki pri pogodbi o sofinanciranju povsem prezre njeno javnopravno naravo, nacionalni in evropski pravni okvir. Nadalje tožnica s pritožbo tudi ni uspela omajati pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje o nepravilnostih pri izvajanju sofinancirane operacije, zaradi katerih je toženka utemeljeno odstopila od Pogodbe.
32.S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
33.Zaradi neuspeha s pritožbo mora tožnica toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Te je višje sodišče v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo ter v povezavi z 8. členom Zakona o državnem odvetništvu odmerilo na skupno 2030 točk za odgovor na pritožbo in pavšalne materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.218,00 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh (313. člen ZPP).
-------------------------------
1Navodila OU so dostopna na https://www.eu-skladi.si/sl/dokumenti/navodila.
2Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006.
3N. Plavšak v: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 539.
4Glej tudi sodbi VSRS III Ips 80/2018 z dne 12. 2. 2019 in III Ips 37/2020 z dne 19. 1. 2021.
5Tožnica je priložila tri fascikle gradiva (z opisi izletov, fotografijami ipd.), iz katerih pa ni mogoče ugotoviti, kdo in kdaj jih je ustvaril, saj so brez navedbe avtorja in datumov nastanka ter prejema. Zato ji je toženka očitala, da je bilo gradivo izdelano naknadno, po začetku nadzora.
6V zvezi s tem je posebej očitna cena dveh priročnikov za oglaševanje na družbenih omrežjih, za katere je toženka ugotovila, da jih je na spletu mogoče kupiti (v angleščini) za 34,00 EUR. Tožnica je ponudila ta dva priročnika v dobesednem prevodu kot prilogi dvema računoma zunanjega izvajalca v višini 23.600,00 EUR in 10.000,00 EUR.
7Sklep VSRS III Ips 1/2021 z dne 18. 5. 2021.
8Uredba o porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2014-2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta (Uradni list RS, št. 29/15 s spremembami).