Jedro

Zakonski pogoj za zavrnitev prošnje v pospešenem azilnem postopku, da je iz prošnje razvidno, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, je izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.1.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 29.11.2005 kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo tožnikovim navedbam v tožbi, da samo na podlagi navedb v prošnji ni mogoče presoditi o tem, da tožniku očitno ne bi grozilo preganjanje v izvorni državi in da je zato treba zaslišati tožnika in po potrebi izvesti še druge morebitne dokaze. Pri tem se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/05. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Menilo je, da razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih navaja tožnik (da naj bi leta 2002 Albanci ubili njegovega očeta, od tedaj dalje pa je tarča nadlegovanj s strani Albancev), ne more prestavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Dejanje preganjanja je tožnik opisal kot večkratne grožnje in štirikratni pretep. Opozorila je tudi na dejstvo, da sta na Kosovu ostali še njegova sestra in mama, čeprav naj bi bili tudi oni kot Romkinji izpostavljeni maltretiranju s strani Albancev.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo vztrajal pri svojih tožbenih trditvah in dodatno opozoril na bistveni navedbi v prošnji, da so mu ukradli edini kravi in so mu grozili ter da je zato prodal nekaj kmetijskih strojev in s tistim denarjem šel na pot, saj ni več mogel prenašati maltretiranja s strani Albancev. Spregledana pa je bila tudi navedba, da nikoli niso dobili odgovora na to, kdo je fizično napadel očeta ter ga ubil in zakaj.

O pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče RS že odločalo, in sicer s sodbo, št. I Up 923/2006-2 z dne 22.6.2006, s katero je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo pa na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je ob odločanju o pritožbi tožene stranke ugotovilo, da je za rešitev zadeve ključnega pomena razlaga pojma preganjanje, ki ga je tožena stranka v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno opredelila in šele nato napravila sklep, da zatrjevano preganjanje tožnika s strani neznanih Albancev ne dosega preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavil v sodni praksi, in da zato že iz tožnikove prošnje za azil izhaja kot očitno, da v izvorni državi ni bil preganjan. Žaljivke in domnevni štirikratni fizični obračuni v zadnjih treh letih samo zato, ker naj bi bil Rom, ob dejstvu, da sta tožnikova mati in sestra ostali na Kosovu, in dejstvu, da tožnik nikoli ni iskal zdravniške pomoči ter da je vsakokrat dejanja prijavil policiji, ki je reagirala, so bili po presoji pritožbenega sodišča tiste okoliščine, ki so bile odločilne za pravilnost odločitve tožene stranke.

Tožnik je vložil zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče RS ugodilo in z odločbo, št. Up 1187/06-15 z dne 19.10.2006, razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 923/2006 z dne 22.6.2006, in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Po mnenju Ustavnega sodišča RS so navajane okoliščine o preganjanju takšne narave, da bi lahko pomenile dejanja preganjanja. To sicer še ne pomeni samo po sebi, da je bil tožnik izpostavljen dejanjem preganjanja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije. Vendar mora navedeno odločitev pristojni organ sprejeti v rednem azilnem postopku. Ker pa je vrhovno sodišče razlago 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v nasprotju z namenom razlikovanja med odločanjem v rednem azilnem postopku in odločanjem v pospešenem azilnem postopku, je odločitev vrhovnega sodišča v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Pritožba ni utemeljena.

O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo Republika Slovenija nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil), ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po svoji pravni naravi skrajšani ugotovitveni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za priznanje azila, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po določbi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki jo je kot pravno podlago za svojo odločitev v tej zadevi uporabila tožena stranka, pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Navedeni zakonski kriterij je torej izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

V obravnavanem primeru se je tožena stranka oprla na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je menila, da zatrjevano preganjanje ne dosega intenzivnosti, ki bi lahko po ustaljeni sodni praksi pomenilo tudi preganjanje, relevantno po določbah ZAzil za priznanje mednarodne zaščite. Ker pa je tožena stranka presojala intenzivnost preganjanja le na podlagi tožnikove prošnje, iz katere pa ne izhaja, da pri zatrjevanih dejanjih očitno sploh ne gre za nikakršno preganjanje, je odločala že o stvari, o kateri pa se ne da odločiti v pospešenem azilnem postopku, pač pa le v rednem ugotovitvenem (azilnem) postopku. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in izvesti še druge morebitne dokaze, na podlagi katerih bo lahko presodila, ali so bila zatrjevana dejanja resnična in storjena v toliki intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, da bi lahko zatrjevana dejanja pomenila preganjanje, ki bi lahko bilo deležno mednarodne zaščite v obliki azila.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.