Jedro

Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženec povod za tožbo dal že s tem, ko je prijavil ločitveni pravici v postopku osebnega stečaja nad tožnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave tožbenemu zahtevku ugodilo (I. in II. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 1.493,28 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka, torej zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka; podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da naj bi ves čas, od začetka postopka osebnega stečaja nad tožnikom do umika tožbe (pravilno: pripoznave) razpolagal z enakimi podatki glede spornih ločitvenih pravic v stečajni masi. Navaja, da se je stečajna upraviteljica glede predmetov, na katerih je toženec prijavil ločitveno pravico, v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev sklicevala na bistveno drugačne dejanske okoliščine in drugo pravno podlago kot pozneje v tožbi. Pri cisterni za mleko, avtomatskih vetrnicah in molznem robotu je v osnovnem seznamu izrecno navedla, da naj bi šlo za pritikline. Šele v tožbi je v zvezi s temi tremi premičninami zatrjevala, da gre za sestavine. Toženec v tožbi zavzetega stališča stečajne upraviteljice do prejema slednje ni poznal. Stečajna upraviteljica je sestavila dve prilogi, ki sta se nanašali na ločitveni pravici toženca, obe pa oštevilčila s št. 2, pri čemer je v eni prilogi navedla, da prizna upnikovi ločitveni pravici, v drugi pa, da sta ločitveni pravici pri nekaterih premičninah priznani, pri nekaterih pa prerekani. Tudi sodišče v stečajnem postopku jo je opozorilo na nejasnost oziroma nasprotje v podanih izjavah. Upraviteljica je v končnem seznamu preizkušenih terjatev delno spremenila nekatere svoje izjave iz osnovnega seznama. Ker je bil celoten postopek preizkusa terjatev ter ločitvenih pravic izveden na pravno nezakonit in nejasen način, tožencu, ki se je pravih razlogov za prerekanje obeh njegovih ločitvenih pravic zavedel šele s prejemom tožbe v tej zadevi, ne gre očitati ničesar. Stečajna upraviteljica je bila tista, ki je dala povod za pravdo.

Nedopustno je, da se je kot osnova, od katere so se odmerjali stroški, upoštevala vrednost obeh zavarovanih terjatev. Upoštevaje pravilo 43. člena ZPP je treba kot vrednost predmeta spora vzeti vrednost zastavljenega predmeta. Sodišču očita, da je opustilo zakonsko dolžnost uradnega preizkusa pravilnosti tožbene navedbe o vrednosti spornega predmeta. Podan je razkorak med vrednostjo obeh zavarovanih terjatev in vrednostjo predmetov, na katerih ima zastavno pravico.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi toženčeve pripoznave tožbenega zahtevka z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da toženčevi ločitveni pravici ne obstajata oziroma sta prenehali. Gre za ločitveni pravici, ki ju je toženec prijavil na več premičninah, v zavarovanje dveh svojih terjatev, v postopku osebnega stečaja nad tožnikom in ki ju je stečajna upraviteljica prerekala.

6. Hkrati je na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 157. členom istega zakona tožencu v plačilo naložilo tožnikove pravdne stroške. Presodilo je namreč, da je povod za tožbo dal toženec, in sicer že s tem, ko je prijavil ločitveni pravici v postopku osebnega stečaja nad tožnikom. Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se tako toženec (v odgovoru na tožbo) ob utemeljevanju prijave spornih ločitvenih pravic kot tožnik (v tožbi) ob utemeljevanju prerekanja le-teh sklicujeta na dejstva, nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožnikom in da ne navajata morebitnih kasnejših sprememb, ki bi botrovale njunim odločitvam (za prijavo oz. prerekanje ločitvenih pravic). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da je ločitveni pravici uveljavljal na podlagi dveh izvršilnih naslovov (sklepa VL 000/2018 z dne ... 2018 in sklepa I 000/2018 z dne ... 2018), ter da je tožnik v tožbi navedel, da je toženec sicer na podlagi navedenih dveh izvršilnih naslovov dne 17. 5. 2018 dosegel vpis rubeža v register neposestnih zastavnih pravic, vendar da so te zastavne pravice prenehale oz. ne obstajajo, saj kot sestavine oz. pritikline delijo usodo glavne stvari - objekta nepremičnine, pri čemer se premičnine, na katerih je toženec prijavil ločitveni pravici, nahajajo na nepremičnini, na kateri je vknjižena hipoteka v korist X., d. d. s pričetkom učinkovanja dne 21. 5. 2015. 8. Skladno s prvim odstavkom 140. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) hipoteka obsega nepremičnino v celoti, kot tudi vse njene sestavine in plodove, dokler ti niso ločeni od glavne stvari. Hipoteka obsega tudi pritikline, ki so v lasti zastavitelja (drugi odstavek 140. člena SPZ). Nepomembno je zato pritožbeno opozarjanje na razlike med pritiklinami in sestavinami. Hipoteka se razteza na oboje. Ker je bila hipoteka na nepremičnini, na kateri se nahajajo premičnine, na katerih je toženec priglasil ločitveni pravici, v zemljiški knjigi vknjižena že leta 2015, je toženec že ob prijavi ločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja, ki je bil začet leta 2019, moral in mogel vedeti, da le-teh nima. Zatorej je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženec povod za tožbo dal že s tem, ko je prijavil ločitveni pravici v postopku osebnega stečaja nad tožnikom.

9. Ker je odločitev iz navedenega razloga pravilno, ni pomembno, ali bi toženec po tem, ko sta bili njegovi prijavljeni ločitveni pravici prerekani, prijavo le-teh lahko umaknil ali ne. Odgovor na pritožbene očitke o zmotnosti navedenih razlogov zato ni potreben. Iz istega razloga so nepomembne pritožbene navedbe o nejasnem izrekanju stečajne upraviteljice glede ločitvenih pravic (ki poleg tega predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto).

10. Pritožbene navedbe o previsoko navedeni vrednosti spornega predmeta so prepozne. Toženec mora namreč upoštevaje tretji odstavek 44. člena ZPP prenizko ali previsoko navedeni vrednosti spornega predmeta ugovarjati še pred začetkom obravnavanja glavne stvari.1 Glede na to, da je toženec v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek pripoznal, je moral in mogel vedeti, da bo sodišče takoj prešlo na obravnavanje glavne stvari. Zatorej bi moral tovrstni ugovor podati že v odgovoru na tožbo.

11. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti pravilnost tožbene navedbe vrednosti spornega predmeta. Skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZPP se mora namreč sodišče prepričati o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta zgolj v primeru, če nastane vprašanje o stvarni pristojnosti. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj gre za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom,2 v teh sporih pa so skladno z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP ne glede na vrednost spornega predmeta pristojna okrožna sodišča. 12. Glede na obrazloženo in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej: VS RS Sklep II Ips 465/2003 in J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, leto 2005, komentar k 44. členu, str. 233-234. 2 Za spore v zvezi s stečajnim postopkom se štejejo tisti, ki jih brez stečajnega postopka ne bi bilo, zlasti gre za primere, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in jo zato upnik uveljavlja v pravdnem postopku ter v primeru izpodbojnih pravnih dejanj (VSL Sklep I Cp 27/2021).