Jedro

Na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni izplačala dogovorjenih zneskov mesečne plače in drugih prejemkov skladno s pogodbo o zaposlitvi, je tožbeni zahtevek za plačilo neizplačane plače utemeljen ne glede na dejstvo, da tožnik ni bistveno prispeval k rezultatom tožene stranke, saj iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil dogovorjeni mesečni znesek odvisen od dejanskega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka X, je dolžna tožeči stranki Y plačati 2.883.591,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov in datumov: - od 97.857,00 SIT od 30.11.2001 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti ne doseže višine glavnice, - od 293.427,00 SIT od 31.01.2002 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti ne doseže višine glavnice, - od 458.980,54 SIT od 28.02.2002 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti ne doseže višine glavnice, - od 472.940,51 SIT od 31.03.2002 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti ne doseže višine glavnice, - od 474.595,35 SIT od 30.04.2002 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti ne doseže višine glavnice, - od 607.620,40 SIT od 31.05.2002 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti ne doseže višine glavnice, - od 478.170,60 SIT od 30.06.2002 dalje do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti ne doseže višine glavnice, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 314.307,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Revizija v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožniku 2.883.591,40 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih vtoževanih neto zneskov v plačilo, do plačila in da mu je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške v znesku 314.307,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 dalje, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zavezalo toženo stranko na plačilo obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik nogometa ni igral. Tožena stranka je bila zavezana na plačilo stimulativnega dela mesečne plače, tožnik pa je odigral le eno prvenstveno nogometno tekmo. Izpodbijana sodba se ne da preizkusiti, saj v njej ni razlogov, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila neizpolnitev tožene stranke oziroma zamuda pri izpolnitvi, kot je to določeno v 122. in 123. čl. ZOR. Ker sodba nima odločilnih razlogov, je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 128. in 129. čl. V spornem obdobju veljavnega ZOR.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, niti bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. in 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na tek zakonskih zamudnih obresti).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas in sicer za obdobje od 1.9.2001 do 31.5.2002 (pogodba št. 11/08/2001 – A/2; fotokopija tožnikove delovne knjižice – A/3; pogodba o zaposlitvi – A/4). Iz pogodbe št. 11/08/2001 z dne 23.8.2001 (A/2) je razvidno, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila za izplačilo mesečnega nadomestila v višini 4.700 DEM, obračunano po Srednjem tečaju Banke Slovenije, skupaj z minimalnim osebnim dohodkom, ki ga tožnik prejema na tekoči račun ali hranilno vlogo. Prispevke od minimalnega OD plačuje klub (5. čl. pogodbe – A/2). Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožena stranka navedene pogodbene obveznosti ni spoštovala in tožniku za čas sklenitve delovnega razmerja za določen čas ni izplačevala dogovorjenih mesečnih zneskov v celoti, je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo in tožniku prisodilo vtoževane mesečne pripadajoče razlike dogovorjenih zneskov, ki jih je sicer tožnik oblikoval v tožbi z ozirom na podatke o prejetih zneskih, izhajajočih iz njegovih plačilnih list (A/7). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo in da izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku vtoževani zneski ne pripadajo, ker tožnik k rezultatom tožene stranke ni prispeval, saj je odigral le eno prvenstveno nogometno tekmo. Iz 5. čl. pogodbe št. 11/08/2001 z dne 13.8.2001, ki opredeljuje plačo in druge prejemke tožnika pri toženi stranki, namreč ne izhaja, da bi bil dogovorjeni znesek odvisen od dejanskega tožnikovega igranja za toženo stranko in koliko naj bi v pritožbi zatrjevani variabilni del plače znašal. Tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila tožnikova plača sestavljena iz fiksnega dela plače in variabilnega dela plače, kot to smiselno zatrjuje v pritožbi, ni predložila. Razen tega je iz 6. čl. citirane pogodbe razvidno, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila, da mu tožena stranka plačuje za posamezne prvenstvene in pokalne tekme nagrade, ki so določene s klubskim pravilnikom o nagrajevanju. Tožena stranka tega pravilnika v dosedanjem postopku ni predložila. Na podlagi določbe 6. člena te pogodbe bi bilo mogoče zaključiti, da pripada tožniku poleg zneska iz 5. člena pogodbe tudi nagrada za posamezno prvenstveno oziroma pokalno tekmo. To pomeni, da je bil stimulativni del plače v bistvu dogovorjen v 6. členu pogodbe. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek oblikoval na podlagi 5. člena omenjene pogodbe.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožena stranka ni prišla v zamudo pri izpolnitvi obveznosti, sklicujoč se na določbo 122. in 123. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v tem obdobju uporabljal kot predpis RS). Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, v primeru, če je delavec v delovnem razmerju, pa mu je dolžan delodajalec izplačati pripadajočo in dogovorjeno plačo. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik v spornem obdobju poškodoval. Ker v pogodbi št. 11/08/2001 ni bilo dogovorjeno, da bi tožniku za čas neigranja zaradi poškodbe pripadala plača v nižjem znesku, kot je bilo to dogovorjeno v 5. čl. citirane pogodbe, je v zvezi s tem pritožbena navedba tožene stranke neutemeljena. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 128. oz. 129. čl. ZOR, ki govori o razdrtju pogodbe s strani ene stranke, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe. V takšnem primeru lahko druga stranka zahteva tudi povrnitev škode. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi prišlo do razdrtja pogodbe št. 11/08/2001 z dne 23.8.2001 (A/2).

Ker je bilo v citirani pogodbi dogovorjeno, da se plače in stimulacije izplačujejo za pretekli mesec in sicer do zadnjega v naslednjem mesecu, je sodišče prve stopnje pravilno določilo tudi pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od posamičnih prisojenih zneskov plače. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti prisojenih zneskov razlike v plači do plačila. Pri tem ni upoštevalo določbe 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001), na podlagi katere obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. V zvezi s citirano določbo je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS št. 28/2006 z dne 17.3.2006) razveljavilo člen 1060. OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči z dnem plačila, oziroma ko vsota zapadlih pa neplačanih zamudnih obresti doseže višino glavnice, višji obrestni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo (4. tč. 358. čl. ZPP).

V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o dopustitvi revizije temelji na določbi 31. in 32. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004; ZDSS-1). Pritožbeno sodišče je revizijo v zvezi s spremenjenim delom izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zavrnitev višjega obrestnega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti, dopustilo, ker je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (5. tč. 31. čl. ZDSS-1 v zvezi s 1. alineo 1. odst. 32. čl. ZDSS-1).